Jedro

Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da vrsta demence ob podanem kognitivnem upadu ni pomembna. Pomembno je, da je prišlo do upada umskih sposobnosti, kar je onemogočalo razumevanje vsebine, pomena in posledic podpisa oporoke, ki predstavlja kompleksno in življenjsko pomembno odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 839,97 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo pisno oporoko pred pričami z dne 15. 4. 2009, ki jo je napravila oporočiteljica A. A. Ugotovilo je, da oporočiteljica pri podpisu oporoke 15. 4. 2009 oz. v začetku leta 2011 ni bila oporočno sposobna.

2. Toženka odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču, vendar drugemu sodniku, ker je sodnica že izoblikovala svoje stališče do navedb.

Pritožnica očita sodišču, da bi moralo poleg novega izvedenca psihiatrične stroke postaviti tudi izvedenca s področja nevrologije in zaslišati predlagano pričo B. B. V pritožbi poudarja, da za čas od leta 2004 do 2010 ne obstaja zdravstvena dokumentacija, ki bi izkazovala morebitno poslabšanje oporočiteljičinega zdravstvenega stanja na kognitivnem področju. Izvedenec je mnenje oprl na navedbe tožnika in njegovih prič, čeprav sodišče v obrazložitvi navaja, da so bile izpovedbe prič zanj neuporabne. V letu 2010 pri oporočiteljici ni bila ugotovljena diagnoza trajne duševne motnje vaskularne demence, ki jo sicer v mnenju ugotavlja izvedenec. Oporočiteljica je bila gibalno omejena zaradi telesnih primanjkljajev, umsko pa je bila povsem sposobna razumeti svoja ravnanja in se prosto odločati. Navedbe izvedenca, da naj bi iz zdravstvene dokumentacije izhajala številna kolapsna stanja, so protispisne. Njegova navajanja nimajo podlage v zdravstveni dokumentaciji. Iz mnenja psihiatra dr. C. C. izhaja, da pri oporočiteljici niso zaznali znakov kortikalne in subkortikalne vaskularne demence; zaključek sodišča, da mnenje dr. Č. Č. potrjuje mnenje izvedenca dr. D. D., pa je protispisen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je pravno podlago za odločitev pravilno našlo v določbah 59. in 61. člena Zakona o dedovanju (ZD). Oporoka je neveljavna, če oporočitelj ni sposoben za razsojanje. V tem primeru je skladno z določbo 61. člena ZD mogoče zahtevati njeno razveljavitev v roku enega leta od dneva, ko je tisti, ki ima pravni interes, izvedel za vzrok neveljavnosti, vendar najdalj v desetih letih od razglasitve oporoke.

6. Sodišče je oporo za ugotovitev, da oporočiteljica ni bila sposobna presoje, našlo (predvsem) v ugotovitvah, izhajajočih iz izvedenskega mnenja dr. D. D. Za obdobje od leta 2004 do 2010 res ni zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje njenega zdravstvenega stanja na kognitivnem področju. Vendar pa je izvedenec prepričljivo pojasnil, da je svoje ugotovitve in zaključke črpal iz psihiatričnih izvidov v letih 2003, 2004, 2010 in 2011. Izvidi iz leta 2004 že nakazujejo zmerno demenco. V letu 2011 pa psihiatrični izvid izkazuje težave v delovnem spominu, odloženem preklicu in presoji, kar kaže na demenco. Izvedenec je povezal izvide iz leta 2004 in 2011 ter na njihovi podlagi zaključil, da v tem obdobju ni prišlo do bistvenih razlik v duševnem stanju. Kognitivni upad oporočiteljice je bil zmeren, najbolj na področju delovnega spomina, odloženega preklica in presoje. Ker oporočiteljica v letu 2011 ni bila sposobna presoje, je velika verjetnost, da kompleksnih, sestavljenih in življenjsko pomembnih odločitev ni bila zmožna sprejemati. Pritožbena navedba, da ni bilo zaznanih kognitivnih motenj v smislu demence, je v nasprotju s procesnim gradivom. Psiholog je ugotavljal spominske izpade že v letu 2004, na kar v mnenju opozarja tudi izvedenec.

7. Zmoten je pritožbeni očitek, da je izvedenec svoje ugotovitve oprl predvsem na navedbe tožnika in njegovih prič. Izvedensko mnenje in jedrni del obrazložitve izpodbijane sodbe izkazujejo drugače. Temeljno podlago izvedenčevim ugotovitvam so predstavljali medicinski izvidi. Te je izvedenec v mnenju natančno navedel. Sodišče je v točkah 9 in 10 obrazložitve njegovo mnenje povzelo in ga ocenilo.

