Jedro

Osnovni namen policistov res ni bil postopek o prekršku, temveč le kontrola udeleženca cestnega prometa. Ker pa obdolženec na znak policijske patrulje ni ustavil, je s tem že storil prekršek, zato je bilo s strani policijske patrulje opravičeno sledenje njegovemu vozilu vse do njegovega doma. Prav tako pa sta policista imela vsa pooblastila tam izvesti postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo nobene potrebe po odredbi sodišča, saj je šlo za dvorišče, ki ni zaprt (ograjen) prostor, dostopen pa je tudi z javne ceste, od koder sta policista obdolženčevemu vozilu sledila. Ker dvorišče v konkretnem primeru ni bilo ograjeno, ne gre za prostor, ki bi ga bilo drugače uvrstiti pod pogojem „stanovanje“ in potrebe po pridobitvi odredbe sodišča.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženčevih zagovornikov se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni: - v točki III.) izreka tako, da se iz nje izpusti besedilo: “Neplačana globa nad 300,00 EUR se bo izterjala tako, da bo obdolžencu določen uklonilni zapor v trajanju do plačila vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe in se ta izterja prisilno.” - v točki I./2) izreka tako, da se iz sodbenega izreka (glede prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP) izpusti besedilo: “prav tako je odklonil odrejeni strokovni pregled z odvzemom krvi in urina.” Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 405,00 (štiristopet 00/100) EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče spoznalo obdolženca (točka I.) odgovornega za storitev vseh treh uvodoma navedenih prekrškov, nato mu je (točka II.) za prekršek pod I./1) na podlagi desetega odstavka člena 101 ZPrCP določilo globo 500,00 EUR, za prekršek pod točko I./2) na podlagi dvanajstega odstavka člena 107 ZPrCP globo 1.200,00 EUR, za prekršek pod točko I./3) na podlagi desetega odstavka člena 50 ZVoz pa globo 1.000,00 EUR. Na podlagi člena 27 ZP-1 mu je nato izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 2.700,00 EUR. Posledično mu je v plačilo naložilo tudi stroške postopka in sicer takso v višini 270,00 EUR ter stroške hrambe in prevoza zaseženega vozila v skupnem znesku 222,53 EUR.

2. S tako odločitvijo se obdolženčevi zagovorniki ne strinjajo in prvostopno sodbo napadajo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagajo, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek, oziroma da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prve odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženčevo škodo ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1). Je pa pritožbeno sodišče v tem delu moralo glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I 12/12 z dne 11. 12. 2014 iz sodbenega izreka prvostopne sodbe (točka III.) izpustiti besedilo, ki se nanaša na posledice neplačane globe nad 300,00 EUR, ki bi se v primeru neplačila izterjala tako, da bi se obdolžencu določil uklonilni zapor, kajti za navedeno odločbo je US RS prvi, drugi, tretji in četrti odstavek člena 19, sedmi odstavek člena 19, v kolikor se nanaša na izvršitev uklonilnega zapora ter člen 202.b ZP-1 razveljavilo, za postopke odločanja o UZ, ki pa do dneva objave te odločbe v Uradnem listu še niso bili končani, pa je določilo, da se ustavijo. V tistih zadevah, v katerih pa je bil postopek odločanja o UZ do tega dne končan, pa se uklonilni zapor ne izvrši, oziroma se njegovo izvrševanje ustavi. Takšno spremembo izreka izpodbijane sodbe pa je v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče opravilo na podlagi zakonskega pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1. 5. V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožba napada po sodišču prve stopnje ugotovljeno odločilno dejstvo in sicer, da je obdolženec v kritičnem času bil voznik v cestnem prometu. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo le ustne navedbe obeh policistov, nasproti katerim pa so stale koherentne, smiselne in logične izpovedi prič F. B., K. N. in V. P., pri čemer je neutemeljeno sledilo priči Š., ki se ni mogla spomniti, ali je bil pokrov vozila topel ali ne, kar bi kazalo na to, da je bil pred kratkim avto uporabljen. Takšen napačen zaključek sodišča v tem delu temelji na indiciranem (posrednem) dokazovanju, ko noben dokaz vsak zase ne potrjuje, da je obdolženec bil v kritičnem času voznik. Take navedbe, s katerimi pritožba v tem delu napada dokazno oceno prvostopnega sodišča glede ključnega pravno relevantnega dejstva in sicer, ali je obdolženec pred samim policijskim postopkom pred stanovanjskim objektom P. 71 bil voznik v cestnem prometu, pa so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljene.

