Jedro

Carinarnica je utemeljeno zavrnila podaljšanje roka za vrnitev blaga v tujino za začasno uvoženo blago, ker uvoznik ni plačal sorazmernega dela carine, skladno z določbo 314. člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 11.2.1991, s katero je navedena carinarnica kot prvostopni organ zavrnila zahtevek tožeče stranke za podaljšanje roka za vrnitev v tujino začasno uvoženega blaga - offset tiskarskega stroja, ki ga je tožeča stranka začasno uvozila po UCD z dne 20.2.1987 in sicer za čas do 25.2.1988. Rok vrnitve je bil pozneje podaljšan do 25.2.1990. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da zavezanec dejansko ni pravočasno plačal carine in ostalih uvoznih dajatev, ker je končni koristnik v izredno težkih likvidnostnih težavah, stroj pa je bil uvožen po leasing pogodbi, zato je nesmiselno ga vračati. Tožena stranka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da za podaljšanje roka za vrnitev začasno uvoženega blaga ni pogojev, ker tožeča stranka ni plačala carine po določbi 314. člena carinskega zakona. Za ostale pritožbene navedbe pa navaja, da ne morejo biti razlog za drugačno rešitev.

Tožeča stranka je 1.7.1991 vložila tožbo pri zveznem sodišču, v kateri navaja, da tožena stranka ni ugotovila pravilnega dejanskega stanja, saj sploh ni ocenjevala dejstev navedenih v pritožbi. V izpodbijani odločbi ni razlogov, ki ne bi opravičevali razveljavitve prvostopne odločbe. Podaljšanje roka za vrnitev blaga v tujino je utemeljeno na podlagi 266. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj bi vrnitev stroja povzročila končnemu koristniku nepopravljivo škodo. Plačilo uvoznih dajatev je mogoče doseči tudi z izvršbo in izvoz stroja temu namenu v ničemer ne služi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo vložila pri zveznem sodišču, vendar to sodišče do začetka veljavnosti ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ni odločilo. Po 1. odstavku 8. člena tega zakona pa se vsi sodni in upravni postopki, ki so se začeli pred pristojnimi organi SFRJ, nadaljujejo pred pristojnimi organi Republike Slovenije. Zato je o tožbi tožeče stranke odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi gre za začasen uvoz blaga. Po določbi 1. odstavka 314. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90) je za začasno uvoženo blago treba plačati carino in druge davščine, če se je vrednost blaga zmanjšala zaradi porabe ali drugačnega razpolaganja, ki je deklarantu ali drugim osebam prineslo ali bi moglo prinesti določeno korist. Carine in druge uvozne davščine se obračunavajo in plačujejo letno od zneska 20 % vrednosti, ki pomeni carinsko osnovo. Iz upravnih spisov in tudi tožbenih navedb izhaja, da tiskarna, za katero je tožeča stranka stroj uvozila, le-tega uporablja v proizvodnem procesu. Glede na to uporaba stroja tiskarni prinaša ali bi ji vsaj mogla prinesti določeno korist. Tožeča stranka bi zato morala plačati sorazmerni del carinskih obveznosti, kot to določa 1. odstavek 314. člena carinskega zakona. Tožeča stranka teh obveznosti ni izpolnila, zato sta upravna organa utemeljeno zavrnila njen zahtevek za podaljšanje roka za vrnitev blaga v tujino.

V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na uporabo 266. člena zakona o splošnem upravnem postopku sodišče pripominja, da izredna razveljavitev izvršljive odločbe po navedeni zakonski določbi ne more biti predmet odločanja v tem postopku. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga lahko uporabi le organ, torej za poseben postopek, v katerem se izvršljiva odločba razveljavi po uradni dolžnosti, če so za to izpolnjeni po navedenem členu določeni pogoji.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona, zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92). Sodišče je določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).