Jedro

Uporabno dovoljenje je odločba, s katero upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi opravljenega tehničnega pregleda dovoli začetek uporabe objekta. Eden izmed pogojev za pridobitev uporabnega dovoljenja je ugotovitev, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem. Če investitor ugotovljenih pomanjkljivosti ne odpravi, pa ne gre za nepopolno vlogo, temveč za neizpolnjevanje pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35106-65/2007-VC/HČ z dne 21. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja za poslovni prostor v centralnem objektu …. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ po vpogledu v dokumentacijo za izdajo uporabnega dovoljenja št. 351-04-94/2004 in dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja za centralni objekt … št. 351-01-139/95 ugotovil, da poslovni prostor, za katerega je tožnica vložila vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja, ni zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem oz. da so na objektu nastale spremembe, zaradi katerih je investitor dolžan vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Zato je tožnico na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozval, naj pridobi spremembo gradbenega dovoljenja in nato vlogo dopolni v skladu z 89. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ker tožnica vloge v določenem roku ni dopolnila z zahtevanim, je upravni organ njeno vlogo zavrgel. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi upravnemu organu očita, da ni pojasnil, zakaj zgrajeni objekt ni v skladu z gradbenim dovoljenjem, oz. katere spremembe na objektu zahtevajo izdajo spremembe gradbenega dovoljenja. Zato naj tudi ne bi bilo pojasnjeno, zakaj mora tožnica predložiti odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja, kar po mnenju tožnice pomeni, da ni mogoče preizkusiti, ali je njeno zahtevo sploh mogoče zavreči na podlagi 67. člena ZUP. Z navedeno bistveno kršitvijo pravil postopka naj bi bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka v znesku 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje tožničine zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja, ki ga je toženka utemeljila na 67. členu ZUP. Po prvem odstavku 67. člena organ vložnika nepopolne ali nerazumljive vloge pozove, naj v postavljenem roku odpravi pomanjkljivosti. Če stranka v roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže na podlagi drugega odstavka istega člena.

Iz uporabljene pravne podlage izhaja, da je organ štel, da je tožničina vloga nepopolna, ker tožnica ni predložila spremembe gradbenega dovoljenja. Vloga je nepopolna, če ne vsebuje vseh podatkov, ki so v prvem odstavku 66. člena ZUP določeni kot obvezni.

V obravnavanem primeru je treba upoštevati še 89. člen ZGO-1 (drugi odstavek 66. člena ZUP). Četrti odstavek 89. člena ZGO-1 določa, da je v zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja treba navesti, da je bila gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem ter številko in datum gradbenega dovoljenja. Peti odstavek 89. člena pa določa, da morajo biti zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja priloženi: projekt izvedenih del, geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani gradnji, dokazilo o zanesljivosti objekta ter drugi podatki in dokazila, če jih za to vrsto objekta določa gradbeno dovoljenje ali poseben zakon (take zahteve v nadaljevanju določajo šesti, sedmi, deveti odstavek 89. člena ZGO-1). Ne ZUP ne ZGO-1 torej ne določata predložitve spremembe gradbenega dovoljenja.

Uporabno dovoljenje je namreč odločba, s katero upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi opravljenega tehničnega pregleda dovoli začetek uporabe objekta (11. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Eden izmed pogojev za pridobitev uporabnega dovoljenja je ugotovitev, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem. Če investitor ugotovljenih pomanjkljivosti ne odpravi, pa ne gre za nepopolno vlogo, temveč za neizpolnjevanje pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja. Zato upravni organ v takem primeru na podlagi 3. točke prvega odstavka 96. člena zavrne izdajo uporabnega dovoljenja (prva alineja). Izdajo uporabnega dovoljenja zavrne tudi, če ugotovi, da gre za neskladno ali nelegalno gradnjo (druga in tretja alineja omenjene 3. točke prvega odstavka 96. člena ZGO-1).

Po navedenem je torej upravni organ napačno štel, da je tožničina vloga nepopolna, ker poslovni prostor, za katerega je vložila zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, ni zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Zato je nepravilno uporabil določbe 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanega upravnega akta (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je moralo sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), po vsebini odločiti o tožničini zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da bo moral organ, če bo tudi v ponovljenem postopku odločil na podlagi ugotovitve, da gradnja, za katero je tožnica vložila vlogo, ni skladna z izdanim gradbenim dovoljenjem, to ugotovitev tudi obrazložiti.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).