Jedro

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili ali enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot zmotno očita pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti, neučinkovitosti (podredno nezakonitosti) in razveljavitev: odredb toženca od 16. 9. 2021 do 15. 10. 2021 za odstranitev tožnika z delovnega mesta in prepoved dela, pisnega opozorila z dne 29. 9. 2021, toženčevih splošnih aktov (Pravilnik ..., Protokol za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A., Dodatna navodila z dne 14. 9. 2021) in vseh drugih toženčevih pozivov, obvestil ter odredb za testiranje tožnika, zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 15. 10. 2021, reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za opravljanje dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT in brez nošenja kirurške maske, zagotovitvi varnega in zdravju neškodljivega okolja z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka in plačilo 8.888,88 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik obsežno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP, 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker se sodišče ni opredelilo do temeljnih tožnikovih trditev in dokazov. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni presojalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali je tožnik sploh koga ogrožal glede na to, da je hodil na delo zdrav … Ker po končani glavni obravnavi ni razglasilo sodbe, je kršilo 321. člen ZPP. Ustavno sodišče RS je o neustavnosti zahteve po nošenju mask odločilo z odločbo U-I-132/21, o zbiranju občutljivih osebnih podatkov pa z odločbo U-I-180/21. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo vloge, v kateri je tožnik podal materialnopravna naziranja glede odločb in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ukrepi toženca so bili brez zakonske podlage. Pogoj PCT predstavlja kršitev tožnikovih pravic iz 17., 34. in 35. člena Ustave RS ter poseg v svobodo dela. Testiranje ni bilo nujna, razumna in učinkovita zaščita varnosti in zdravja pri delu. Vrinjenje testne paličice globoko v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki (zlasti ob ponavljanju) lahko povzroči resno okvaro zdravja. Tožnika varujejo določbe ZPacP. Za sprejem akta, ki bi od delavca zahteval, da mora izkazati pogoj PCT, toženec ni imel podlage v zakonu. ZVZD-1 delodajalcu ne daje podlage za izvajanje testiranja glede nalezljivih bolezni. Delodajalec ne sme enostransko spremeniti pogodbe o zaposlitvi in delavcu brez njegovega soglasja nalagati novih obveznosti (prim. sodba VIII Ips 477/2006). Toženec ni ravnal po drugem odstavku 49. člena ZDR-1 niti smiselno po 112. do 115. členu OZ. Ker se cepljenim ni bilo treba testirati, čeprav tudi oni enako ali celo bolj prenašajo okužbo, je bil tožnik diskriminiran. Toženec ni imel zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnika. Tožnik za obdelavo osebnih podatkov ni dal pisnega soglasja, 48. člen ZDR-1 ni podlaga za zbiranje občutljivih osebnih podatkov. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik kršil 1. alinejo 12. točke Izjave o varnosti in zdravju z oceno tveganja za A. z dne 19. 3. 2021, saj tega dne pogoj PCT še ni bil uveden. Zmotno je štelo, da je treba pri presoji upoštevati Protokol za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-COV-2 z dne 9. 9. 2021, Dodatna navodila v povezavi s protokolom z dne 14. 9. 2021 in Dodatek k oceni tveganja s smernicami za organizacijo delovnega procesa z namenom preprečevanja okužbe z virusom SARS-COV-2 z dne 30. 3. 2021, saj teh aktov ni sprejel toženec, temveč A., d. o. o., pri katerih tožnik ni bil zaposlen. Z akti ni bil seznanjen. Sodišče je nad tožnikom uvedlo objektivno odgovornost. Tudi krivdno tožnik ni odgovoren, saj drugi odstavek 43. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec dopustiti delavcu prost vstop v poslovne prostore. Odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep, še zlasti, ker so bili ukrepi v zvezi z virusom SARS-COV-2 nato odpravljeni in bi tožnik lahko delo nadaljeval. Z zapisom v sodbi, ki se nanaša na vožnjo z vlakom in na zavržno ravnanje tožnika, je sodišče kršilo 2., 14., 18., 22., 33., 34., 35., 49. in 51. člen Ustave RS. O tožniku si je ustvarilo vrednostno sodbo, kar kaže, da ni odločalo nepristransko. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Toženec je tožniku redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, določenega v 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Očital mu je odklanjanje spoštovanja PCT ukrepov oziroma neizpolnjevanje PCT pogoja in večkratno odklonitev testiranja s testom HAG za samotestiranje, ki ga je organiziral toženec. Enaka kršitev je bila predmet predhodno podanega pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo v celoti, in v zvezi z bistvenimi pritožbenimi navedbami (prvi odstavek 360. člena ZPP) dodaja, kot sledi.

