Jedro

Ker zagovornik ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v svojo korist, je zahteva, vložena zoper pravnomočno odločbo, s katero so mu bili v skladu z določilom 1. odstavka 94. člena ZKP naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, nedovoljena.

Izrek

Zahteva odvetnika B.K. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 11.7.2002 na podlagi 1. odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je zagovornik obs. J.J., odvetnik B.K. iz K., dolžan plačati 50.000,00 tolarjev stroškov kazenskega postopka, ker je z vlogo z dne 11.6.2002 napovedal pritožbo zoper sodbo, pritožbe zoper sodbo pa ni vložil. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 11.10.2002 pritožbo odvetnika B.K., vloženo zoper sklep sodišča prve stopnje, zavrnilo kot neutemeljeno.

Odvetnik B.K. iz K. je dne 11.11.2002 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, po katerem je dolžan plačati kot stroške kazenskega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 tolarjev. Uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se sicer sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, ki so našteti v tem členu. Vendar pa iz določb 1. in 2. odstavka 421. člena ZKP povsem jasno izhaja, da je mogoče navedeno izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obdolženca oziroma obsojenca, oziroma da sme vložiti državni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v škodo obdolženca oziroma obsojenca. Zagovornik obsojenca, čeprav je procesni udeleženec, torej zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti v svojo korist. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. iz K., ki torej ni imel pravice vložiti tega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo, s katero so mu bili v skladu z določilom 1. odstavka 94. člena ZKP naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 50.000,00 tolarjev. Zato je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).