Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem socialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi prvotožene stranke št. ... z dne 5. 2. 2019 in št. ... z dne 5. 6. 2018 in tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 5. 5. 2018 dalje. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju 20 % starostne pokojnine ter mu izplačati že zapadle zneske razlik med na novo odmerjenimi mesečnimi zneski 20 % starostne pokojnine ter že izplačanimi zneski 20 % predčasne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska razlike v plačilo, do dneva plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožniku čas odvzema prostosti od 6. 11. 1984 do 2. 12. 1986, od 1. 5. 1988 do 30. 6. 1988 in od 1. 7. 1988 do 1. 10. 1988, ki mu je bil vštet v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju s sklepoma komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne (Ur. l. RS, št. 59/96 in naslednji, v nadaljevanju: ZPKri) z dne 4. 12. 1997 in z dne 20. 3. 2018, izenačiti s pokojninsko dobo brez dokupa iz četrtega odstavka 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), je materialnopravno zmotna. Povzema sklepa Vlade RS, Komisije za izvajanje ZPKri z dne 4. 12. 1997 in z dne 20. 3. 2018 in pojasnjuje, da je zato, ker je iz evidence zavarovancev razvidno, da je bil tožnik pred nastopom drugega dela zaporne kazni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v A. in da se status bivšega političnega zapornika prikriva z obvezno vključitvijo v zavarovanje, opravil poizvedbe pri Komisiji za izvajanje ZPKri, kdaj je tožnik nastopil zaporno kazen. Nesporni začetek nastopa zaporne kazni je 31. 5. 1988. Tožnik je tedaj v službi nastopil letni dopust, ko pa se po izteku letnega dopusta ni vrnil na delo, mu je prenehalo delovno razmerje. Ker pa je bil tožnik prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje do 22. 6. 1988, mu obdobja od 31. 5. 1988 do 22. 6. 1988 ni mogoče šteti na podlagi priznanega statusa bivšega političnega zapornika. Zato je bil z dokončno odločbo toženca z dne 5. 2. 2019 v reviziji izrek prvostopne odločbe z dne 5. 6. 2018 spremenjen tako, da ima tožnik pravico do izplačila 20 % predčasne pokojnine od 5. 5. 2018, ko je tožnik dopolnil 61 let in 1 mesec starosti ter 40 let pokojninske dobe ter s tem izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine in s tem do izplačila 20 % te dajatve. Citira 1. člen ZPKri in poudarja, da se pokojninska doba, priznana na podlagi ZPKri skladno z 20. členom tega zakona upošteva pri odmeri pokojnine, in sicer od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Bivšemu političnemu zaporniku določba tretjega odstavka 6. člena zakona omogoča tudi drugačno odmero pokojnine, kot je urejena z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vendar le v primeru, če je za upravičenca takšna odmera ugodnejša od odmere po splošnih predpisih. Iz navedenega posebnega predpisa je razvidno, da ne ureja drugačnih oziroma ugodnejših pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine od tistih, ki so določeni po splošnih predpisih, to je z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V primerjavi s splošnim zakonom omogoča le drugačen način odmere starostne pokojnine. Hkrati pa zavezuje zavod, da pri odmeri upošteva všteto pokojninsko dobo na podlagi ZPKri. Izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do pokojnine se tako tudi za osebe, ki imajo status bivšega političnega zapornika presojajo po predpisih iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, to je po določbah ZPIZ-2. Tožnik pravice do pokojnine v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni pridobil, niti ni izpolnjeval pogojev za njo. Zato meni, da je pri odločitvi glede priznanja pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravilno upošteval zakon, ki je veljal tako v času vložitve zahteve za priznanje pravice do pokojnine, kot tudi v času nastanka zavarovalnega primera, to je ZPIZ-2. ZPIZ-2 v 27. členu določa pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, v 29. členu pa pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine. V 7. členu ZPIZ-2 opredeljuje pojme pokojninske dobe, zavarovalne dobe in posebne dobe. Navedeni pojmi so opredeljeni z enako definicijo kot v predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-2. Iz odločitve v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017 je celo razvidno, da je sodišče dobo, ki je bila priznana kot pokojninska doba na podlagi ZPKri v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) kot tudi po določbah