Jedro

Določilo 4. člena in 1. odstavka 15. člena Odloka o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda je mogoče smiselno razlagati izključno tako, da se obveznost priklopa na kanalizacijsko omrežje nanaša na objekte (oziroma njihove lastnike), pri katerih lahko prihaja do odvajanja odpadnih voda glede na njihovo namembnost, pri tem pa ni pomemben dejanski obseg tega odvajanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Občina Piran, Občinska uprava, Urad za občinsko inšpekcijo in redarstvo, je tožeči stranki kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo naložil, da mora v roku enega meseca po prejemu te odločbe vso odpadno vodo iz objekta – stanovanjske hiše ... in drugih prostorov speljati v zbirno fekalno kanalizacijo naselja Lucija in o tem obvestiti toženo stranko, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena globa. V obrazložitvi svoje odločbe prvostopenjski organ navaja, da je od upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja na območju Lucije, Javnega podjetja Okolje Piran d.o.o., prejel obvestilo o tem, da stanovanjska hiša ... ni priklopljena na javno kanalizacijo, temveč še vedno uporablja greznico. Upravljavec je k dopisu priložil tudi geodetski posnetek, iz katerega izhaja, da ima objekt ... možnost priklopa na javno kanalizacijo. V skladu z določbo 15. člena Odloka o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda v Občini Piran je priključitev na javno kanalizacijo obvezna za vse uporabnike objektov, v katerih nastajajo odplake, če stanje javne kanalizacije to omogoča. To dejstvo je izkazano z dopisom upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja, prvostopenjski organ pa navaja še, da je bil na podlagi uradnih listin izveden skrajšan ugotovitveni postopek.

Župan Občine Piran je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 0610-3/2007 z dne 5. 10. 2009 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da 1. odstavek 15. člena Odloka o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda (Primorske novice, Uradne objave št. 7/96, 43/97, 41/00, 35/07, dalje Odlok) predpisuje obvezno priključitev na javno kanalizacijo vsem fizičnim in pravnim osebam, ki iz objektov odvajajo odpadne in padavinske vode, če stanje javne kanalizacije in izstop kanalizacije uporabnika to priključitev omogočata. Rok za priključitev je šest mesecev po izgradnji javne kanalizacije v posameznem naselju, iz razpoložljive dokumentacije pa je mogoče ugotoviti, da je kanalizacija na predmetnem območju zgrajena že dalj časa, tako da je navedeni rok za priključitev že potekel. Iz dokumentacije prav tako izhaja, da objekt tožeče stranke ni priključen na javno kanalizacijo, čeprav so za to izpolnjeni vsi pogoji iz 15. člena Odloka. Tožeča stranka ne zatrjuje, da priključitev ni možna, temveč le, da bo težje izvedljiva in neestetska. Predlogu tožeče stranke, naj se rok za izvedbo kanalizacijskega priključka določi na dan vselitve v objekt, ni bilo mogoče ugoditi, saj je šestmesečni rok za priključitev, kot že rečeno, že potekel. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da vztraja pri svojih navedbah, podanih v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Poleg tega meni, da dolžnost priključitve objekta na kanalizacijsko omrežje ni objektivna, temveč se glede na besedilo 4. člena Odloka nanaša zgolj na osebe, ki iz objekta odvajajo odpadne in padavinske vode. Objekt ni vseljen, zato tožeča stranka ne proizvaja odpadnih voda, posebej ne padavinskih, ker so te „podarjene od neba“. Pogoja za opredelitev „uporabnika“ sta v občinskem Odloku določena kumulativno, torej kot oseba, ki iz objektov odvaja tako odpadne, kot tudi padavinske vode. Tožeča stranka iz navedenih razlogov meni, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo napačno uporabljeno. Zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naložit toženi stranki povračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v celoti sprejema razloge, ki jih je v dejanskem in pravnem pogledu za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe in v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedla tožena stranka. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) sodišču v takem primeru ni treba navajati razlogov za odločitev. Glede na izrecne tožbene navedbe sodišče tem razlogom dodaja še: Po določbi 4. člena Odloka je uporabnik javne kanalizacije vsaka fizična ali pravna oseba, ki iz objektov odvaja odpadne in padavinske vode, po določbi 1. odstavka 15. člena pa je priključitev na javno kanalizacijo obvezna za vse uporabnike iz 4. člena Odloka s pogojem, da stanje javne kanalizacije omogoča priključitev, ter da izstop uporabnika izpolnjuje priključitvene pogoje.

Tožeča stranka meni, da se opisana pravna ureditev ne nanaša nanjo oziroma na njen objekt, ter ta objekt trenutno ni v uporabi, tako da iz njega ne odvaja nikakršnih odpadnih voda, padavinske vode pa so „podarjene od neba“. Po presoji sodišča je to stališče tožeče stranke napačno. Opisano ureditev na podlagi Odloka je namreč mogoče smiselno razlagati izključno tako, da se obveznost priklopa na kanalizacijsko omrežje nanaša na objekte (oziroma njihove lastnike), pri katerih lahko prihaja do odvajanja odpadnih voda glede na njihovo namembnost, pri tem pa ni pomemben dejanski obseg tega odvajanja. Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je po določbi 2. točke 1. odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004 in nadaljnji, dalje ZVO-1) namreč obvezna javna gospodarska služba, torej služba, ki jo je občina dolžna zagotavljati zaradi varovanja okolja, ne glede na obseg dejanskih potreb. Tej obveznosti občine je komplementarna obveznost prebivalstva, to javno službo uporabljati, oziroma zagotoviti priključitev na ustrezne objekte, saj je to edini način, na katerega lahko občina zagotovi izpolnitev svoje obveznosti. Obveznost priključitve na kanalizacijsko omrežje, kot jo določa 4. člen Odloka, je po presoji sodišča zato v nasprotju s stališčem tožeče stranke treba šteti za objektivno, oziroma vezano na take lastnosti oz. namembnost objekta, ki pogojujejo odvajanje odpadnih voda.

Kolikor je mogoče povzeti iz upravnega spisa, gre v primeru tožeče stranke za objekt, katerega uporaba pripelje tudi do odvajanja odpadnih voda, saj je (oziroma je bil) priključen na greznico, tako da se obveznost iz 15. člena Odloka očitno nanaša tudi na ta objekt oziroma na tožečo stranko. V vsakem primeru pa tožeča stranka z objekta odvaja padavinske vode, čemur z navedbo, da so te vode „darilo neba“ niti ne ugovarja. Glede na prej povzeto besedilo 4. člena Odloka je tudi po presoji sodišča tožečo stranko torej mogoče šteti med „uporabnike“, s tem pa tudi v krog oseb, ki so svoje objekte po besedilu 15. člena Odloka dolžne priključiti na javno kanalizacijsko omrežje.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu oziroma podzakonskem aktu, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. V tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. ostavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.