Jedro

Upoštevajoč navedeno ostaja neizpodbito ugotovljeno dejstvo, da je obdolženec v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu imel v organizmu najmanj 0,77 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer je izpolnil objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška. Prav tako pa pritožbeno sodišče kljub navedbam o tem, da ni vedel, da so mu v sok vlili vodko, ker se vodke ne okusi, nima nobenih pomislekov niti v zaključke prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi za prekršek tudi odgovoren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorij. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse v skupni višini 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe predpisa, ki določa prekršek (2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče postopek o prekršku zoper njega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče po podanem zagovoru obdolženca v dokaznem postopku zaslišalo kot priče policista B. P. in D. Š., obdolženčevo izvenzakonsko partnerko M. B., ter s strani obdolženega predlagane priče M. Z. in R. H., nadalje pa tudi prebralo izpis iz evidence pravnomočnih sodb in sklepov o prekrških, izpis iz evidence kazenskih točk, izpis iz evidence vozniških dovoljenj, predloženo kopijo iz knjig evidence kalibracije alkotesta ter zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (čeprav slednjega ni izrecno navedlo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo obdolženčev zagovor in vse izvedene dokaze, vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezati ter z gotovostjo dognalo, da je obdolženec 5. 1. 2019 ob 23.49 uri vozil osebni avtomobil Alfa Romeo, tip 156 SW po regionalni cesti II. reda v naselju Š. v smeri proti Ž., ko je imel v organizmu najmanj 0,77 mg alkohola na liter izdihanega zraka. Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, v katerem je sprva navajal, da je zagotovo bilo nekaj narobe z alkotestom, saj na zabavi v P., kjer je njegova partnerka praznovala 50 let, ni užival alkoholnih pijač, temveč je cel večer pil le sok in radensko, po pričanju R. H. in predočitvi knjižice o kalibraciji alkotesta pa je svoj zagovor spremenil in zatrjeval, da so mu očitno v sok vlili vodko brez njegove vednosti, vendar se vinjenega ni počutil, pač pa zgolj utrujenega in zato ni niti pomislil, da bi bil pod vplivom alkohola. Policista, ki sta obravnavala obdolženca, sta namreč skladno in prepričljivo izpovedala, da tekom postopka s policisti obdolženi rezultatu preizkusa alkoholiziranosti ni oporekal in ni navajal, da alkohola ni užival, niti ni trdil da naprava kaže narobe, nenazadnje pa je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal. V takem primeru se namreč postopek preizkusa alkoholiziranosti konča in se šteje z elektronskim alkotestom, ki je sicer zgolj indikator in ne merilna naprava, ugotovljen rezultat za pravilnega in je verodostojen dokaz v postopku ugotavljanja odgovornosti za storitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola.

5. Sodišče prve stopnje je obdolžencu res da očitalo, da je tekom postopka svoj zagovor spreminjal in ga prilagajal potrebam in poteku postopka, ker se je obdolženec po tem, ko mu je bilo predočeno, da je delovanje elektronskega alkotesta redno kontrolirano in da je bil elektronski alkotest kalibriran, začel zagovarjati, da mu je nekdo dodal alkohol v sok, za kar ni vedel. V pritožbenih navedbah obdolženec spreminjanje navedb v zagovoru opravičuje z navedbami, da pred pričanjem R. H. tega ni vedel in je mislil, da je bilo kaj narobe z alkotestom. Ne glede na dejstvo, ali je obdolženec dejansko za to vedel ali ne in ne glede na to, kdo bi to lahko storil, ostaja neizpodbita ugotovitev, da je obdolženec v času vožnje imel v organizmu najmanj 0,77 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Ob taki koncentraciji alkohola v organizmu ne glede na to, ali je obdolženec lahko začutil okus vodke v soku in ne glede na njegovo konstitucijo, ni mogoče utemeljeno sklepati, da ne bi čutil vpliva alkohola preden se je odločil za vožnjo z motornim vozilom oziroma da naj bi ta občutek zamenjal z občutkom utrujenosti. Povedano drugače, tudi če bi držalo, da je obdolženec pil nezavedno in v zmoti in čeprav naj bi imel 100 kg in bil fizično močan človek, pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da se ga alkohol težje prime in da je to takrat čutil zgolj kot rahlo utrujenost. Nenazadnje bi v takem primeru bodisi zaradi mnenja, da alkotest ne deluje pravilno, bodisi zaradi prepričanosti v to, da ni užival alkoholnih pijač, obdolženi lahko izrazil nestrinjanje z ugotovljenim rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom in bi mu v takem primeru bil odrejen strokovni pregled, s katerim bi se natančno ugotovila vsebnost alkohola v obdolženčevem organizmu v času vožnje, vendar tega po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolženi ni storil, temveč je ravno nasprotno izrazil strinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom ter zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb predpisal. Pri tem so neprepričljive tudi pritožbene navedbe, da tega ni storil zato, ker se s policisti ni hotel prepirati, saj tako nič ne dosežeš. Izraziti nestrinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom namreč ne predstavlja prepiranja, temveč povsem običajno poslovanje, kot je predpisano z zakonom.

6. Upoštevajoč navedeno ostaja neizpodbito ugotovljeno dejstvo, da je obdolženec v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu imel v organizmu najmanj 0,77 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer je izpolnil objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška. Prav tako pa pritožbeno sodišče kljub navedbam o tem, da ni vedel, da so mu v sok vlili vodko, ker se vodke ne okusi, nima nobenih pomislekov niti v zaključke prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi za prekršek tudi odgovoren. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, tudi pritožbeno sodišče obdolžencu ne verjame, da pri ugotovljeni koncentraciji alkohola v organizmu tj. 0,77 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, ni čutil oz. vedel, da je vinjen in da je opitost zamenjal z utrujenostjo, ne glede na njegovo velikost in težo. Tako mu je mogoče povsem utemeljeno očitati, da se je kljub zavedanju, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana in da ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu, zaradi česar mu je nedvomno mogoče očitati ravnanje vsaj z eventualnim naklepom, kot mu ga je očitalo sodišče prve stopnje. Ker tako ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko je imel v organizmu tako visoko koncentracijo alkohola, kar mu glede na ugotovljeno koncentracijo ni moglo ostati neznano, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je obsojen po krivem ter da se mu dogaja krivica. Obdolžencu je v nasprotju s pritožbenimi navedbami bila zagotovljena pravica do poštenega sodnega postopka ne glede na to, da obdolženec izpodbijano sodbo sprejema za krivično, ker sodišče ni sledilo njegovemu zagovoru.

7. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij, ki jih obdolženec pritožbeno ne problematizira, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena kazen manjša ali večja in tako obdolžencu izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za tovrstni prekršek ter mu kot imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja izreklo tudi predpisano število kazenskih točk. 8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.