ZPIZ-1, upoštevalo kot pokojninsko dobo, ki je ustrezala tako po prej veljavnih predpisih kot tudi po sedaj veljavnem predpisu definiciji pojma posebne dobe, in ne pojmu zavarovalne dobe. Pokojninska doba brez dokupa pa je nov inštitut, ki ga je zaradi vzdržnosti pokojninskega sistema s pokojninsko reformo uvedel ZPIZ-2. Zaradi kasnejšega upokojevanja je pokojnina na podlagi 40 let pokojninske dobe brez dokupa zagotovljena le zavarovancem, ki so ves čas zahtevane zavarovalne dobe delovno aktivni. V primerjavi s pokojninsko dobo in tudi v primerjavi z delovno dobo je pokojninska doba brez dokupa bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pojem delovne dobe, ki ga je uvedel ZPIZ-1 ni vključeval le obdobij zavarovanja pridobljenih z delom, temveč tudi številne druge dobe pridobljene na podlagi različnih zavarovalnih podlag oziroma predpisov. Tožnik je imel vštet čas odvzema prostosti v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju na podlagi posebnega predpisa. To mu je toženec tudi upošteval pri priznanju pravice do predčasne pokojnine, ne pa pri priznanju pravice do starostne pokojnine, saj mu obdobja vštete pokojninske dobe na podlagi posebnega predpisa ni mogoče vrednotiti v enakem obsegu in na enak način, kot je to veljalo za tiste zavarovance, ki so bili obvezno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Plačilo prispevkov za obveznost zavarovanja za konkretni primer, enako kot za ostale primere, ki so našteti v določbi 161. člena ZPIZ-2, ni določena. Navedena določba 161. člena ZPIZ-2 ureja obveznosti državnega proračuna in določa, da Republika Slovenija zagotavlja sredstva iz državnega proračuna, ki nastanejo zaradi priznavanja in odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod posebnimi pogoji oziroma zaradi izpada prispevkov. Glede na to, da je tožnik izpolnil pogoje v času veljavnosti ZPIZ-2, je tako toženec pri priznanju pravice do pokojnine uporabil predpis, veljaven v času odločanja, to je ZPIZ-2. ZPIZ-2 je v členih 13 do 24 uredil obvezno zavarovanje in taksativno določa, kdo so obvezno zavarovane osebe. V pokojninsko dobo brez dokupa se tako ne upošteva noben dokup, poleg tega tudi ne prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje, razen opravljanja kmetijske dejavnosti, podaljšano zavarovanje, vsa obdobja po 189. členu ZPIZ-1, doba priznana po ZPKri, doba priznana po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja itd. Izjemi sta obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje in podaljšano zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani (novela ZPIZ-2E). ZPIZ-2 tudi ne določa, da so osebe, ki imajo priznan status političnega zapornika na podlagi ZPKri, izenačene z delavci v delovnem razmerju. V kolikor bi zakonodajalec ob sprejemu ZPIZ-2, ki je začel veljati po ZKPri, želel pokojninsko dobo, priznano po ZPKri obravnavati kot pokojninsko dobo brez dokupa, bi to izrecno določil v 23. točki 7. člena ZPIZ-2. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede posega v pravnomočno ugotovljeno dejstvo pokojninske dobe. V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo tudi že zavzeto stališče, da spremenjena zakonska ureditev vrednotenja pokojninske dobe že po naravi stvari ne predstavlja posega v pridobljeno niti pričakovano pravico. Tožnik je tako glede na vloženo zahtevo z dne 26. 3. 2018, v kateri je zahteval izplačilo 20 % predčasne pokojnine izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine in s tem do izplačila 20 % predčasne pokojnine na dan 5. 5. 2018. Tožnik pri pridobitvi pravice do predčasne pokojnine tudi ni v ničemer prikrajšan, saj se mu je všteta pokojninska doba na podlagi ZPKri upoštevala v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. Toženec nasprotuje tudi odločitvi sodišča, da mora pri izračunu tožnikove pokojninske osnove upoštevati tretji odstavek 6. člena ZPKri. Ta kot poseben predpis v tretjem odstavku 6. člena omogoča ugodnejšo odmero pokojnine, to pa je ravno tiste pokojnine, ki jo prejema zgolj upravičenec, ki mu je obvezno zavarovanje prenehalo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora dokončna odločba toženca št. ... z dne 5. 2. 2019, s katero je tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 6. 2018 zavrnil, hkrati pa izrek citirane odločbe spremenil tako, da ima zavarovanec, sedaj tožnik, pravico do izplačila 20 % predčasne pokojnine v znesku 155,26 EUR na mesec od 5. 5. 2018 dalje in da se mu 20 % predčasna pokojnina po tej odločbi izplačuje od 1. 3. 2019 dalje, do tedaj izplačani zneski pa se ne poračunajo.

