Jedro

Dvoma v zaključke sodišča prve stopnje pa pritožba ne more vzbuditi niti glede izrečene denarne kazni, za katero je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bila obsojencu glede na njegovo premoženjsko stanje izrečena posebej omiljena in nizka denarna kazen, ki je za očitano kaznivo dejanje predpisana kot obvezna in jo je sodišče prve stopnje moralo izreči.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega B.T. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v točki I izreka zavrglo predlog obsojenega B.T. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, v točki II izreka pa njegov predlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojencu dovoli prestajanje kazni zapora s hišnim zaporom, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov zagovornik v nadaljevanju pritožbe ne pojasni, temveč zgolj navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. Takšno svojo trditev utemeljuje z izpostavljanjem dejstva, da je obsojenec invalidski upokojenec, ki ni pridobitno sposoben oziroma ni zmožen za delo, ter zatrjevanjem, da „gre za stransko denarno kazen“, s čimer očitno želi poudariti, da je bila obsojencu sprva izrečena denarna kazen, katera je bila kasneje spremenjena v zaporno kazen. V tej zvezi še navaja, da je obsojenec s pomočjo svojega sina plačal polovico denarne kazni v znesku 600,00 EUR, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

5. Iz takšne vsebine pritožbenih navedb izhaja, da pritožba, navkljub uvodni navedbi, da se obsojenec pritožuje zoper sklep v celoti, obrazloženo graja zgolj odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve obsojenčevega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom (točka II izreka izpodbijanega sklepa). Takšne odločitve pa pritožba s povzetimi izvajanji ne more omajati, saj je v pritožbi zgolj posplošeno izpostavljene okoliščine glede izreka denarne kazni in obsojenčevih premoženjskih razmer pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje ter v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo tehtne in argumentirane razloge (točke 10 - 12), zakaj te okoliščine niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev zaporne kazni s hišnim zaporom. V izogib ponavljanju in ker pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijanega sklepa v celoti soglaša, se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje in jih sprejema kot pravilne, zato pritožba zgolj s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more vzbuditi dvoma v zaključke sodišča prve stopnje.

6. Dvoma v zaključke sodišča prve stopnje pa pritožba ne more vzbuditi niti glede izrečene denarne kazni, za katero je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bila obsojencu glede na njegovo premoženjsko stanje izrečena posebej omiljena in nizka denarna kazen, ki je za očitano kaznivo dejanje predpisana kot obvezna in jo je sodišče prve stopnje moralo izreči. Pri tem utemeljeno ni prezrlo, da vse od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 46283/2017 z dne 5. 4. 2018 (pravnomočne istega dne) do izdaje izpodbijanega sklepa, obsojenec denarne kazni ni plačal, čeprav bi kljub nizkim dohodkom to lahko storil vsaj deloma oziroma v obrokih ter tako pokazal minimalno pripravljenost za izpolnitev s pravnomočno sodbo naložene denarne kazni. Na drugačno presojo sodišča prve stopnje tako ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je obsojenec poravnal polovico denarne kazni v znesku 600,00 EUR, saj je navedeni znesek poravnal šele dne 11. 8. 2020 (kot to izhaja iz potrdila o plačilu, ki je priloga pritožbi), medtem ko je bil izpodbijani sklep izdan dne 3. 8. 2020. Sodišče prve stopnje v okviru svoje presoje torej povsem objektivno ni moglo upoštevati izvršenega plačila – ko pa se je s plačilom seznanilo, je izvrševanje kazni zapora ustavilo, zato se pritožba v tej smeri ne izkaže zgolj kot neutemeljena, pač pa navsezadnje tudi kot brezpredmetna.

7. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ravnanje obsojenca glede izrečene denarne kazni pravilno upoštevalo zgolj v smislu in kontekstu presoje utemeljenosti njegovega predloga za nadomestitev kazni zapora. Posledično se pritožbeno sodišče ne more ukvarjati s predlogom pritožbe, da se obsojencu plačana denarna kazen vrne na fiduciarni račun zagovornika, saj to ni in ne more biti predmet tega pritožbenega postopka.

8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Glede na to, da obsojenec ni zaposlen in prejema le denarno socialno pomoč, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.