Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo (zvin vratne hrbtenice in udarnina prsnice).

Izrek

Revizija proti odločitvi o znesku 189.816 SIT (sedaj 792,09 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2002 do plačila se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 780.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2002 dalje do plačila. V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, kar pomeni: - za zakonske zamudne obresti od zneska 780.000 SIT od 1.6.2001 do 16.12.2001 (pravilno do 16.12.2002), - za znesek 1.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2001 do 16.12.2001 (pravilno do 16.12.2002) in od 17.12.2002 do plačila, - za znesek 150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2002 do plačila, - za znesek 189.816 SIT (zamudne obresti od plačanega zneska 600.000 SIT, ki so se v tej višini natekle od 1.6.2001 do 2.9.2002) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2002 do plačila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženke in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, prepozno dopolnitev pritožbe toženke pa je zavrglo. Pritožbi tožnice je delno ugodilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu in stroškovnem delu sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 780.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 17.12.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 18.12.2002 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter ji povrniti pravdne stroške, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, kar pomeni:- za nadaljnjih zahtevanih 1.150.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.000.000 SIT od 1.6.2001 do plačila in od zneska 150.000 SIT od 6.12.2002 do plačila, - za 189.816 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2002 do plačila, - za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 780.000 SIT za čas od 1.6.2001 do 31.12.2001 in za zakonske zamudne obresti od tega zneska, nezmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 17.12.2002. V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v še izpodbijanem delu potrdilo. Odločilo je tudi, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Tožnica je iz razloga napačne uporabe materialnega prava vložila revizijo proti tistemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek v višini 1.339.816 SIT, od tega za plačilo preostale odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 1.150.000 SIT s pp ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti v znesku 189.816 SIT s pp. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da odloči, da ji je toženka dolžna plačati še nadaljnji znesek v višini 1.339.816 SIT s pripadki. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovili, pri odmeri višine odškodnine iz posameznih odškodninskih naslovov pa sta ugotovljena dejstva premalo vrednotili in ji tako prisodili prenizko odškodnino. Pri strahu nista v zadostni meri vrednotili niti intenzivnosti niti trajanja primarnega in sekundarnega strahu, povsem pa sta spregledali tožničino izpovedbo, da ima še vedno hud strah pred prometom. Iz tega naslova bi ji zato morali prisoditi vso vtoževano odškodnino v višini 350.000 SIT. Nadalje pravi, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti premalo vrednotili dejstvo, da je bila ob škodnem dogodku stara šele 22 let in dejstvo, da je utrpela takšne telesne poškodbe, ki ji bodo povzročale telesne bolečine vse do konca življenja. Ob upoštevanju ugotovitev v izpodbijanih sodbah o prestanih in bodočih fizičnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem bi ji morali prisoditi odškodnino v celotni zahtevani višini 1.200.000 SIT. Pri odmeri odškodnine za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa sta sodišči prve in druge stopnje po njenem mnenju premalo vrednotili dejstvo, da so se ji življenjske aktivnosti zmanjšale prav na vseh področjih življenja in da so ji že pri 22 letih ostale trajne posledice nezgode, zaradi česar bo njeno duševno trpljenje dolgotrajno. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi ji morali iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino v višini 1.000.000 SIT. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo zneska 189.816 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, saj meni, da je upravičena tudi do zamudnih obresti od plačanega nespornega dela odškodnine v znesku 600.000 SIT od izteka 14-dnevnega roka, odkar je toženka prejela odškodninski zahtevek, pa do plačila dne 3.9.2002. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 189.816 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2002 ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Nedovoljeni del revizije se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zamudnih obresti od 3.9.2002 plačanega zneska 600.000 SIT odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Te naj bi se po navedbah tožnice v času od 1.6.2001 (tedaj naj bi se iztekel 14-dnevni rok, odkar je toženka prejela njen odškodninski zahtevek) do 2.9.2002 natekle v višini 189.816 SIT, tožnica pa je od tega zneska zahtevala tudi plačilo procesnih zamudnih obresti od 9.9.2002 dalje. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZPP ( Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 36/2004, ZPP-UPB2) se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge stranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Tožnica je med prvostopenjskim postopkom zaradi 3.9.2002 plačanih 600.000 SIT umaknila zahtevek za 620.000 SIT (valorizirana vrednost plačanih 600.000 SIT), o čemer ni bil izdan sklep o delnem umiku. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), revizija zoper odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka ni dovoljena in jo je bilo treba v tem delu zavreči (377. člen ZPP). V ostalem delu je revizija neutemeljena. Z revizijo ni mogoče več izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo in odstopajo od dejanskega stanja, kot sta ga glede obstoja, trajanja in intenzivnosti tožničinih telesnih in duševnih bolečin in strahu ugotovili prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče (npr. da je tožnica med zdravljenjem devet tednov trpela konstantne vsakodnevne glavobole, da bo bolečine trpela tudi v bodoče vsakodnevno, zaradi česar bo morala do konca življenja jemati analgetike...). Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode je razviden iz obširnih razlogov na šesti do deveti strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. V času škodnega dogodka je bila tožnica stara 22 let, zaposlena je bila kot delavka v pakirnici mesa. V prometni nesreči je utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnice. Za telesne bolečine in nevšečnosti sta ji sodišči odmerili 700.000 SIT (2921,05 EUR) odškodnine, za primarni in sekundarni strah pa 100.000 SIT (417,29 EUR) odškodnine. Neutemeljeni so revizijski očitki, da sta sodišči povsem spregledali dejstvo, da ima še vedno hud strah pred prometom. Njeno izpoved sta ocenili tudi v tem delu, vendar sta v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi zaključili, da strahu pred prometom pri tožnici ni. Tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki je posledica zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice. Zaradi tega je zmanjšano sposobna za delo ter športne in rekreativne aktivnosti, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje v prisilnem položaju, ponavljajoče gibe glave, poskoke, vibracije in dolgotrajne prevoze. Opustiti je morala rekreativno igranje košarke, težave pa ima tudi pri vsakdanjih gospodinjskih opravilih, delu na vrtu in vožnji z avtomobilom, zlasti pri vzvratni vožnji. Za to obliko škode sta ji sodišči prisodili 600.000 SIT odškodnine (2503,76 EUR). Pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova sta tudi ustrezno upoštevali v reviziji večkrat poudarjeno dejstvo, da je bila tožnica ob nezgodi stara šele 22 let. Skupni odmerjeni znesek 1.400.000 SIT (5842,10 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 8,5 takratnih povprečnih neto plač. Pri odmeri odškodnine sta sodišči ustrezno upoštevali merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri p osameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Škodo tožnice sta sodišči ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisojene škode za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Revizija se zato neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.