Jedro

Kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, kot sta opisani v obtožnem predlogu, sta lahko podani v realnem steku.

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Celju je bil obtoženemu M.K. po vložitvi obtožnega predloga na podlagi 2. odstavka 272. člena v zvezi z 423. in 429. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obtoženega M.K. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčeva zagovornica je dne 28.10.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Po njenem mnenju ni podan utemeljen sum kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, kaznivi dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in kaznivega dejanja po 1. odstavku 317. člena KZ pa se izključujeta med seboj. Sodišči prve in druge stopnje po mnenju zagovornice nista pravilno presodili neogibnosti pripora.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo z dne 9.11.2004 predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne. Menil je, da je obtožni akt zakonit in popoln in da je bilo mogoče odrediti pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, kot sta opisani v obtožnem predlogu, sta lahko podani v realnem steku.

Obtoženčeva zagovornica s trditvijo, da glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 317. člena KZ ni podan utemeljen sum, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijanih sklepih, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljaviti.

Isto velja za izpodbijanje presoje sodišč prve in druge stopnje, da gre pri obtožencu za priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pripor pa je neogibno potreben za varnost ljudi. Tudi te okoliščine ni možno izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obtoženčeva zagovornica, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.