6. Nikakor ne drži, da je v tem delu sodišče prve stopnje izvajalo dokaze posredno. Tako priče N., P., B. in Š., kot tudi policist K. in policistka M. so bili na sodišče povabljeni kot priče, za katere sta tako predlagatelj, kot tudi obramba izkazali za verjetno, da bi lahko izpovedale o pomembnih okoliščinah v zvezi s storitvijo obdolžencu očitanih prekrškov (določba prvega odstavka člena 67 ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka člena 234 Zakona o kazenskem postopka - ZKP). Spisovno gradivo tudi izkazuje, da se je zaslišanje vseh navedenih prič po zahtevi obdolženca aktivno udeleževal obdolženčev zagovornik, ki je vsem pričam postavljal tudi vprašanja. Zato so navedbe o posrednem izvajanju dokazov protispisne. Logično je, da sta policist in policistka kot priči izpovedala o svojih zaznavah v kritičnem času, ko sta obravnavala obdolženca, saj sta bila tudi o tem dolžna izpovedati, ne drži pa, da obdolžilnemu predlogu s strani predlagatelja ni bil predložen noben drug dokaz, kajti spisovno gradivo izkazuje, da je predlagatelj prvostopnemu sodišču dne 2. 6. 2014, ko mu je poslal obdolžilni predlog zoper obdolženca, poslal sočasno tudi priloge in sicer zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o zasegu predmetov, dopis za A. trade, kopijo potrdila o odvzetih registrskih tablicah in še seznam pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov (kar vse se nahaja v prilogah spisovnega gradiva). Vse te navedene listine je prvostopno sodišče v dokaznem postopku tudi dokazno ocenjevalo v skladu z določbo drugega odstavka člena 133 ZP-1. Tako svojo dokazno oceno v tej smeri pa je sodišče izčrpno podalo v točkah 5) in 6) obrazložitve napadene sodbe. Natančno se je opredelilo do izpovedi prič B., N. in P., ki so sicer potrdili, da naj bi se vozilo, sicer last F. B. prav zaradi načrtovane tekme naslednji dan že od 21.00 ure prejšnjega večera nahajalo na dvorišču pred stanovanjskim objektom P., kjer je bil obdolženec tudi procesuiran. Priča N. je namreč vozilo na tem kraju zaznal med 01.00 - 02.00 uro zjutraj, priča P. pa ga je videl med 21.00 in 23.00 uro prejšnji večer, priča B. pa naj bi to vozilo pripeljal pred ta stanovanjski objekt, torej pred obdolženčev dom okoli 21.00 ure zvečer. Vendar pa je prvostopno sodišče ob izpovedbi prič N. in P., kako sta oba zaznala položaj vozila pred obdolženčevim stanovanjskim objektom (kar sta obe priči tudi slikovno ponazorili), v povezavi z izpovedjo priče Š., ki je fizično opravljal odvoz zaseženega vozila in povedal, da je bilo vozilo parkirano postrani, torej pod kotom, v tem delu zaključilo, da je brez dvoma obdolženec bil voznik vozila, ki sta mu kar nekaj kilometrov pred tem vse do zaustavitve pred obdolženčevim domom sledila in ga ves čas imela v vidnem polju policist K. in policistka M. P., ki sta bila v patrulji. Slednja pa je položaj vozila opisala enako, kot priča Š. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da se navedena priča Š. ni mogla spomniti, ali je bil pokrov vozila topel ali ne, kar bi kazalo na to, da je bil pred kratkim avto uporabljen, kajti takšna navedba je v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju te priče (list. št. 59), iz katerega izhaja izjava te priče “da dejstva, ali je bil avtomobil še topel na področju motorja oziroma zavor ta priča ne preverja, ker to ni njena naloga”, zato se taka pritožbena navedba glede izpovedi navedene priče izkaže kot netočna. Takšni zaključki prvostopnega sodišča, ki torej temeljijo na skrbni in logični dokazni oceni pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne pomenijo indiciranega dokazovanja glede ključnega relevantnega dejstva o tem, da je bil obdolženec v kritičnem času brez dvoma voznik v cestnem prometu, zato očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu ne vzdržijo, v katerem delu pa naj bi bilo v zvezi s tem dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa pritožba ne pojasni, zagotovo pa v zvezi z ugotovitvijo tega odločilnega dejstva ne obstaja dvom, zaradi česar bi sodišče prve stopnje po navedbah pritožbe, ki so neutemeljene, moralo postopek o prekršku ustaviti.

7. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da je bil prekrškovni postopek opravljen na zasebnem dvorišču obdolženca, to je na kraju ki je funkcionalno povezan z njegovim stanovanjem, kjer bi morala biti varovana obdolženčeva zasebnost. Policistka in policist pa bi za njegovo obravnavo morala imeti tehtne in utemeljene razloge in odredbo sodišča, temu pa v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Četudi bi bilo sprejeto stališče o zasačenosti obdolženca pri storitvi prekrška, pa takšna ocena sodišča ne vzdrži, saj določbi členov 12 in 13 ZPrCP ni mogoče razlagati tako široko. Pritožba izpostavlja, da sta oba policista povedala, da v osnovi nista imela namena izpeljati prekrškovnega postopka, dajanje zvočnih in svetlobnih znakov pa služi kot pomožno sredstvo, ko želi policija ustaviti voznika iz preventivnih razlogov in takrat še ne ve, ali je voznik kršil zakonske določbe. Voznik je v konkretnem ravnanju vozil počasi, zato sta policista le sumila ali je morda storil prekršek, kar pomeni, da obdolženca več kot očitno nista zasledovala, zato tudi nista imela razloga za vstop na njegovo zasebno zemljišče. Posledično pa so vsi tam pridobljeni dokazi nezakoniti.

8. S takimi pritožba deloma očita sodišču prve stopnje kršitev materialnih določb zakona in bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, predvsem pa ob pojasnjevanju, da je obdolženec vozil v cestnem prometu pred zaustavljanjem s strani policijske patrulje počasi in da policista nista imela pooblastil, da ga kontrolirata, prihaja pritožba sama s seboj v nasprotje, saj je predhodno navajala, da je sodišče sploh napačno ugotovilo, da je obdolženec bil voznik v cestnem prometu. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, da sta policistka M. in policist K. imela v kritičnem času vsa zakonska pooblastila za postopanje po določbah členov 12 in 13 ZPrCP, pri čemer je izhajalo iz njunih izpovedi, ko sta skladno pojasnila, da sta imela nalogo preverjati psihofizične sposobnosti voznikov, ki so se vračali iz prireditve, četudi navzven ni bila zaznana njihova predhodna kršitev cestnoprometnih predpisov. Obstajala je torej njuna legitimna presoja, da sta obdolženca preverila, zato sta ga pričela na opisan način (svetlobni in zvočni signali) ustavljati, pri čemer sta ves čas trdila, da sta od prvega poskusa zaustavitve pa do naslova P. imela ves čas v vidnem polju prav vozilo obdolženca znamke Audi, tip A4 avant, reg. št. X, ki je bilo sicer last F. B. Zmotno je prepričanje pritožbe, da takšno neupoštevanje zvočnih in svetlobnih signalov s strani obdolženca za zaustavitev ne pomeni ravnanja v nasprotju s 3. točko tretjega odstavka člena 101 ZPrCP. Iz te določbe namreč izhaja, da mora voznik, kadar policijsko vozilo oddaja modro svetilko in kratek zvočni znak s sireno, postopno zmanjšati hitrost in ustaviti na robu ali zunaj vozišča, voznik in potniki pa ne smejo iz vozila izstopiti, dokler jim policist tega ne dovoli. Izvršitvena oblika očitanega prekrška pod točko I./1) je namreč že v tem, ko ustavljani voznik na prvi oddan znak modre luči in kratkega piska, ko le-tega zazna, takoj ne ustavi, temveč odpelje dalje,kot je v konkretnem primeru storil tudi obdolženec. Zato mu je policijska patrulja opravičeno sledila skozi celo naselje P. (ustavljan je bil kar trikrat!). V kolikor bi obdolženec ob prvi zaznavi znakov (svetlobnega in zvočnega) za zaustavitev ustavil, do kršitve ne bi prišlo, kar je smiselno pojasnila