7. Iz obrazložitve dokončne odločbe izhaja, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do izplačila 20 % predčasne pokojnine dopolnil 61 let in 1 mesec starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 35 let, 2 meseca in 2 dni pokojninske dobe brez dokupa ter da je s tem izpolnil pogoje 29. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do predčasne pokojnine. Po stališču toženca pokojninske dobe v trajanju 4 leta, 8 mesecev in 12 dni, ki mu je bila priznana po ZPKri, ni mogoče upoštevati kot pokojninske dobe brez dokupa.

8. Prav slednje, ali se pokojninska doba, ki je bila tožniku priznana na podlagi določb ZPKri, šteje kot pokojninska doba brez dokupa, je v obravnavani zadevi sporno. S tem v zvezi je posledično sporno vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma do izplačila 20 % starostne pokojnine.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku na podlagi sklepa Vlade RS, Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 4. 12. 1997 in 20. 3. 2018, priznan status bivšega političnega zapornika, pravica do odškodnine za čas neupravičenega odvzema prostosti in pravica, da se mu čas odvzema prostosti od 6. 11. 1984 do 2. 12. 1986, od 31. 5. 1988 do 30. 6. 1988 in od 1. 7. 1988 do 1. 10. 1988 šteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, v skupnem trajanju 4 leta, 9 mesecev in 28 dni. Gre za pokojninsko dobo, ki je bila tožniku priznana na podlagi določb ZPKri.

10. Glede na navedeno in ker je tožnik vložil vlogo za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne oziroma predčasne pokojnine 26. 3. 2018, je pravna podlaga za razrešitev pritožbene zadeve podana v ZPIZ-2 in ZPKri. ZPKri v 6. členu določa, da se državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti, kot tudi čas, v kateremu je bila iz tega razloga v predkazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti, onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka tega člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (2. odstavek 6. člena). Bivšemu političnemu zaporniku se čas, ki ga je po 1. 1. 1966 prebil v zaporu in za druga obdobja, ki se po tem zakonu upoštevajo v zavarovalno dobo, se za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, iz zadnjega koledarskega leta pred začetkom prestajanja zaporne kazni, če je to zanj bolj ugodno (tretji odstavek 6. člena). Sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu tega zakona se zagotavljajo v državnem proračunu (7. člen ZPKri).

11. Temeljni namen ZPKri, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje je, da se tistim osebam, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali v upravno-kazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, skladno z določbo 30. člena Ustave RS, zagotovi pravica do rehabilitacije, do povrnitve škode in pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po tem zakonu se torej bivšemu političnemu zaporniku vzpostavi pravno stanje, ki bi ga užival, če kazni zapora ne bi bilo in bi bil lahko v tem času zaposlen ali samozaposlen oziroma bil delovno aktiven. Povsem pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil cilj ZPKri v izpolnitvi obveze, ki izhaja iz 30. člena Ustave RS, ki določa pravico do rehabilitacije in odškodnine. To določbo uresničuje zakon tako, da lahko oseba, ki izpolnjuje pogoje navedene v zakonu, zahteva pri posebni vladni komisiji, status političnega zapornika in na podlagi te ugotovitve odškodnino za priznanje takrat takoimenovane delovne dobe.

