Jedro

Če je torej z upravno odločbo Republiki Sloveniji kot stranki v upravnem postopku skladno z zakonom priznana določena pravica ali naložena določena obveznost, je s tem v enakem položaju kot druge pravne osebe, saj tedaj že po definiciji ne nastopa kot nosilec oblasti, temveč kot tej oblasti podrejeni subjekt.

Zato je tožnica lahko Republika Slovenija, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta..

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1571/2022-9 z dne 27. 1. 2025 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo (I. točka izreka) zoper odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. 4932-2-2202140-82 z dne 21. 6. 2022, s katero je bilo tožnici, kot zavezanki za zaposlovanje invalidov, na podlagi 65. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), naloženo plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za marec 2022, in sicer v višini 761,76 EUR. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pritožbo Ministrstva za obrambo zavrglo z odločbo št. 14104-7/2022-2 z dne 5. 10. 2022, saj da je bila prvostopenjska upravna odločba izdana Inšpektoratu RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in zato Ministrstvo za obrambo ni aktivno procesno legitimirano za vložitev pritožbe v upravnem postopku.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Upravno sodišče tožbo zavrglo kot nedopustno zato, ker niti ZUS-1 niti ZZRZI ne predvidevata sodnega varstva za državni organ glede odločitve o plačilu prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. V obravnavanem primeru bi lahko tožnica uveljavljala "drugo sodno varstvo" iz 7. člena ZUS-1, in sicer po zastopniku javnega interesa kot tožniku v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZUS-1, pri čemer je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno odvetništvo, vendar v obravnavanem primeru ni šlo za tako tožbo. Pri tem se je sklicevalo na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 100/2023. Ker tožnica ni v svoji tožbi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma, po ZUS-1 ne more biti stranka, je Upravno sodišče tožbo zavrglo.

3.Zoper navedeni sklep tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je bila tožnica udeleženka upravnega postopka in upravnega spora primarno kot delodajalka in ne kot nosilka upravne funkcije. S sklepom o zavrženju pritožbe ji je bila odvzeta pravica do pravnega sredstva, odločba Sklada pa da posega v njen pravni položaj, pravice oziroma pravne koristi, saj mora plačati določen znesek, pri čemer ne gre za javni interes. Neutemeljeno je sklicevanje Upravnega sodišča na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 100/2023, poleg tega se sklicuje na primerljive zadeve Upravnega sodišča, kjer je sodišče sprejelo meritorne odločitve (I U 1476/2016, I U 1619/2015, I U 1571/2014). Strinja se sicer s stališčem Upravnega sodišča, da ne gre za javnopravni spor, ne pa tudi z razlogi za to. Glede tega namreč zatrjuje, da ni javnopravni spor, ker ni šlo za poseg v oblastveno delovanje tožnice, temveč za poseg v pravice oziroma obveznosti države, tj. tožnice. O tem, da je v obravnavanem primeru bilo na voljo drugo sodno varstvo v skladu s 17. in 18. členom ZUS-1, dodaja, da to ne pride v poštev, ker bi moralo biti zagotovljeno sodno varstvo po 1. in 2. členu ZUS-1, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča IV U 94/2021. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

6.V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče presoja pravilnost zavrženja tožbe, ki jo je po pooblastilu pritožnice vložilo Državno odvetništvo Republike Slovenije zoper sklep tožene stranke z dne 5. 10. 2022 o zavrženju pritožbe. Ta sklep pa je seveda treba presojati glede na materialnopravno vsebino odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS z dne 21. 6. 2022.

7.Upravni spor je namenjen sodnemu nadzoru nad akti uprave. Skladno s 1. členom ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8.Navedeno zagotavlja pravico do sodnega varstva vsakomur, ki je v svojem pravnem položaju prizadet z upravnim aktom (2. člen ZUS-1) in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Vsak naslovnik upravnega akta je torej upravičen, da zahteva sodni preizkus pravilnosti in zakonitosti tega akta, kot to izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.

9.Če je torej z upravno odločbo Republiki Sloveniji kot stranki v upravnem postopku skladno z zakonom priznana določena pravica ali naložena določena obveznost, je s tem v enakem položaju kot druge pravne osebe, saj tedaj že po definiciji ne nastopa kot nosilec oblasti, temveč kot tej oblasti podrejeni subjekt. Navedeno je povsem skladno z načelom pravne države, saj je tudi Republika Slovenija dolžna v postopkih pred svojimi organi ob izpolnjevanju predpisanih pogojev pridobiti upravno odločbo, če to zakon zahteva od vseh oseb, ki želijo opraviti določeno dejanje, prav tako pa tudi izpolniti vse obveznosti, ki so z zakonom naložene enako vsem pravnim osebam (npr. plačilo javnih dajatev). Drugačen, poseben položaj Republike Slovenije lahko v primerih takih splošnih ureditev iz utemeljenih razlogov predpiše le zakonodajalec.

10.Posledica navedenega je tudi organizacijska nujnost, da mora v upravnih postopkih Republiko Slovenijo zastopati drug organ kot tisti, ki v tem upravnem postopku odloča. To pomeni tudi, da je organ, ki zastopa Republiko Slovenijo tisti, ki lahko v njenem imenu uveljavlja tudi pravna sredstva in sodno varstvo, če meni, da je izdana odločba nezakonita.

11.Zato je treba tudi določbe ZUS-1 razlagati temu skladno, tako glede položaja tožnika kot tudi tožene stranke (peti odstavek 17. člena ZUS-1). Zato je tožnica lahko Republika Slovenija, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ne reševanju notranjih pravnih nesoglasij med upravnimi organi, ki bi jih bilo sploh mogoče reševati izven zakonsko predpisanih postopkov in pravnih sredstev. Od narave in okoliščin posameznega primera pa je za dopustnost sodnega varstva v upravnem sporu lahko odvisno, ali mora Republika Slovenija posebej izkazati prizadetost svojega pravnega položaja in za to podati ustrezne navedbe.

11.V obravnavanem primeru pa pritožnica jasno navaja svoj pravni interes, v čemer se obravnavana zadeva razlikuje od navedenega sklepa Vrhovnega sodišča I Up 100/2023.

12.Pritožnica namreč navaja, da je v postopku udeležena izključno kot delodajalec in ne kot izvajalec upravne funkcije in da ji je bila neutemeljeno naložena denarna obveznost. Z izpodbijanim sklepom o zavrženju pritožbe ji je bila odvzeta ustavna pravica do pravnega sredstva, z zavrženjem tožbe pa odvzeto sodno varstvo. Poudarja, da varuje svoje pravice in obveznosti oziroma svojo pravno korist in lastni pravni interes kot delodajalke (in ne kot izvrševalke svoje upravne funkcije), kar pa ni javni interes.

13.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1), v katerem bo moralo sodišče primarno presojati pravilnost in zakonitost sklepa tožene stranke o zavrženju pritožbe. Od te odločitve pa je odvisno njeno nadaljnje postopanje oziroma odločanje.

-------------------------------

1Npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 100/2023 z dne 20. 11. 2023.