tudi policistka M. Ker pa tega ni upošteval, sta mu policista tudi (ob tem, da sta mu ob tem s svetlobnimi in zvočnimi znaki velevala, da ustavi!), sledila in nobenega dvoma ni, da je obdolženec ob tem že bil zasačen ob storitvi prekrška, torej ravnanja v nasprotju s 3. točko prvega odstavka člena 101 ZPrCP, zaradi česar sta mu policista ne le smela, temveč sta mu tudi bila dolžna slediti do njegovega doma, kjer je obdolženec tudi ustavil. Tako njegovo ravnanje pa je prvostopno sodišče natančno pojasnilo (točka 8 v izpodbijani sodbi). Pritožba pa v svojih pritožbenih navedbah izven konteksta povzema nekatere dele izpovedi policistke M. in policista K. in prenagljeno zaključuje, da pri vstopu na obdolženčevo dvorišče policista nista imela namena izvesti postopka o prekršku. Primerjava tako selektivno povzetih izpovedi v pritožbenih navedbah z izpovedmi policistke P. M. in policista K. v spisovnem gradivu (list. št. 31, 32 in 33-34), pokaže, da je policistka M. povedala, da sta se za obdolžencem, ki sta ga hotela najprej le preveriti glede njegovih psihofizičnih sposobnosti, s policistom K. zapeljala zato, ker ni ustavil, šele po zaustavitvi pa bi se preverjale okoliščine, kot so registracija vozil in njegovo psihofizično stanje. Vsebinsko enako je povedal policist K., ki je še dodatno pojasnil, da ker obdolženec ni ustavil na svetlobni in piskajoči znak, je takrat že obstajal sum, da nekaj ni v redu, saj bi se obdolženec sicer lahko ustavil že dosti prej (najmanj pri šoli v P.), in ne šele doma pred svojim stanovanjskim objektom, ker je bil takrat že v kršitvi, ker predhodno ni ustavil. Ali, kot je povzeti iz obeh izpovedi, zaradi zaznave počasne obdolženčeve vožnje sicer sprva res ni bil osnovni namen postopek o prekršku, temveč le kontrola, ki je bila policijski patrulji tega dne naložena glede udeležencev javne prireditve. Ker pa obdolženec na znak policijske patrulje ni ustavil, pa je s tem že storil prekršek, zato je bilo s strani policijske patrulje opravičeno sledenje njegovemu vozilu vse do njegovega doma. Prav tako pa sta policista imela vsa pooblastila tam izvesti postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo, kot pritožba navaja, nobene potrebe po odredbi sodišča, saj je šlo za dvorišče, ki ni zaprt (ograjen) prostor, dostopen pa je tudi z javne ceste, od koder sta policista obdolženčevemu vozilu tudi sledila. Dvorišče v konkretnem primeru ni bilo ograjeno, zato ne gre za prostor, ki bi ga bilo drugače uvrstiti pod pojem “stanovanje” (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. I Ips 39799/2011 z dne 13. 3. 2014). Naziranje pritožbe o potrebi za odredbo s strani sodišča v takih primerih, da bi ob sicer predhodni zaznavi obdolženca v cestnem prometu, ko le-ta ob kontroli ne ustavi na znak policista bil obdolženec že zgolj s tem, da zapelje na domače dvorišče, kamor mu sicer ne bi smela slediti policijska patrulja (po pravici, “da te pustijo na zasebnem dvorišču pri miru”), že izvzet iz kontrole, pa preseneča, in bi pomenilo nevarno tveganje za ekskulpacijo tistih voznikov, ki so zaznani pri storitvi najtežjih prekrškov zoper varnost cestnega prometa in bi bili zgolj z ustavitvijo na dvorišču pred svojim domom na tak način izvzeti iz vsakršne nadaljnje kontrole, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca, še manj pa je to v skladu z zagotavljanjem splošne varnosti v cestnem prometu, kjer je preverjanje psihofizičnih sposobnosti voznikov ključnega pomena.