12. ZPIZ-2 v 23. točki 7. člena, ki se nanaša na pomen izrazov, glede pokojninske dobe brez dokupa določa, da gre za obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. S kasnejšima novelama (ZPIZ-2B in ZPIZ-2E) je bila navedena določba spremenjena tako, da je pokojninska doba brez dokupa obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti in obdobja delovnega razmerja v tujini, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Navedeni institut pokojninske dobe brez dokupa, je bil uveden šele z ZPIZ-2, medtem ko prej veljavni predpisi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja take določbe niso vsebovali. V primerjavi s prejšnjimi predpisi je delovna doba po ZPIZ-1 in pokojninska doba po ZPIZ/92 pri opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa določena v ZPIZ-2, bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine. Pri opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa je zakonodajalec izhajal iz kriterijev delovne aktivnosti in višine prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki sta vgrajena v samo bistvo obveznega pokojninskega zavarovanja.

13. Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati še namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije, enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2).

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da pokojninska doba po ZPKri glede namena, ki ga zakon zasleduje, v celoti ustreza opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa po ZPIZ-2. Pri pokojninski dobi, priznani na podlagi ZPKri gre za obdobje, ki je po tem socialnem predpisu priznano kot obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za pokojninsko dobo brez dokupa, saj doba priznana po ZPKri ni doba, ki bi bila dokupljena oziroma ne gre za obdobje, ki bi se štelo v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Ne gre niti za obdobja iz 131. člena ZPIZ-2, niti za posebno dobo po ZPIZ-2. Smiselno enako stališče je glede pokojninske dobe priznane po ZPKri zavzelo že pritožbeno sodišče v zadevi Psp 321/2019 in Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 35/2020. 15. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku in sodbo tudi ustrezno obrazložilo. Pomembno je, da se določbe zakona razlagajo v skladu s temeljnimi ustavnimi načeli. Eno od temeljnih ustavnih načel je tudi načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS, ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Pomembno je tudi, da v kolikor bi sodišče sprejelo razlago zakona, za katero se zavzema toženec, bi poseglo v citirano ustavno načelo in izvotlilo namen citiranih določb ZPKri. Na podlagi določb ZPKri je tožnik do uveljavitve pravice do izplačila 20 % pokojnine in pred uveljavitvijo ZPIZ-2 na podlagi sklepov Vlade RS, Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic že imel priznano pravico iz pokojninskega zavarovanja, to je pokojninsko dobo v trajanju 4 leta, 9 mesecev in 28 dni po definiciji in namenu, kot ga je ta imela pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Edino pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru potrebno upoštevati dejstvo, da se tožnik v času neupravičenega odvzema prostosti in zaradi kršitve temeljnih pravic in svoboščin v obdobju od 6. 1.1 1984 do 2. 12. 1986, od 31. 5. 1988 do 30. 6. 1988 in od 1. 7. 1988 do 1. 10. 1988 ni mogel vključiti v obvezno zavarovanje in tudi ne plačevati prispevkov. Pokojninsko dobo, ki mu je bila priznana s sklepoma z dne 4. 12. 1997 in z dne 20. 3. 2018 je potrebno upoštevati kod dobo brez dokupa, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, je v skladu z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožbenemu zahtevku ugodilo in na podlagi 82. člena ZDSS-1 odpravilo odločbi toženca z dne 5. 2. 2019 in z dne 5. 6. 2018 in tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 5. 5. 2018 dalje.

16. Glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvam toženca v obrazložitvi dokončne odločbe, da mu obdobja od 31. 5. 1988 do 22. 6. 1988 ni mogoče šteti na podlagi priznanega statusa bivšega političnega zapornika, ker je bil do 22. 6. 1988 prijavljen v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Tožnik tako od 10. 4. 2018 še ni dopolnil 40 let, pač pa 5. 5. 2018, od tega datuma pa mu je sodišče tudi priznalo pravico do 20 % starostne pokojnine. Teh okoliščin toženec v pritožbi ne izpodbija, tožnik pa pritožbe ni vložil. 17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP tožniku priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR. Stroški v takšnem znesku predstavljajo 375 točk po odvetniški tarifi 15/4 in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, to je 7,5 točk oziroma skupaj 382,5 točke, kar pri vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 229,50 EUR. Ker je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, je sodišče na skupni znesek v višini 229,50 EUR priznalo še 22 % DDV, to je 50,49 EUR, skupno torej 279,99 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.