Jedro

V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oz. dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja, če pa je nastalo pozneje obnovitveni razlog oz. dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako ni možna obnova postopka, ker je bil kasneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek ali novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, končanega z odločbo Davčnega urada Koper št. DT 42270-340/2013-1 z dne 20. 6. 2013, zavrgla.

2. V obrazložitvi ugotavlja, da zavezanec v svoji zahtevi navaja, da je dne 6. 3. 2015 izvedel za dejstvo, da je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti po 93. členu in 4. odstavku 244. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) v odločbi U-I-125/14-17, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 16/15 z dne 6. 3. 2015, odločilo, da je bil 193. člen ZUJF-a v neskladju z Ustavo RS. Zavezanec meni, da so s tem utemeljeni razlogi za obnovo postopka zgoraj citirane odločbe na podlagi 98., 99. in 90. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

3. Davčni organ v nadaljevanju ugotavlja, da obnovitveni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 ni podan, saj je bilo šele z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-125/14-18 z dne 19. 2. 2015 ugotovljeno, da sta bila 193. in četrti odstavek 244. člena ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča pa ima učinek le za postopke, ki niso pravnomočno zaključeni, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Davčni organ glede na navedeno poudarja, da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Zato je bilo na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP potrebno tožnikov predlog zavreči. 4. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-10-86/2015-2 z dne 25. 9. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da v primeru odmere davka za nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 tožnik upravnega spora ni sprožil. Odmerna odločba je postala pravnomočna 20. 6. 2013. Pritožnik pa je nato 31. 3. 2015 podal predlog za obnovo postopka. Tožena stranka najprej pojasnjuje pravno podlago za obnovo postopka iz 89. člena ZDavP-2 oz. 1. točke 260. člena ZUP. Nato še navaja, kakšne pravne posledice imata odločbi Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2013 in U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 na odmero davka v pravnomočno končanem postopku. Pri tem se sklicuje na Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Pojasnjuje, da pravne posledice odločitve podrobneje določa 43. do 49. člen ZUstS. Navaja, da odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 neustavnega predpisa ni odpravila ali razveljavila. Ustavno sodišče RS pa je nadalje z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določitvi davčne osnove za odmero davka na premično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13-86 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davka iz 147. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUSTS začela učinkovati 7. 3. 2015. Omenjena določba se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. V konkretni zadevi gre za uporabo izrednega pravnega sredstva po pravnomočno končanem postopku. V konkretni zadevi je namreč relevantna pravnomočnost nastopila že pred 7. 3. 2015. Zato je organ prve stopnje upravičeno zavrgel zahtevo za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijani sklep graja zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 bila odpravljena pravna podlaga, na kateri je prvostopni organ določil davčno osnovo za odmero davka v konkretni zadevi. Trdi, da izpolnjuje vse pogoje za obnovo postopka na podlagi 88. do 90. člena ZDavP-2. Meni še, da je zaključek davčnega organa, da je edini razlog za zavrženeje njenega predloga za obnovo postopka ta, da odločba Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 učinkuje le na postopke, ki niso pravnomočno zaključeni, ni pravilen in je celo neustaven. Poudarja, da za toženo stranko očitno ni sporno, da bi v primeru, če bi tožeča stranka ne zaupala državnemu organu in vložila tožbe v upravnem sporu zoper odmerno odločbo, bila deležna ugodnih posledic ustavne odločbe. To pa pomeni, da tožena stranka spodbuja davčne zavezance, da vlagajo tudi ta pravna sredstva. Tako bolje obravnava omenjene davčne zavezance za razliko od tistih, ki davčnemu organu verjamejo in plačajo davek, ki ga je davčni organ odmeril. Zdi se mu, da je takšno stališče diskriminatorno. Meni, da ohranjanje v veljavi odmerne odločbe, ki je bila sprejeta na podlagi protiustavnega zakonskega določila, postavlja tožečo stranko, ki je zaupala v pravilnost odločitve davčnega organa, v bistveno slabši položaj, kot ga imajo osebe v sicer enakem pravnem in dejanskem položaju. Sklicuje se na načelo enakosti pred zakonom in 14. člen Ustave RS, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter načelo zaupanja v pravo in načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS. Meni, da je ZUstS v relevantnem delu, vsaj v členih 43. do 47., v nasprotju z Ustavo RS, ki je v hierarhiji pravnih aktov nad ZUstS, ker krši zgoraj navedena ustavna načela. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da niso utemeljene trditve o neustavnosti ZustS, ustavni položaj tožeče stranke še vedno ni ustrezno varovan, dokler ji ne bo omogočeno vračilo davka, ki ga je plačala v dobri veri. Slednje pomeni ustavno nedopustno povzročeno pravno praznino in kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS.

6. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu, podrejeno pa, da sodišče skladno s 23. členom ZUstS prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti določb 43. do 47. ZUstS pred Ustavnim sodiščem, ki naj ugotovi, da so navedene zakonske določbe v neskladju z Ustavo ter naloži zakonodajalcu, da mora protiustavnost odpraviti v roku, ki ga določi Ustavno sodišče RS. Prav tako naj sodišče skladno s 23. členom ZUstS prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, ki naj ugotovi, da obstoji ustavno nedopustna pravna praznina glede vračila davka na nepremično premoženje večje vrednosti tistim zavezancem, ki so davek že plačali na podlagi pravnomočnih odmernih odločb, izdanih na podlagi 193. člena ZUJF in ki naj sprejme ugotovitveno odločbo in naloži zakonodajalcu, da mora izdati ustrezen predpis v roku, ki ga določi Ustavno sodišče RS. V vsakem primeru pa naj tožniku povrne tudi nastale stroške upravnega spora s pripadki vred.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi za zavrnitev tožbe razvidni iz obrazložitve drugostopne odločbe. Pri tem tožena stranka zgolj pojasnjuje, da izpodbijani sklep in drugostopenjska odločba vsebujeta le odločitev glede predloga za obnovo postopka. V tožbi tožeča stranka navaja, da se do 46. člena ZUstS davčna organa nista opredelila. O zatrjevanem zahtevku po omenjenem členu in pritožbi zaradi molka organa prve stopnje glede zatrjevanega zahtevka, je bilo odločeno v ločenem postopku z drugostopno odločbo DT 499-130/2015 z dne 3. 12. 2015. Po povedanem tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je o zadevi odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje tega upravnega spora je odločitev davčnega organa, da predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Koper z dne 20. 6. 2013, zavrže. Pri tem se kot relevantno pokaže ugotavljanje dejstva o tem, ali pri tožniku obstojajo obnovitveni razlogi iz 1. točke 260. člena ZUP oz. 89. člena ZDavP-2 ali ne.

11. Eden izmed pogojev za obnovo postopka je med drugim tudi obstoj obnovitvenega razloga iz 260. člena ZUP oz. 89. člena ZDavP-2 na katerega se tožnik v svojem predlogu tudi sklicuje. V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oz. dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Zakon govori o novem dejstvu zato, ker gre za dejstvo, za katerega je stranka izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi zanj izvedela pred izdajo odločbe. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja, če pa je nastalo pozneje obnovitveni razlog oz. dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako ni možna obnova postopka, ker je bil kasneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Prav tako ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek ali novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-133/2013 oz. U-I-125/2014 in pravne posledice, ki sta jih prinesli, tako tudi po mnenju sodišča ne moreta predstavljati veljavnega obnovitvenega razloga iz prvega odstavka 260. člena ZUP oz. 89. člena ZDavP-2 oz. izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 267. člena ZUP in s tem podlage za preizkus vsebinske presoje predloga za obnovo postopka. Pri tem sodišče še pripominja, da ugovore tožnika, ki presegajo zgoraj navedeni relevantni okvir, pri presoji dovoljenosti tožnikovega predloga za obnovo postopka, sodišče kot nerelevantne ni posebej obravnavalo. Gre za navedbe, ki se tičejo pravnomočnosti odmerne odločbe, v zvezi s tem podanega predloga za prekinitev postopka ter za začetek postopka za presojo ustavnosti posameznih določb ZUstS oziroma zatrjevane pravne praznine.

12. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh organov v izpodbijani odločbi strinja. Strinja se z razlogi, ki jih za odločitev v izpodbijani odločbi navaja davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori enaki tožbenim, se sodišče nanje, v izogib ponavljanju, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.