8. Pritožba izpostavlja, da pri oporočiteljici ni bila ugotovljena diagnoza trajne duševne motnje vaskularne demence. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da vrsta demence ob podanem kognitivnem upadu sploh ni pomembna. Pomembno je, da je prišlo do upada umskih sposobnosti, kar je onemogočalo razumevanje vsebine, pomena in posledic podpisa oporoke, ki predstavlja kompleksno in življenjsko pomembno odločitev. Pritožbena navedba, da je bila oporočiteljica le gibalno omejena zaradi telesnih primanjkljajev, umsko pa povsem sposobna razumeti svoje ravnanje in se prosto odločati, ni dokazno podprta. Procesno gradivo izkazuje nasprotno: takšna zatrjevanja niso v skladu s predloženimi medicinskimi izvidi, na katere se sklicuje izvedenec.

9. Izvedenec dr. D. D. je imel podlago za zapis o oporočiteljičinih kolapsnih stanjih v zdravstveni dokumentaciji. Na motnje zavesti opozarja že psihiatrični izvid dr. E. E. z dne 15. 10. 2003. Izvedenec je pojasnil, da kolapsna stanja povzročajo propadanje možganovine. So posledica kratkotrajnih izgub zavesti zaradi prekinitve pretoka krvi v možganih. Nobenega razloga ni, da tem ugotovitvam sodišče ne bi sledilo.

10. Toženka je na zadnjem naroku predložila mnenji dr. C. C. in dr. Č. Č. Sodišče ju je upoštevalo kot del toženkine trditvene podlage. Izvedenec se je do teh navedb opredelil. Pojasnil je, da vrsta demence ob podanem kognitivnem upadu ni pomembna. Slikanje možganov, na katerega opozarja dr. Č. Č., dokazuje, da je imela oporočiteljica obojestransko atrofijo oz. uplahnitev možganov; slednje pa je dokaz za demenco. Številne kronične in že dolgo prisotne žilne lezije so predstavljale večjo verjetnost kapi. Dr. C. C. sicer meni, da je bila oporočiteljica v času od 2009 do 2011 sposobna samostojno oblikovati in izjaviti svojo pravo in resnično voljo za podpis oporoke. Do takšnega sklep je prišel na podlagi dejstev, da je živela sama in da ji je bila poslovna sposobnost odvzeta šele v letu 2013. Dejstvo, da je oporočiteljica živela sama, po mnenju izvedenca dr. D. D. ne izključuje demence. Pomembno je, kakšen podporni mehanizem ji je bil na razpolago. Ti podatki pa niso predstavljeni; izostala je trditvena podlaga, kako je oporočiteljica živela in kakšna pomoč ji je bila nudena.

11. Izvedenec dr. D. D. je odgovoril na vsa relevantna vprašanja; opredelil se je do mnenj dr. Č. Č. in dr. C. C., zato ni bilo nobene podlage za izvedbo dokaza z novim izvedencem. Dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrologa pa v pritožbi niti ni substanciran. Pri predlogu za zaslišanje priče B. B. toženka ni vztrajala. Na naroku 6. 5. 2022 je pojasnila, da je bila predlagana priča z oporočiteljico v stiku le glede zobne protetike. Zaradi bolezenskega stanja, med drugim je prizadet tudi njen spomin, ni mogla priti na sodišče. Toženka je na zadnjem naroku posplošeno grajala absolutno bistveno kršitev postopka in tudi v pritožbi ni ponudila konkretnejših opredelitev. Zato so njena pritožbena zatrjevanja o kršitvah določb postopka neutemeljena.

12. Izvedenec je pojasnil razloge za manjšo težo izpovedb prič. Poudaril je, da jih je treba upoštevati z veliko mero previdnosti1. H takemu pristopu je zavezano tudi sodišče, saj mora opraviti kritično presojo izvedenih dokazov, vključno z izpovedbami. Zmedenost in spominske izpade izkazuje zdravstvena dokumentacija; ta je bila bistvena za ugotavljanje oporočiteljičinega stanja. Izvedenec je svoje ugotovitve nazorno predstavil in jih podkrepil z dokazi, zato ni razloga, da mu sodišče ne bi sledilo.

13. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena. Tožniku pa mora na podlagi določb Odvetniške tarife in ob upoštevanju 154., 155 in 165. člena ZPP povrniti 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (1125 točk), 2 % materialne stroške in 22 % DDV.

1 Glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.