7. Ni podana v pritožbi izpostavljena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, četudi sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin ni ugotovilo enako, kot zatrjuje tožnik. Ta kršitev tudi ni podana zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič; sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno utemeljilo, in sicer da ta dokaz ni bil predlagan za ugotavljanje za odločitev bistvenih dejstev (tožnik storitve očitanih kršitev ni zanikal).

8. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj vsebuje razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zadostno utemeljilo, zakaj je (utemeljeno) tožnikov zahtevek zavrnilo. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tožnik v pritožbi ne konkretizira.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 321. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje po končani glavni obravnavi ni izdalo sodbe in je razglasilo. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo postopkovno pravilno; skladno s tretjim odstavkom 321. člena ZPP lahko sodišče v bolj zahtevnih zadevah, kot je konkretna, odloči, da sodbo izda pisno.

10. V 8. členu ZPP je vsebovan metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Če sodišče ne izvede določenega dokaza, ne krši te določbe, 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, kot zmotno meni pritožba, ampak kvečjemu zmotno ali nepopolno ugotovi dejansko stanje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, saj sodišče prve stopnje dejstev, ki niso bistvena za odločitev (narava koronavirusne bolezni, delovanje testov, njihova zanesljivost, prisotnost protiteles …; dejstva s področja epidemiologije) utemeljeno ni izvajalo oziroma se do s tem povezanih dokazov (predloženih listin tožnika) ni opredeljevalo.

11. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila v Protokolu za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A. povzeta vsebina Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/2021), med drugim tudi določbe, da morajo delavci izpolnjevati PCT pogoj, kako ga izkažejo in da se morajo v primeru, če ga ne izkažejo, testirati s hitrim testom (HAG; samotestiranje) pri delodajalcu. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neustavnosti toženčevega pogojevanja opravljanja dela z izpolnjevanjem PCT pogoja. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 presojalo ustavnost Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja PCT pogoja. Določbe Odloka 174/2021 so vsebinsko enake določbam Odloka 142/2021. Razlogi citirane ustavne odločbe so zato uporabljivi tudi za ta spor in se v zvezi s testiranjem v bistvenem nanašajo na stališča o tem, da testiranje ne predstavlja posega v telesno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj, ukrep je primeren, nujen in prestane test sorazmernosti v ožjem smislu.

12. Zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja ne posega niti v svobodo dela (49. člen Ustave RS), kot neutemeljeno navaja tožnik. Tudi v tem primeru je ukrep izpolnjevanja PCT pogoja primeren za dosego ustavno dopustnega cilja, saj se z njim delavcem, ki so lahko vir okužbe, preprečuje možnost širjenja nalezljive bolezni v delovnem okolju. Ukrep je nujen za zmanjšanje možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2, saj bi bil brez tega omogočen nenadzorovan dostop v delovno okolje. Podana je tudi sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer korist, ki jo prinaša PCT pogoj, tj. omogočanje opravljanja dela in delovanje delodajalca, pretehta nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega delavca z vidika nemotenega uresničevanja pravice do svobode dela. Če je ustavno dopustno testiranje, je po presoji pritožbenega sodišča še toliko bolj dopustno tudi (manj invazivno) samotestiranje, pri katerem bi lahko tožnik sam reguliral globino odvzema brisa iz nosne sluznice.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali se je s hitrimi testi preprečevalo okužbe, ali je tožnik sploh koga ogrožal, glede na to, da je skrbel za to, da na delo ni hodil bolan, da Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/95 in nadalj.) med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb … Kot je namreč pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni. Glede na navedeno se torej tožnik, četudi bi držalo, da je hodil na delo zdrav, ni mogel izogniti izpolnjevanju PCT pogoja oziroma samotestiranju pri delodajalcu.

14. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati PCT pogoj oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj.). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je k zagotavljanju varnih delovnih razmer izrecno zavezal tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tudi tožnik izrecno zavezal v pogodbi o zaposlitvi. Zahteva za izpolnjevanje PCT pogoja ni pomenila, da so se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba.

15. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi splošna pravila civilnega prava smiselno uporabljajo le, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V tožnikovemu primeru, kot je bilo že obrazloženo, niti ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ne obravnava podobnih dejanskih in pravnih vprašanj kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženčeva zahteva za izpolnjevanje PCT pogoja ni pomenila nezakonitega zbiranja osebnih podatkov tožnika. Z obširnim sklicevanjem na razloge ustavne odločbe U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022 se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je izpolnjevanje PCT pogoja predstavljalo občutljivi osebni podatek, ki ga tožnik zaradi varovanja zasebnosti ni bil dolžan posredovati tožencu, ker naj bi za to ne obstajala pravna podlaga. Toženec je imel podlago za obdelavo podatka o izpolnjevanju PCT pogoja v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; UL L 19, 4. 5. 2016), ki se nanaša na prav takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Podatek o tem, kateri delavci izpolnjujejo PCT pogoj in kateri ne, je omogočal delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tudi sicer citirana ustavna odločba v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki ga posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

17. S sklicevanjem na to, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnika. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati nedopustno neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tudi iz ustavne odločbe U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije.

18. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ZPacP, ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora namreč ni bila presoja pravnega položaja tožnika kot pacienta.

19. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpoved podana iz utemeljenega krivdnega razloga, saj je z neupoštevanjem toženčeve zahteve o izpolnjevanju PCT pogoja oziroma večkratno odklonitvijo samotestiranja pri delodajalcu kršil 34. člen ZDR-1, prvi odstavek 12. člena ZVZD-1, prvi odstavek 5. člena Odloka 147/2021, 22. alinejo 5. člena Pravilnika ..., 2. člen Protokola za preprečevanje širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 v skupini A. in Dodatna navodila v povezavi s tem protokolom z dne 14. 9. 2021. 20. Pritožba navaja, da tožnik ni kršil 1. alineje 12. točke Izjave o varnosti in zdravju z oceno tveganja za A., d. o. o., z dne 19. 3. 2021 z dodatkom z dne 30. 3. 2021, saj tedaj PCT pogoj še ni bil uveden. Ta navedba je neutemeljena, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik kršil to določbo, temveč je pravilno razlogovalo, da je bila pod točko 12 izjave dodana nova biološka nevarnost na vseh delovnih mestih zaradi SARS-CoV-2. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče kot bistveno izpostavlja, da je bil tožnik v skladu z 12. alinejo 12. točke izjave dolžan upoštevati vse ukrepe, ki jih predpiše delodajalec ali delovna skupina, imenovana na nivoju A., tak ukrep pa je bila tudi uvedba PCT pogoja v omenjenem Protokolu.

21. Pritožbeni očitek, da navedenih aktov ni sprejel toženec, ampak A.B., d. o. o., pri katerih tožnik ni bil zaposlen, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer ta pritožbeni očitek ne bi bil utemeljen, saj je Izjavo sprejel toženec, ostali akti pa so bili sprejeti za skupino A., pri čemer tožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navajal, da toženec ni del te skupine. Neuspešno je tudi pritožbeno splošno sklicevanje, da tožnik z navedenimi akti ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi njegove izpovedi pravilno ugotovilo, da je vedel za toženčevo zahtevo o izpolnjevanju (izkazovanja) PCT pogoja, a je ni upošteval, ker je ocenil, da zanjo ni zakonske podlage.

22. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana odpoved predstavlja nesorazmeren ukrep. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je toženec izgubil zaupanje v tožnika, ki je zavračal samotestiranje pri delodajalcu oziroma dokazovanje izpolnjevanja PCT pogoja. Ker pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ni doseglo svojega namena in je tožnik z istovrstno kršitvijo nadaljeval, je toženec utemeljeno ocenil, da delovnega razmerja z njim ne more nadaljevati in mu izrekel sankcijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

23. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče z odločitvijo o zakonitosti odpovedi uvedlo nad tožnikom objektivno odgovornost. Ta očitek v razlogih izpodbijane sodbe nima nobene podlage, saj se ti nanašajo izključno na presojo obstoja krivdnega odpovednega razloga. Napačno je tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni krivdno odgovoren, ker mora delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do delovnih prostorov, medtem ko tožnik, ki je na delo prišel, dela ni smel opravljati. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnik izkazal izpolnjevanje PCT pogoja tožencu, ta ni mogel zagotoviti varnega opravljanja dela v delovnem okolju, zato je tožniku utemeljeno izdal odredbe o odstranitvi z delovnega mesta. Pravilno je tudi zaključilo, da v objektih, kjer je tožnik opravljal delo, toženec ni bil dolžan namestiti naprave za odvajanje izdihanega zraka, saj je bil njegovo siceršnje ukrepanje skrbno, zakonito in skladno s priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

24. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 2., 14., 18., 22., 33., 34., 35., 49. in 51. člena URS, ker je sodišče zapisalo, da vožnja z vlakom omogoča številnim ljudem prevozno sredstvo na delo, v šolo ..., ter še, da je zavržno in sebično ravnanje tožnika, ki je izpovedal, da je izpolnjeval PCT pogoj, a tožencu v zvezi s tem ni posredoval podatkov. Četudi drži, da tožnik ni bil strojevodja in se ni vozil z vlakom, izpostavljeno (mejno) razlogovanje sodišča prve stopnje ob nedvomno ugotovljeni storitvi očitanih kršitev ni bistveno.

25. V zvezi z v obrazložitvi sodbe navedenimi razlogi pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami ZPP, ki urejajo izločitev, in 22. ter 23. člena Ustave RS. Izločitev sodnika zaradi dvoma v nepristranskost namreč lahko stranka zahteva najpozneje do konca obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP) in ne šele v pritožbi.

26. Tudi v zvezi z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ima vsak le toliko pravic, da ne ogroža drugih in ne posega v njihove pravice, pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da "ogrožanje" ni obrazloženo. Sodišče prve stopnje je že v predhodnih razlogih sodbe jasno obrazložilo, v čem je bilo podano krivdno ravnanje tožnika. Tudi sicer pritožba spregleda obrazložitev izpodbijane sodbe, da tožnikovo ravnanje ni bilo skrbno, medtem ko si je toženec na drugi strani s sprejetimi ukrepi prizadeval za omejitev širjenja virusa in nadaljnje izvajanje dejavnosti.

17. Tožnik neutemeljeno izpostavlja neupoštevanje materialnopravnih naziranj iz njegove zadnje vloge, saj odločbi Ustavnega sodišča RS, ki ju je v njej izpostavil, ne vplivata na sprejem drugačne odločitve v tem sporu. V odločbi U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so bili podzakonski akti v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske, v neskladju z Ustavo RS. Tožniku očitane kršitve, ki so bile predmet pisnega opozorila in izpodbijane odpovedi, se ne nanašajo na (ne)uporabo mask. Enako velja za sklicevanje na razloge ustavne odločbe U-I-180/21-34; do tovrstnih tožnikovih navedb se je pritožbeno sodišče že opredelilo.

28. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep nošenja mask, za odločitev niso bistvene in se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo. Enako velja za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ukrep prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin ter na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki; obvezno cepljenje), ki glede na vsebino očitkov v pisnem opozorilu in odpovedi prav tako niso bistvene.

29. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).