Jedro

V primeru organizacijske enote, v kateri je zaradi prekinitve naročila zunanjega naročnika prenehala potreba po opravljanju vseh del, je šlo za dislocirano enoto, zato je tožena stranka (skladno s 45. členom branžne kolektivne pogodbe) zakonito ugotavljala presežne delavce zgolj na nivoju te organizacijske enote.

Zakonitost reševanja trajnih presežkov delavcev v okviru dislocirane organizacijske enote je treba presojati tudi glede na vprašanje, ali se šteje, da so zaradi prenehanja potreb po delu v organizacijski enoti obstajali resni operativni razlogi za prenehanje delovnega razmerja tudi v drugih dislociranih organizacijskih enotah tožene stranke.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

2. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 28.8.2001 in odločb tožene stranke z dne 26.9.2001, o prenehanju delovnega razmerja tožnicam zaradi trajnega viška in zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnic nazaj na delo in povračilo stroškov postopka s e z a v r n e ." Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevkom ter razveljavilo sklepe in odločbe tožene stranke z dne 28.8.2001 oz. 26.9.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnicam zaradi opredelitve za trajni višek. Hkrati je toženi stranki naložilo, da pozove tožnice nazaj na delo in jim prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter jim povrne 227.585,00 SIT stroškov postopka. Takšno odločitev je utemeljilo s kršitvijo postopka razreševanja viška delavcev pri toženi stranki, saj tožena stranka ni izvedla izbora delavk, ki jim preneha delovno razmerje, izmed delavk na enakem delovnem mestu v vseh enotah, med katerimi je mogoče delavke razporejati, temveč je kot presežne delavke opredelila le delavke enote Srednješolskega centra V., v kateri je tožena stranka izgubila pogodbeno opravljanje dela za naročnika.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevkov, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da prvostopno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dejstev, zaradi katerih razporejanje tožnic v druge poslovne enote, ki so bile dosegljive z dnevnim prevozom na delo, posledično pa tudi izbor presežnih delavk na nivoju vseh teh enot, ni prišlo v poštev.

Ob formalnem preizkusu navedene pritožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka takse za pritožbo ni plačala niti v naknadnem roku po izdaji opomina za plačilo takse. Zato je dne 28.5.2002 izdalo sklep, da se šteje pritožba za umaknjeno.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka in predlaga njegovo razveljavitev. Pritožbi predloži potrdilo o pravočasnem plačilu takse. Priznava pa, da je bilo potrdilo o plačani taksi sodišču posredovano šele po izteku sodnega roka.

Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) v poglavju o pritožbi pravice do pritožbe ne pogojuje s plačilom sodne takse. Zato določba 1. odst. 8. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS št. 1/90 - 93/2001) o domnevi umika vloge, če taksa v roku ni plačana oziroma če stranka v roku ne obvesti sodišče o plačilu takse, za pritožbo ne pride v poštev. Glede na to, pa tudi ob dejstvu, da je bila v tem primeru taksa za tožbo tudi dejansko plačana v postavljenem roku po opominu, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o presumpciji umika pritožbe razveljavilo in pritožbo zoper sodbo vsebinsko obravnavalo.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je program razreševanja trajnega viška delavcev pri toženi stranki sprejel pristojni organ. Prav tako soglaša, da pomenijo pravno podlago za razreševanje viška delavcev pri toženi stranki (poleg določb ZDR/90) določbe 44. do 50. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPD - Ur. l. RS št. 6/2000). Glede na prikazano organizacijo dela in poslovanja pri toženi stranki je sodišče prve stopnje toženkino organizacijsko enoto Šolski center V., kjer so delale tožnice, v smislu določb 3. alinee 45. čl. KPD utemeljeno štelo za "profitni center". Pri tem pa je to določbo KPD, ki glasi, da lahko delodajalec ugotavlja presežne delavce tudi "v okviru profitnih centrov, če so dislocirani oz. ni mogoče uporabiti kriterijev za razporejanje delavcev iz kraja v kraj brez njihovega soglasja", po mnenju pritožbenega sodišča napačno razlagalo. Iz besedne zveze te določe izhaja, da je lahko tožena stranka ugotavljala presežne delavce tudi na nivoju profitnega centra oz. njene organizacijske enote: - če je bila ta dislocirana, oziroma, - če ni mogoče uporabiti kriterijev za razporejanje delavcev iz kraja v kraj.

Gramatikalno vzeto sta navedena pogoja določena alternativno, ne pa kumulativno, kot je to razlagalo prvostopno sodišče. Ker je šlo pri toženi stranki v primeru organizacijske enote Šolski center V., v kateri je zaradi prekinitve naročila zunanjega naročnika prenehala potreba po opravljanju vseh del, za dislocirano enoto, je tožena stranka zakonito ugotavljala presežne delavce v skladu z navedeno določbo KPD zgolj na nivoju te organizacijske enote.

Prvostopno sodišče je sicer ugotavljalo okoliščine v drugih organizacijskih enota tožene stranke, to je v enoti Mercator S. G. (dosegljivost delavk tožene stranke tudi med obratovanjem naročnika, delovno razmerje za določen čas) in enoti P. V. (zaveza, da tožena stranka obdrži na delu delavke, ki jih je prevzela od tega podjetja ob pogodbenem prevzemu del in nekatere specifičnosti opravljanja dela za tega naročnika), na katere se pritožba izrecno sklicuje, vendar je neutemeljeno štelo, da v tem primeru pravno niso pomembne. Ravno te okoliščine tudi glede na določbo 4. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki jo je ratificirala tudi naša država (Akt o nostrifikaciji nasledstva, Ur. l. RS št. 54/92 - mednarodne pogodbe št. 15/92, v zvezi z Ur. l. SFRJ št. 4/84 - mednarodne pogodbe) kažejo na to, da so zaradi izgube naročila obstojali resni operativni razlogi za prenehanje delovnega razmerja delavcev tožene stranke ravno v organizacijski enoti Srednješolski center V., kjer so delale tožnice, ne pa tudi v drugih dislociranih enotah. Zato je gramatikalna razlaga 3. alinee 45. čl. KPD v tem primeru v celoti skladna tudi z določbami navedene konvencije.

Glede na navedeno se izkaže, da je tožena stranka tožnicam s spornimi sklepi oziroma odločbami zakonito in v skladu z določbami KPD odpovedala delovno razmerje zaradi izgube dela v organizacijski enoti, kjer so tožnice delale, tako da zahtevek tožnic za razveljavitev teh sklepov oziroma odločb in priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, vključno z vrnitvijo na delo in povračilom stroškov postopka, ni bil utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. čl., tč. 4 ZPP na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnic kot neutemeljene zavrnilo.

Ker je šlo v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu z 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) tožena stranka, kot delodajalec, sama trpi svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, ne glede na izid spora.