Jedro

S tožnikovimi navedbami v predlogu, s katerimi je zatrjeval in utemeljeval trditve, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših posledic kot tožnik v primeru njene neizdaje in o tožnikovem nastanku težke nadomestljive škode, ko gre za zavarovanje denarne terjatve in ko zakonske pogoje opredeljuje 270. člen ZIZ, ne morejo biti pravno relevantne.

Izkazanost takoimenovane subjektivne nevarnosti zahteva izkazanost takšnega dolžnikovega konkretnega ravnanja, katerega posledica je onemogočanje ali otežitev izvršbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami trpita svoje pritožbene stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 5. 2021 zavrnilo upnikov (v nadaljevanju: tožnik) hkrati s tožbo vložen predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik predlagal zaradi zavarovanja njegove denarne terjatve v znesku 11.386,04 EUR s pripadki, da se dolžnici (v nadaljevanju: toženka) prepove odtujitev ali obremenitev določno opredeljenih nepremičnin, ki so do ½ v solasti toženke in odreditev v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v korist upnika. Sodišče je odločilo tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v pritožbi zatrjeval, da je sodišče prve stopnje tožniku očitalo nekonkretizacijo in nedokazanost njegovih navedb, ni pa pojasnilo, zakaj trditve in dokazi tožnika ne bi zadostovali, in kje naj bi bile te pomanjkljivosti predloga. Zato se sklep sodišča prve stopnje ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sicer meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni verjetno izkazal neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Toženka je že od leta 2010 dalje solastnica nepremičnin, njen solastni delež nepremičnin pa je že obremenjen z dvema hipotekama, sama pa je pri banki (ob tožniku druga hipotekarna upnica), podala izjavo, da nepremičnin do končnega poplačila kredita brez predhodne odobritve banke ne bo obremenjevala, niti odtujila, niti kakor koli drugače zmanjšala vrednosti zastavljenih nepremičnin. Gre za svobodno izjavo volje toženke, katere sodišče prve stopnje ni upoštevalo, do teh navedb pa se tudi ni opredelilo, ampak jih je prezrlo. Dejstvo je, da toženka glede na svoje slabo finančno stanje nima denarnih sredstev, s katerimi bi lahko poplačala obveznosti, ki jih ima do tožnika. Predlagana začasna odredba je utemeljena ravno zato, ker glede na toženkino očitno izmikanje prostovoljnemu plačilu obveznosti, ki jih je že prevzela s kupoprodajno pogodbo, ki je omogočila pridobitev solastnine na nepremičninah, večletno izmikanje prostovoljnemu plačilu obveznosti, ki jih ima do tožnika, z začasno obremenitvijo njenega solastnega deleža nepremičnin tej ne more nastati nobena škoda oziroma je ta v primerjavi s škodo, ki lahko nastane tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe, zanemarljiva. Začasna odredba mora služiti namenu zaradi katerega je predvidena. To je zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva. Tožnik je zatrjeval slabo finančno stanje toženke in da bi njeno razpolaganje z nepremičninami povzročilo njeno plačilno nesposobnost ali znatno otežilo realizacijo tožnikove terjatve. Zato je neznatno škodo oziroma pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ dokazal. Sodišče prve stopnje je pozabilo na sicer nezapadlo obveznost v znesku 135.000,00 EUR, ki je skupna obveznost pravdnih strank do drugega hipotekarnega upnika. V kolikor se toženka plačilu svojih obveznosti ne bi izmikala, bi banko, kot hipotekarno upnico, z dobljeno kupnino poplačala. Tega namena nima, saj se zaveda, da drugega premoženja nima ter da bo banka v primeru neplačila svojo terjatev izterjala s prodajo nepremičnine, pri tem pa toženke, ki ne bo več lastnica, ne bodo doletele nobene negativne posledice. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključilo, da ni izkazal pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Že iz tožnikovih trditev, da iz toženkinega ravnanja, ko ne izpolnjuje obveznosti iz kredita, ko tožniku prostovoljno ne povrne ½ polovice obrokov, ki jih je plačal namesto nje in ko tožniku tudi ni bila niti v izvršilnem postopku v celoti poplačana terjatev iz izvršilnega naslova zoper njo, izhaja, da toženka deluje v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve tožnikove denarne terjatve. Toženka svoje premoženje obremenjuje in prodaja. Tožnika skuša s fiktivno prodajno pogodbo (saj je življenjsko logično, da nihče ne bi pristal na nakup z dvema hipotekama obremenjenega solastnega deleža nepremičnine, s kupnino se tudi ne poplačuje kredit banke, kupnina pa se tudi ne nakazuje na toženkin osebni račun pri banki, ampak na račun njenega pooblaščenca) tožnika stisniti v kot. Kupec s toženko le fiktivno sodeluje in do denarnega toka kupnine ne bo prišlo. Da bo tožnikova terjatev iz kupnine poplačana je glede na toženkino preteklo ravnanje nerealno pričakovati in je nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje neživljenjsko. Nelogično je sklepanje sodišča, ko po eni strani navaja, da ne držijo trditve, da toženka nima nobenega premoženja, hkrati pa ugotavlja, da je bila terjatev delno poplačana s pobotno izjavo 1. 4. 2021. Izvršba, ki je bila vložena v letu 2018, je bila zaradi toženkinega ravnanja neuspešna. Do slednjega sodišče sploh ni zavzelo stališča, tožniku pa očitalo pavšalnost trditev, navedb in dokazov. Toženkino opisano ravnanje predstavlja jasen izraz zavestnega in namernega izmikanja plačilu terjatve tožnika, ob dokazanem slabem finančnem stanju toženke pa je tudi izkazana nevarnost, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Nesporno je toženka insolventna in je po oceni tožnika le še vprašanje časa, kdaj bo zoper njo začet insolvečni postopek, z njegovo uvedbo pa lahko za tožnika nastanejo nepopravljive posledice. Sicer pa glede na stališče sodne praksa zgolj dejstvo, da se dolžnik izogiba plačilu obveznosti, zadošča za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi izkazane nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Takšno ravnanje toženke je šteti kot indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem. Do takšnih trditev sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Zato je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo in v njem zatrjevala neutemeljenost pritožbenih očitkov, pa tudi nedopustnost in neresničnost pritožbenih trditev o toženkini prezadolženosti. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo ter zahtevala njihovo povrnitev od tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po tožniku predlagano začasno odredbo zaradi zavarovanja iztoževane denarne terjatve tožnika (v znesku 11.386,04 EUR s pripadki) zavrnilo zato, ker je po presoji tožnikovih trditev in navedb v predlogu in dokazov, ki jih je tožnik predložil kot dokaze za zatrjevana dejstva, zaključilo, da je tožnik izkazal le pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ (verjeten obstoj denarne terjatve), ne pa tudi nobenega od nadaljnjih zatrjevanih pogojev, to je pogojev iz drugega (subjektivna nevarnost) oziroma tretjega (neznatna škoda) odstavka 270. člena ZIZ, brez kumulativne izkazanosti enega od njiju pa pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je ob tem povzelo zakonska določila 270. člena ZIZ in v zvezi z njimi podalo pravno razlago navedenih zakonskih pogojev, pravilno pa je ob tem poudarilo, da je trditveno in dokazno breme za izkazanost teh zakonskih pogojev na tožniku in da sodišče izda predlagano začasno odredbo le, če upnik s svojimi navedbami v predlogu in dokazi, ki jih zanje predlaga oziroma predloži, izkaže izpolnjenost le-teh.

6. Sodišče prve stopnje je na strani 4 izpodbijanega sklepa korektno povzelo trditve in navedbe tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe, s kakršnimi je utemeljeval izkazanost zatrjevanih pogojev iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. V točki 14 obrazložitve pa je v zvezi s tožnikovimi navedbami v predlogu, s katerimi je zatrjeval in utemeljeval trditve, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših posledic kot tožnik v primeru njene neizdaje in o tožnikovem nastanku težke nadomestljive škode, pravilno pojasnilo, da takšne v konkretnem primeru, ko gre za zavarovanje denarne terjatve in ko zakonske pogoje opredeljuje 270. člen ZIZ, ne morejo biti pravno relevantne. Takšne trditve se namreč nanašajo na utemeljevanje zakonskih pogojev, ki jih ZIZ določa v 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ za izdajo začasnih odredb v primeru zavarovanj nedenarnih terjatev. Zato pa tožnikovo pritožbeno ponavljanje takšnih navedb in trditev in z njimi utemeljevani očitki, da takšnih sodišče prve stopnje v zvezi z izkazanostjo pogojev iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ ni presojalo, niso utemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje o njih ni izreklo in s tem utemeljevana podanost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Izkazanost pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ zahteva izkazanost takoimenovane subjektivne nevarnosti. Zahteva torej izkazanost takšnega dolžnikovega konkretnega ravnanja, katerega posledica je onemogočanje ali otežitev izvršbe1. Tožnikove trditve o toženkini nameravani fiktivni prodaji solastnih deležev konkretnih nepremičnin, o kateri ga je kot predkupnega upravičenca obvestila, da bi lahko uveljavil takšno upravičenje in ga pozvala k izjavi v zvezi z uveljavitvijo takšnega upravičenja, hkrati pa ga s priloženim izvodom osnutka kupoprodajne pogodbe s tretjim seznanila, da bo s kupnino v celoti poplačana tožnikova izvršljiva terjatev zoper njo, preostanek kupnine pa se bo nakazal na račun toženkinega pooblaščenca – odvetnika in nadaljnje trditve tožnika o njegovi neuspešni izterjavi te iste izvršljive terjatve v izvršilnem postopku, ki je bil dovoljen 6. 2. 2019 in v katerem izvršba na denarna sredstva toženke, ki ni zaposlena in nima premičnega premoženja, še ni bila uspešna, v tem istem postopku pa je toženka vložila tudi ugovor v katerem je uveljavlja v pobot njeno izvršljivo terjatev zoper tožnika, tretja pa sta v zvezi z opravljenim rubežem premičnin vložila ugovora tretjih, je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo kot takšne, ki takšnega ravnanja toženke ne izkazujejo. Že iz po tožniku predloženih dokazov v zvezi s trditvami, da toženka nima premoženja in v zvezi s tem o neuspešnosti izvršbe, je namreč ugotovilo, da toženka očitno ima premično in še drugo nepremično in drugo premoženje (poslovni delež v družbi ...). Na podlagi ugotovljenih takšnih okoliščinah zatrjevane nameravane prodaje konkretnih nepremičnin, ugotovitev o toženkinem nadaljnjem premoženju in presoji, da zatrjevana ravnanja toženke in tretjih v izvršilnem postopku sama po sebi ne predstavljajo nedopustnega zavlačevanja oziroma izmikanja, tožnik pa sicer ni zatrjeval, da je toženka sicer prezadolžena, je zaključilo, da tožnik ni izkazal toženkinega takšnega ravnanja, katerega posledica bi bila zmanjšanje njenega premoženja in s tem zmanjšane možnosti tožnika za uspešno uveljavljanje v tem postopku uveljavljane denarne terjatve. Po presoji pritožbenega sodišča so takšni razlogi življenjsko logični in prepričljivi in jih pritožnik s ponavljanjem svojih trditev ne more omajati, zlasti pa ne s pritožbeno prvič zatrjevanimi trditvami, da je toženka insolventna in tik pred uvedbo insolvenčnega postopka ter da svoje premoženje obremenjuje in prodaja. Takšnih v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navajal in jih pritožbeno zatrjuje prvič. Zato pa z njimi ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ob presoji njegovih trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe. Na pravilnost in prepričljivost takšnih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne more vplivati tudi pritožbeno poudarjanje pomena toženkine pogodbene obveznosti drugemu hipotekarnemu upniku, da nepremičnin brez njegovega soglasja in dovoljenja ne bo prodajala, kot tudi ne trditve, da temu ne izpolnjuje obveznosti, katerih zavezanec po kreditni pogodbi je sicer tožnik in ki še niso zapadle. Iz njenih takšnih zatrjevanih opustitev v razmerju do tega tretjega, ne izhaja, da bi lahko ogrožale tožnikovo prisilno izterjavo denarne terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe oziroma da bi se toženka tej izmikala.

8. Kot je pravilno ugotovilo in izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik izkazanost pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (da bi toženka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo) utemeljeval zgolj s trditvami, da bo kljub izdani začasni odredbi še vedno solastnica nepremičnin in bo omejena zgolj s tem, da bo tožnikova terjatev ustrezno zavarovana. Sodišče prve stopnje je ob tem pravno pravilno izpostavilo, da izpolnjenost tega pogoja zahteva zgolj izkazanost neznatnega nastanka škode toženki z izdajo predlagane začasne odredbe, s prepričljivimi razlogi, kakršni so uveljavljeni tudi v sodni praksi, pa je obrazložilo, zakaj prepoved razpolaganja z nepremičninami, ki jo sicer predstavlja prepoved odsvojitve in obremenitve, za toženko kot (so)lastnico nepremičnin, ne more pomeniti neznatne ali nobene škode. Ob tem je tudi pojasnilo, zakaj tudi tožnikove trditve o toženkini zgolj pogodbeni zavezi z drugim hipotekarnim upnikom ne pomenijo, da toženki z izdano začasno odredbo ne bi nastale nobene oziroma neznatne posledice. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov, utemeljevani s pritožbenimi trditvami, s katerimi tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni utemeljeval izkazanosti tega pogoja, so tako neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi sodišče prve stopnje opredelilo do njegovih trditev o toženkini pogodbeni zavezi drugemu hipotekarnemu upniku.

9. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj trditve in dokazi tožnika ne bi zadostovali in kje naj bi bile navedbe tožnika pomanjkljive, so tako nekonkretizirani, da pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbo tožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ). Ker se po določbi prvega odstavka 45. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ sklep, s katerim se predlog za začasno odredbo zavrne, vroča le upniku, vročitev pritožbe tožnika toženki ni bila potrebna. Zato tožnik toženkinih stroškov odgovora na pritožbo toženki ni neutemeljeno povzročil. Zato pa toženka sama trpi takšne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ).

1 Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 75/99.