Jedro

Po pravnomočnosti sodbe v delovnem sporu je bil delodajalec - za nazaj – dolžan obračunati prispevke. Ker tega ni storil prostovoljno, je tožnica predlagala izvršbo. Ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov, torej tudi ne glede na razlog, zaradi katerega izterjava ni bila uspešna, je sporno obdobje ob upoštevanju 192. člena ZPIZ-1 treba šteti v pokojninsko dobo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 22. 9. 2004. Odločilo je, da se tožnici prizna lastnost zavarovanke za obdobje od 30. 6. 2002 do 11. 3. 2004 ter se ji to obdobje všteje v pokojninsko dobo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici ob upoštevanju navedenega obdobja izda novo odločbo o odmeri pokojnine. Ugotovilo je, da je bilo tožnici s pravnomočno sodbo priznano navedeno obdobje kot obdobje, ki se šteje v pokojninsko dobo. Iz določbe prvega odstavka 192. člena ZPIZ-1 se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo tudi prvostopno odločbo tožene stranke z dne 5. 7. 2004 v delu, ki se nanaša na odmero pokojnine. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Tožnica je dokazala, da je tudi v spornem obdobju imela lastnost zavarovanca na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Tožnica je pred sodiščem uveljavljala tudi plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju in v sodnem sporu uspela. Ker prispevki niso bili plačani, je bil v izvršilnem postopku izdan sklep o izvršbi, ki je ostal neuspešen zaradi prenehanja delodajalca. Gre torej za stanje, kakršno je opredeljeno v prvem odstavku 192. člena ZPIZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer do obstoja obračuna prispevkov, ki je bistveni zakonski znak določbe prvega odstavka 192. člena ZPIZ-1. S tem je bistveno kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Vštevnost določenega obdobja po določbi prvega odstavka 192. člena ZPIZ-1 ni avtomatska že ob neplačilu prispevkov in ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo. Določbe ni mogoče uporabiti, če prispevki niso bili obračunani.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima obrazložitev o tem, zakaj je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbo prvega odstavka 192. člena ZPIZ-1. Sodba zato nima formalnih pomanjkljivosti, ki bi pomenile kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali je taka odločitev tudi pravilna, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vključno s presojo potrebnosti obračuna prispevkov.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka pravilno navaja, da je po določbi prvega odstavka 192. člena ZPIZ-1 izjemna možnost vštevanja določenih obdobij v pokojninsko dobo vezana na neplačilo (že) obračunanih prispevkov. Gre za posebno določbo v korist zavarovancev, ki so v delovnem razmerju in jim delodajalec sicer obračuna prispevke, jih pa ne plača. Odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka je zato tudi, ali so bili prispevki obračunani, za katero obdobje in tudi, iz kakšnega razloga niso bili obračunani. Revizija ima sicer prav, da izpodbijana sodba in tudi sodba sodišča prve stopnje o tem nimata izrecne obrazložitve. Vendar pa iz izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je tožnica plačilo prispevkov uveljavljala v sodnem postopku in v sporu pred delovnim sodiščem uspela, izvršba pa je ostala neuspešna. V obeh postopkih je bilo tožničinemu delodajalcu – za nazaj - naloženo, da obračuna tako nadomestilo plače kot prispevke, kar bo šele podlaga za njihovo plačilo.

10. Gre torej za poseben primer, ko obveznost obračuna in plačila prispevkov temelji na pravnomočni sodbi. Ne gre sicer za primer, ko bi bilo delavcu za nazaj priznano delovno razmerje z reintegracijo. Tožnica je bila celotno sporno obdobje namreč nedvomno v delovnem razmerju, le ustreznega plačila v tem času ni prejela. Vendar ni razloga, da se tudi v takem primeru tako obdobje všteje v pokojninsko dobo na podlagi prvega odstavka 192. člena ZPIZ-1. Po pravnomočnosti sodbe v delovnem sporu je bil delodajalec - za nazaj – dolžan obračunati prispevke. Ker tega očitno ni storil prostovoljno, je tožnica predlagala izvršbo. S sklepom o izvršbi (In 2004/00613 – 5 z dne 30. 8. 2004) je bilo delodajalcu naloženo tudi, da obračuna in plača vse davke in prispevke. Ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov, torej tudi ne glede na razlog, zakaj izterjava ni bila uspešna, je zato sporno obdobje treba šteti v pokojninsko dobo.

11. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

12. Iz navedb tožnice v odgovoru na revizijo ne izhaja ničesar, kar bi bistveno vplivalo na odločitev sodišča. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da krije tožnica stroške zanj sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).