Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 10/2003

ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.10.2003 Kazenski oddelek

zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče
19. februar 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno sodišča, da ni ravnal v silobranu, ne pomeni očitka kršitve določb kazenskega zakona, temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega M.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je spoznalo obsojenega M.F. za krivega storitve dveh poskusov kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Za vsako kaznivo dejanje mu je določilo kazen pet let zapora, zatem pa mu po določilih o steku izreklo enotno kazen devet let zapora, v katero mu je na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ vštelo pripor od 10.9.2000 dalje. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbam obtoženca, J. in J.F., C.S. in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da mu je z uporabo omilitvenih določil določilo za vsako izmed dejanj kazen štiri leta zapora, nakar mu je izreklo novo enotno kazen sedem let zapora, odločbo o stroških kazenskega postopka pa je spremenilo tako, da ga je oprostilo plačila povprečnine, sicer je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 14.12.2001 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve materialnega zakona ter absolutnih in bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (razlog iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Dne 22.12.2003 je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil, vendar pa te "dopolnitve vloge" Vrhovno sodišče ni obravnavalo, ker je vložena po preteku trimesečnega roka določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP.

V odgovoru na zahtevo (z dne 14.12.2001), podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Nekonkretiziranih kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče namreč ne more presojati. Zahteva je neutemeljena tudi zato, ker jo obsojenec vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da je dejanje storil v silobranu in patološkem afektu, kar je bila sicer osnova njegovega zagovora, kateremu pa sodišče v rednem postopku ni verjelo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi sicer uvodoma očita sodišču kršitev določb kazenskega zakona, vendar pa teh kršitev ne obrazlaga temveč njegove navedbe, da je dejanje storil v silobranu ali vsaj v prekoračenem silobranu, ko je bil s strani obeh oškodovancev napaden, pomenijo le nestrinjanje z dejanskim stanjem ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni odločbi. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje obširne razloge o pravno relevantnih dejstvih oziroma obširne razloge o tem, na podlagi katerih dokazov in zakaj je spoznalo obsojenca za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj, da ni šlo za istočasen protipraven napad oškodovancev na obsojenca, pa na identične pritožbene navedbe obrambe odgovarja tudi pritožbeno sodišče (predvsem str. 7 sodbe sodišča druge stopnje). Nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno sodišča (zakaj je zaključilo, da ni ravnal v silobranu) pa ne pomenijo očitka kršitve določb kazenskega zakona, temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi obsojenčeve nadaljnje navedbe v zahtevi, da vžigalnik, ki je bil najden v neposredni bližini kraja storitve obravnavanih kaznivih dejanj, ni njegova last, da mu sodišče neutemeljeno ni verjelo, da tik pred dejanjem ni varil, njegovo opozarjanje na poškodbe, ki jih je zadobil in izražanje pomislekov v odločitev sodišča glede njegove prištevnosti ter pravilnosti dokazne ocene o verodostojnosti določenih prič.

Neutemeljen pa je nadalje tudi očitek obsojenca v zahtevi, ki se nanaša na kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v tem, da naj bi obstajalo nasprotje med sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča, saj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dejanje storil z eventualnim naklepom, pritožbeno sodišče pa, da je ravnal z direktnim naklepom. Tako iz sodbe sodišča prve stopnje kakor tudi iz sodbe pritožbenega sodišča namreč nedvoumno izhaja, da je obsojenec obe dejanji storil s krivdno obliko eventualnega naklepa (odločba pritožbenega sodišča na str. 8).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb zakona niso podane oziroma niso obrazložene tako, da bi jih bilo mogoče v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP preizkusiti, obrazložen je le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Na podlagi določila 98.a v zvezi s členi 95/1 in 92 ZKP je obsojenec dolžan plačati tudi stroške postopka in sicer povprečnino, odmerjeno glede na zapletenost obravnavane kazenske zadeve ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer in sicer, da je lastnik gospodarske družbe in nepremičnin.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia