Jedro

Odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine se vroča osebno zavarovancu po določbah ZUP. Ker odločba ni bila vročena tožniku, temveč njegovemu sinu, je bila tožniku vročena napačno. Šteje se, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega je bilo ugotovljeno, da je tožnik odločbo dejansko dobil. Pritožba zoper odločbo zato ni prepozna in mora toženec o njej odločiti po vsebini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odločba toženca št. ... z dne 31. 3. 2014 in v zvezi s tem sklepom Območne enote A. št. ... z dne 22. 10. 2013 odpravita ter zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške v skupni višini 754,08 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba toženca št. ... z dne 31. 3. 2014 in da se tožniku določi pravica do starostne pokojnine v znesku 721,51 EUR ter sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Glede pravočasnosti pritožbe zoper odločbo z dne 30. 9. 2013 meni, da pritožba ni bila vročena pravočasno, saj jo je tožnik vložil dne 18. 10. 2013, pritožbeni rok pa se je iztekel na dan 17. 10. 2013 in je tako odločba z dne 30. 9. 2013 z dne 18. 10. 2013 postala pravnomočna.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da se morajo po določbi 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitev začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev po elektronski pošti. Na vročilnici, ki je v upravnem spisu z dne 2. 10. 2014, se nahaja podpis sina tožnika, ne pa njegov podpis. Tožnik živi s sinom skupaj. Če bi bil doma, bi ga ta poklical in vročevalec bi lahko pismo za tožnika vročil njemu osebno. Vročitev tožniku je torej bila možna in je v danem primeru vročitev tožnika nezakonita. Vsled tega je tudi tožba za priznanje drugih pravic iz pokojninskega zavarovanja tožnika pravočasna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, v zvezi s pravilnostjo osebne vročitve, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnik pravočasno vložil pritožbo zoper odločbo toženca z dne 30. 9. 2013. 6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec 30. 9. 2013 izdal odločbo, s katero je tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 647,91 EUR na mesec od 1. 10. 2013 dalje. Pritožbo zoper to odločbo je s sklepom z dne 22. 10. 2013 zavrgel kot prepozno. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je iz povratnice, s katero je potrjen prejem odločbe, zoper katero je vložena pritožba razvidno, da je tožnik omenjeno odločbo prejel 2. 10. 2013, iz česar sledi, da je zamudil zakonsko določen 15-dnevni rok za pritožbo, saj jo je vložil 18. 10. 2013. Pritožbo zoper navedeni sklep je toženec z odločbo z dne 31. 3. 2014 zavrnil. 7. V dani zadevi je bistveno vprašanje, ali je bila odločba toženca z dne 30. 9. 2014 tožniku pravilno vročena in ali je v posledici tega tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 30. 9. 2013 vložil pravočasno.

8. Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, ZUP) v 87. členu določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev po elektronski pošti. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da odločba tožene stranke z dne 30. 9. 2013 ni bila vročena osebno tožniku, temveč njegovemu sinu. Takšen način vročanja pa je napačen. ZUP v 87. členu nadalje določa, če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. V njem navede, kje se dokument nahaja in, da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kje je sporočilo pustil ter se podpiše. Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenemu predalčniku naslovnika. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. Prvi odstavek 98. člena ZUP pa določa, da če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila.

9. Tožnik je v pritožbi z dne 30. 10. 2013 zoper odločbo z dne 22. 10. 2013 podal obširna navajanja, v katerih je menil, da je odločitev pristojnega organa neutemeljena, da je bil pri izdaji odločbe materialni predpis napačno uporaben, da ni prejel odločbe, ki jo je s pritožbo izpodbijal, dne 2. 10. 2013. Tega dne mu je bila poizkušena vročitev, kot izhaja iz poročila o prispelem pismu, ki se v fotokopiji prilaga in iz katerega izhaja, da lahko osebno prevzame poštno pošiljko od 3. 10. naprej na pošti v B.. V kolikor je poštni delavec na povratnico zapisal datum 2. 10. je to napaka, saj tega dne vročitev ni bila mogoča in je tega dne bil pritožnik šele obveščen o pošiljki, ki naj bi mu jo pooblaščeni vročevalec pošte poizkušal vročiti dne 2. 10. 2013. Tožnik je torej samemu načinu vročitve ugovarjal, ter tudi navajal, da z odločbo ni bil seznanjen dne 2. 10. 2013, saj je bil tega dne šele obveščen o pošiljki.

10. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti navedbi sodišča prve stopnje, da tožnik samemu načinu vročitve ni ugovarjal in da ni navedel, da se z odločbo ni seznanil kasneje kot je 2. 10. 2013. Takšne navedbe sodišča so protispisne.

11. Tožnik je na glavni obravnavi izrecno izpovedal, da podpis na vročilnici ni njegov, da je verjetno sinov. Kadar gre za obvezno osebno vročanje se mora ta okoliščina raziskati in na nedvoumen način ugotoviti, kdo je vročilnico podpisal in kdaj je stranka dokument prejela. Iz vročilnice tudi ni razvidno, da je bila vročitev opravljena po določbah tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja, da je bila oseba, ki je vročilnico podpisala, pooblaščena za vročitev (89. člen ZUP).

12. Glede na navedeno ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba z dne 30. 9. 2013 tožniku vročena 2. 10. 2013 niti, da se je tožnik z njo seznanil dne 2. 10. 2013. Tako tudi ni mogoče pritožbo tožnika z dne 18. 10. 2013 obravnavati kot prepozno. Če pri vročitvi nastane pomota se na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Pritožnik zatrjuje, da se je z odločbo seznanil kasneje. V kolikor se je tožnik z odločbo seznanil dan kasneje, to je 3. 10. 2013, je potrebno šteti, da je bila vročitev opravljena 3. 10. 2013. 13. Ker je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 30. 9. 2013 oddal priporočeno na pošto dne 18. 10. 2013 je bila pritožba vložena pravočasno.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odpravilo sklep o zavrženju tožene stranke z dne 22. 10. 2013 in v zvezi s tem odločbo z dne 31. 3. 2014 in zadevo vroča tožencu v ponovno upravno odločanje, saj po vsebini toženka o pritožbi tožnika zoper odločitev o višini starostne pokojnine določene v odločbi z dne 30. 9. 2013 še ni odločala.

15. Tožnik je v pritožbi uspel. Pravico ima do povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in na povrnitev pritožbenih stroškov (154. člen ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Za postopek pred prvostopenjskim sodišču je tožniku po tar. št. 3100 priznano 183,30 EUR, po tar. št. 3102 169,20 EUR, po tar. št. 6002 20,00 EUR in po tar. št. 6007 DDV v višini 22 %, kar skupaj znaša 454,45 EUR. Tožnik je v pritožbi uspel, zato mu pripada po tar. št. 3102 225,60 EUR in po tar. št. 6002 20,00 EUR, upoštevajoč 22 % DDV 299,63 EUR pritožbenih stroškov.