9. Povedano pomeni, da je bilo torej ravnanje obeh policistov v konkretnem primeru zakonito, saj je bil obdolženec, kot zaznan voznik v cestnem prometu ustavljan na predpisan način, česar pa obdolženec ni upošteval, zato je bil v nadaljevanju postopek z njim opravljen pred njegovo stanovanjsko hišo zakonito, tam pridobljeni dokazi, ki jih je prvostopno sodišče tudi dokazno pravilno ocenilo, pa so prav tako zakonito pridobljeni, pritožbene navedbe o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 in o napačni uporabi določb ZPrCP pa se tako izkažejo kot neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru za vse tri prekrške, ki se obdolžencu z izpodbijano sodbo očitajo, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, v vsakem konkretnem primeru je pravilno uporabilo materialno pravne določbe ZPrCP in ZVoz, obdolžencu pa določilo in nato izreklo tudi zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in ugotovilo, da poseg vanjo ni potreben, sicer pa izrečenih sankcij (globe po višini) pritožba ni problematizirala.

11. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1 in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus (člen 159 ZP-1). Pritožbeno sodišče pa je, kot je bilo že predhodno pojasnjeno poseglo tudi v sodbeni izrek prvostopnega sodišča (točka III.), kar zadeva način izvršitve neplačane globe in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje na podlagi zakonskega pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1 spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Enako je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo v sodbeni izrek glede prekrška pod točko I./2 (glede prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP), saj je v tem delu sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne razlage določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP. Iz izpodbijane sodbe na podlagi dokaznega postopka izhaja, da je obdolženec pred svojim domom (P. 71) odklonil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem. Nato pa mu je v nadaljevanju brez, da bi obdolženec zatrjeval zdravstveni razlog, ali da bi za to obstajal kakšen drug objektivni razlog, policist odredil še strokovni pregled. To izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 9), ko sodišče ugotavlja, da ni razbralo, kakšen zdravstveni razlog (oziroma drug s tem povsem objektivni vzrok), je sploh obstajal, da obdolženec ne bi mogel opraviti preizkusa z indikatorjem. Namreč, ko preizkušanec odkloni že preizkus z indikatorjem in pri tem ne navaja zdravstvenih zadržkov za zmožnost opraviti tak preizkus (ali ne obstajajo za to drugi objektivni razlogi!) je postopek prekrška zaključen že v trenutku odklonitve preizkusa z indikatorjem in ni več podlage za nadaljnje odrejanje strokovnega pregleda ali preizkusa z merilnikom. Taka hiba je terjala korekcijo sodbenega izreka v delu, ki se nanaša na odklon strokovnega pregleda.

12. Obdolženec s pritožbo v vsebinskem delu ni uspel, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 405,00 EUR. Sodna taksa je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s količnikom 1,5 v povezavi s tar. št. 8111 (10 % od izrečene globe 2.700,00 EUR je 270,00 EUR), kar posledično pomeni 1,5 od skupnega zneska 270,00 EUR, torej skupaj znesek 405,00 EUR. K plačilu tako odmerjene takse pa bo obdolženec pozvan po prvostopnem sodišču.