Jedro

Korekturna dolžnost sodišča glede tožnikove navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi, pride v poštev le v primeru, če zaradi previsoko ali prenizko navedene vrednosti spornega predmeta s strani tožeče stranke, nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije.

Sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari, izpodbija ga lahko le tista stranka, ki s končno odločbo ni uspela.

Izrek

I. Pritožbi se zavržeta.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 18. 10. 2011 je sodišče sklenilo, da ni pristojno za odločanje v sporu (I. točka izreka), razveljavilo vsa opravljena pravdna dejanja ter tožbo zavrglo (II. točka izreka). Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom z dne 21. 2. 2012 pa je vrednost spornega predmeta določilo na 7.500,00 EUR.

2. Zoper sklep in dopolnilni sklep je tožena stranka pravočasno vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da odloči, da je pravilna vrednost spornega predmeta 7.601.985,46 EUR oziroma podrejeno, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep z dne 18. 10. 2011 zavrže, podrejeno zavrne, ter pritožbo zoper dopolnilni sklep zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep o nepristojnosti sodišča in zavrženju tožbe

5. Zoper sklep o nepristojnosti sodišča in zavrženju tožbe z dne 18. 10. 2011 se tožena stranka pritožuje zgolj iz razloga, ker je vrednost spornega predmeta ocenjena prenizko in sodišče ni odločalo o njenem predlogu za oceno pravilnosti navedene vrednosti, ki ga je podala v odgovoru na tožbo in od katerega je odvisna višina pravdnih stroškov, katerih povrnitev bo tožena stranka upravičena zahtevati od tožeče stranke.

6. Postopek po 3. odstavku 44. člena ZPP – korekturna dolžnost sodišča glede tožnikove navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi, pride v poštev le v primeru, če zaradi previsoko ali prenizko navedene vrednosti spornega predmeta s strani tožeče stranke, nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije (J. Zobec, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 231).

7. V konkretnem primeru takšni vprašanji nista nastali. Vprašanja o stvarni pristojnosti namreč ni, ker je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, da zadeva ne sodi v sodno pristojnost in je tožbo zavrglo. Vprašanja o pravici do revizije pa tudi ne, saj je tožena stranka, ki se z oceno vrednosti spornega predmeta ne strinja, v postopku uspela. Nasprotnega tožeča stranka niti ni zatrjevala, temveč se je sklicevala le na ekonomski interes, vezan na vprašanje višine povrnitve pravdnih stroškov.

8. Glede na navedeno je sodišče pritožbo zoper sklep z dne 18. 10. 2011 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Morebitni ekonomski interes pa za presojo dovoljenosti pritožbe ni odločilnega pomena (352. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper dopolnilni sklep

9. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom (ki sicer ne predstavlja „dopolnilnega“ sklepa po ZPP), je sodišče določilo vrednost spornega predmeta. Takšen sklep (o določitvi vrednosti spornega predmeta) je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari. V obravnavani zadevi odločitev o glavni stvari predstavlja sklep o nepristojnosti in zavrženju tožbe z dne 18. 10. 2011, ki pa ga tožena stranka vsebinsko ne izpodbija.

10. Nadalje sme sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta izpodbijati le tista stranka, ki s končno odločbo ni uspela (J. Zobec, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 232-233). Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, je tožena stranka v postopku uspela. Zato torej sklepa o določitvi spornega predmeta ne more izpodbijati.

11. Glede na navedeno pritožba tožene stranke zoper dopolnilni sklep ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

12. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka namreč s pritožbama ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena), odgovora tožeče stranke pa nista pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato navedeni stroški tožeče stranke niso bili potrebni za postopek (1. odstavek 155. člena ZPP).