Jedro

Ugovori v zvezi z vložitvijo (neposredne) obtožnice so predmet presoje v postopku odločanja o ugovoru zoper obtožnico, ne pa v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o priporu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 22.5.2008 zoper obdolženega R.A. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po prvi in tretji točki prvega odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 5.6.2008 zavrnilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeni. Zoper obdolženca je vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena KZ.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podrejeno pa se zavzema za odreditev milejšega ukrepa.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno. Po njegovi oceni ni šlo za posredno obtožbo, temveč za pravnomočno uvedeno preiskavo, zato je imel okrožni državni tožilec zakonito podlago za vložitev obtožnice 22.5.2008. Ne glede na to, ali so bili v okviru preiskave izvedeni dokazi, ki so bili predlagani ali ne, ostaja dejstvo, da na podlagi v preiskavi in v predkazenskem postopku zbranih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil v obtožbi očitano kaznivo dejanje. Utemeljen sum, ki je hkrati pogoj za vložitev obtožbe, in za podaljšanje pripora, je izkazan. Zakonitost in utemeljen sum je po vložitvi obtožnice podvržen presoji tudi na podlagi ugovora zoper obtožbo, zato trditev, da je bila obtožba vložena neposredno, v spisu nima podlage. Trditve, da bi sodišče moralo obdolženca izpustiti na prostost, ker mu je dne 23.4.2008 ob 6.10. uri potekel pripor zaradi tega, ker v preiskavi niso bili izvedeni vsi dokazi, ni mogoče sprejeti, saj je bila dan pred tem vložena obtožba. Za vložitev obtožbe so bili izpolnjeni vsi pogoji, tako pravne kot dejanske narave. Sodišče je te razloge po pritožbi zagovornika ocenjevalo in svojo odločitev razumljivo in prepričljivo razložilo.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je državno tožilstvo v nasprotju z določbo šestega, prvega in tretjega odstavka 170. člena ZKP vložilo zoper obdolženca neposredno obtožnico. Institut obtožnice je bil zlorabljen izključno zaradi tega, da se zaobidejo roki, do katerih je bil obdolženec v priporu brez opravljene preiskave. Z utemeljenim podaljševanjem pripora so hudo kršene obdolženčeve človekove pravice, prav tako ni spoštovana zakonitost. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni izkazalo pripornega razloga, niti ni izkazano, da je hišni pripor neogibno potreben, da se zagotovi varnost ljudi. Očitki, vezani na priporni razlog begosumnosti, so povsem pavšalni. Zahteva ocenjuje, da višina zagrožene kazni in dejstvo, da je obdolženec brez premoženja, nista okoliščini, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na begosumnost. Obdolženec živi v Sloveniji, kjer si je ustvaril družino, vsi imajo v Sloveniji prijavljeno bivališče in prejemajo socialne transferje. Obdolženec zaradi prejšnjih kazenskih postopkov ni bil v priporu in nikoli ni pobegnil. Zato ni nikakršne konkretizirane bojazni, da bi se v bodoče izmikal kazenskim postopkom.

Po podatkih kazenskega spisa je preiskovalni sodnik zoper obdolženega R.A. in ostale soobdolžence uvedel s sklepom z dne 13.5.2008 preiskavo, pritožba zoper ta sklep pa je bila zavrnjena s sklepom z dne 21.5.2008. Okrožni državni tožilec je nato 22.5.2008 vložil zoper obdolžence obtožnico zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena KZ. V takem procesnem položaju trditev zahteve, da je bila vložena neposredna obtožnica ter da gre za ravnanje, ki je v nasprotju z že navedenimi zakonskimi določbami, ni utemeljena. Kljub temu je treba opozoriti, da sme po določbi šestega odstavka 170. člena ZKP državni tožilec mimo pogojev, ki so predpisani v določbah prvega do petega odstavka istega člena vložiti obtožnico brez preiskave v primerih, ko je za kaznivo dejanje v zakonu predpisana kazen zapora do osem let (in ne pet let kot navaja zahteva, ki ne upošteva spremembe te določbe), če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo. Nobena procesna ovira tudi ni podana, da državni tožilec po uvedeni preiskavi ne bi smel zahtevati, da mu preiskovalni sodnik vrne spise in da vloži obtožnico, če oceni, da je zanjo zbranih dovolj dokazov. Sicer pa so ugovori te vrste lahko predmet presoje v postopku, v katerem sodišče odloča o ugovoru zoper obtožnico. Procesna dejanja, do katerih je upravičen državni tožilec po postopkovnem zakonu, ne kažejo na zatrjevano zlorabo, pri čemer z njegovim ravnanjem tudi niso bile kršene obdolženčeve pravice obrambe.

O podaljšanju pripora je sodišče odločalo v skladu z nastalim procesnim položajem (prvi in drugi odstavek 272. člena ZKP). Med ostalim je ugotovilo, da sta pri obdolžencu še vedno podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po prvi in tretji točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženčevo begosumnost je utemeljilo z okoliščinami, da je državljan Srbije, da stanuje v Z.V., da njegovo državljanstvo ni ugotovljeno oziroma urejeno, da v Sloveniji nima premoženja in da ga na bivanje v Sloveniji nič ne veže. Sodišče je sklepalo, da te okoliščine ob teži kaznivega dejanja in novih kazenskih postopkih kažejo na nevarnost, da bo pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku. Trditev zahteve, da vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep le pavšalne razloge v zvezi s tem pripornim razlogom zato ni utemeljena. V obsegu, v katerem zahteva tem okoliščinam v povezavi z navedbami, ki naj bi kazale na obdolženčevo vezanost na bivanje v Sloveniji in njegovo dosedanje ravnanje, daje drugačno težo, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pomeni, da mora uveljavljane kršitve zakona konkretno opredeliti in tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče preizkusilo kršitve zakona le v obsegu, v katerem jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Ker je pri tem ugotovilo, da kršitve zakona niso podane, je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.