Jedro

V primeru, ko izvajalec pravočasno grajane napake ne odpravi, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža kupnino, ali odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Ker lahko od navedenih treh jamčevalnih zahtevkov naročnik izbere le enega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi toženka ne more z ugovorom uspešno uveljaviti dodatnega jamčevalnega zahtevka za opravljeno čiščenje plakatnih mest, ker je že izbrala zahtevek za odpravo napake na podjemnikove stroške, ki ga uveljavlja s samostojnim tožbenim zahtevkom pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točki izreka) potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi delnega umika postopek ustavilo za plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2023 do plačila (I. točka izreka); spremembo tožbe z dne 3. 7. 2024 je dovolilo (II. točka izreka), toženki pa naložilo, da tožnici v 15 dneh plača 4.576,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2024 do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da toženka krije 90% stroškov postopka, tožnica pa 10% (IV. točka izreka).

2.Zoper III. in IV. točko izreka navedene sodne odločbe, ki je po vsebini sodba, se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi ter zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Prav tako priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da je družba A., d. o. o., na tožnico prenesla terjatev, ki izvira iz naslova opravljenih storitev plakatiranja, v višini 4.103,06 EUR z vsemi stranskimi pravicami. Prav tako ni bilo spora, da je bila toženka z odstopom terjatve seznanjena. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je družba A., d. o. o., po tem, ko je izvedla naročeno plakatiranje, toženki izstavila račun št. 9-23 z dne 10. 7. 2023 v višini 4.603,06 EUR. Toženka ga je poravnala v višini 500,00 EUR, plačilo preostanka pa zavrnila, ker naj bi plakatiranje ne bilo opravljeno, kot je bilo dogovorjeno. Razlog zavrnitve se je nanašal na slabo stanje plakatnih mest, ki naj ne bi bila očiščena.

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je pregledalo predložene dokazne listine in zaslišalo zakonita zastopnika toženke in družbe A., d. o. o., ugotovilo, da je družba A., d. o. o., na podlagi naročila toženke nalepila vseh 313 plakatov, ki so navedeni v specifikaciji vtoževanega računa. Nadalje je ugotovilo, da je bilo čiščenje plakatnih mest vsaj v določeni meri vključeno v ceno plakatiranja. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da v kolikor družba A., d. o. o., svojih obveznosti, ki jih je prevzela na podlagi podjemne pogodbe, sklenjene s toženko, ni izvedla brezhibno (ker naj bi bilo čiščenje pomanjkljivo oziroma neizvedeno), to pomeni, da je imelo njeno delo napake. Ker je toženka zoper družbo A., d. o. o., pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti že vložila tožbo za plačilo stroškov čiščenja plakatnih mest, je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavani zadevi za isto napako ne more uveljaviti dodatnega jamčevalnega zahtevka.

7.Pritožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za presojo tožbenega zahtevka ni relevantno, ali je direktor toženke v telefonskem pogovoru direktorja tožnice obvestil, da je vtoževani račun zavrnil. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo zavrnitev računa za pravno nerelevantno dejstvo. Vztraja na stališču, da zavrnitev terjatve pred njenim odstopom pomeni, da v času prenosa ni več obstajala.

8.Pritožnica zmotno enači zavrnitev računa z neobstojem terjatve. Dejstvo, da je kot naročnica zavrnila račun, ki ji ga je za izvedeno plakatiranje izstavila podjemnica A., d. o. o., ne pomeni, da je terjatev, ki izhaja iz zavrnjenega računa, prenehala obstajati, ampak pomeni, da je ta terjatev postala sporna. Zato je moralo na podlagi vložene tožbe o njenem obstoju in višini odločiti sodišče. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče ugotovilo, da terjatev obstoji v vtoževani višini. Razlogov za ugotovitev, da je podjemnica nalepila vseh 313 plakatov in jih obračunala po dogovorjeni ceni, pritožnica ne izpodbija. Zato zgolj s pritožbenim vztrajanjem, da je vtoževani račun zavrnila, ne more uspeti.

9.Zavrnitev računa ne pomeni, da podjemnica terjatve ne more prenesti na drugega. Terjatev je prenosljiva tudi, če je sporna ali še ni dokončno ugotovljena. Gre za prenos s tveganjem, ki se presoja v razmerju med odstopnikom in prevzemnikom. Prevzemnik prevzame terjatev skupaj z negotovostjo glede njene izpolnitve. Odstopnik nosi odgovornost za obstoj terjatve takrat, ko jo je odstopil, kadar je terjatev odstopljena z odplačno pogodbo (423. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Dolžnik pa lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop (drugi odstavek 421. člena OZ).

10.Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da naj pri presoji ne bi upoštevalo njenih izčrpnih pojasnil o tem, da podjemnica A., d. o. o., plakatnih mest ni očistila v skladu z dogovorom, zato je to morala namesto nje opraviti sama.

11.Naveden pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da če podjemnica A., d. o. o., prevzetih pogodbenih obveznosti ni izvedla brezhibno (ker naj bi bilo čiščenje pomanjkljivo oziroma neizvedeno), to pomeni, da je imelo opravljeno delo napake. V takem primeru so naročniku, ki pravilno obvesti podjemnika, da ima izvršeno delo napako, na voljo jamčevalni zahtevki. Ker je toženka že vložila tožbo, s katero od podjemnice A., d. o. o., zahteva plačilo za opravljeno čiščenje plakatnih mest, je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne more za isto napako uspešno uveljaviti še znižanja plačila.

12.Navedene razloge sodišča prve stopnje višje sodišče sprejema kot pravilne. Pritožnica se z njimi ne sooči oziroma ne pojasni, zakaj naj bi bili zmotni ali pomanjkljivi. Zato z očitkom, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo okoliščine, da je morala toženka plakatna mesta očistiti sama, ne more uspeti.

13.Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen dejanski stan pravilno uporabilo določbe materialnega prava o naročnikovi pravici glede napak izvršenega dela. V primeru, ko izvajalec pravočasno grajane napake ne odpravi, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža kupnino, ali odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Ker lahko od navedenih treh jamčevalnih zahtevkov naročnik izbere le enega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi toženka ne more z ugovorom uspešno uveljaviti dodatnega jamčevalnega zahtevka za opravljeno čiščenje plakatnih mest, ker je že izbrala zahtevek za odpravo napake na podjemnikove stroške, ki ga uveljavlja s samostojnim tožbenim zahtevkom pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnica ne prereka. Kot tudi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi svojega ugovora ni konkretizirala (tako ni opredelila niti, katero jamčevalno sankcijo uveljavlja, niti predpostavk za njeno uveljavitev).

14.Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker višje sodišče pri preizkusu sodne odločbe v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama nosi stroške, nastale z njeno vložitvijo, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožnice odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in ji priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Ni pa ji priznalo priglašenega stroška za posredovanje vloge stranki, ker je ta strošek vsebovan v priznanem strošku odgovora na pritožbo. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 421, 421/2, 423, 639, 639/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.