Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo z dnem vročitve pravnomočne odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije invalidnosti. Tega dne je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi ne glede na zatrjevano dejstvo, da je tožnik tega dne še delal pri toženi stranki. Ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi samega zakona, njegov tožbeni zahtevek za reintegracijo in za izplačilo pravic iz delovnega razmerja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo datum prenehanja delovnega razmerja tožnika v sklepih tožene stranke z dne 16. 3. 2004 in 21. 4. 2004 spremenilo na 15. 3. 2004 (I. izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se sklepa tožene stranke z dne 16. 3. 2004 in 21. 4. 2004 razveljavita (II, 1. točka izreka); zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in naloge, katere je opravljal do prenehanja delovnega razmerja oz. na druga dela in naloge, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim tožnika, mu za obdobje od 15. 3. 2004 do sprejema nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za isto obdobje plačati ustrezne prispevke in davščine, mu izplačati pripadajočo plačo ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih plač do plačila in vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne pridobitve pravice do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II, 2. točka izreka); zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku kot nadomestilo za 24 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2003 in kot nadomestilo za 10 ur nadurnega dela plačati 310.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (II, 3. točka izreka), kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (II, 4. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je odločitev v tem sporu povezana z odločitvijo glede vzroka in stopnje invalidnosti v socialnem sporu. Sodišče prve stopnje je v socialnem sporu že odločilo 14. 10. 2009, zahtevke zavrnilo, vendar sodba še ni pravnomočna, ker se je zoper njo pravočasno pritožil. V zadevi je dokazoval okoliščine, da je bila odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti sporna in nezakonita, čemur sodišče ni sledilo. Njegov delodajalec je zavodu posredoval zmotne podatke o psihofizičnem stanju in realnih zmožnostih za njegovo delo, poleg tega ga je zmotno obveščal o izdanih in prejetih odločbah in možnostih za pravno varstvo. Celoten postopek, pri katerem je zgolj delno sodeloval, se je pričel, ko je bil 7. 1. 2004 poklican na invalidsko komisijo, pri čemer je bil postopek po nekajkratnih vprašanjih končan že v nekaj minutah. Poškodoval se je v času 10-dnevne vojne pri Šentilju in sicer ob padcu na betonsko korito, ko se je izmikal strelom iz helikopterja. Njegovo zdravljenje je trajalo od leta 1994 do 2004. Kljub bolečinam je težko izvajal delovne obveznosti, v službi se ni nikoli skliceval na bolezenske težave. Na njegovo delo ni bilo pripomb, poučeval je praktikante, vmes je napredoval ter opravil začetni in nadaljevalni tečaj iz nemškega jezika. Zato ga je presenetila odločba št. 834362 z dne 13. 2. 2004, v kateri je bilo zmotno ugotovljeno, da ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2004. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke, da mu preneha delovno razmerje na podlagi pravnomočne invalidske odločbe, kar ni v skladu z določbo 1. odstavka 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe). Odločba št. 834362 ni mogla postati pravnomočna 14. 3. 2004, ker je bila takrat nedelja, o čemer je opozoril pristojnega strokovnega sodelavca. Zoper odločbo se je pritožil, vendar v pritožbi ni zapisal, da se pritožuje zoper odločitev invalidske komisije, dokler ne dobi nove odločbe. Kljub temu je zavod izdal sklep o popravi pomote, o katerem naj bi bil obveščen 3. 4. 2004. Vendar sklepa ni mogel prejeti tega dne, ker je bil kot spremljevalec bolne žene v zdravilišču v času od 16. 3. 2004 do 15. 5. 2004. Tudi se ne spomni, da bi prejel odločbo njegov pooblaščenec. Sicer po njegovem za odločitev o prenehanju delovnega razmerja ni pomemben datum pravnomočnosti invalidske odločbe. Meni, da je v sporu dokazal, da je do spornega prenehanja delovnega razmerja vseskozi opravljal delovne naloge v obsegu in na način, ki nedvomno ne odgovarja vsebini takšne odločbe, predvsem pa je bil na delovnem mestu brez kakršnekoli razlike še na dan, ko je postala odločba o invalidnosti pravnomočna. Po njegovem in pooblaščenčevem prepričanju sodišče v delovnem sporu ne more odločati o datumu prenehanja delovnega razmerja na način, kot je bilo to storjeno v njegovem primeru. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožnika je bila odločba o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, ki je postala izvršljiva z dnem pravnomočnosti. Tožnik je glede tega sprožil tudi socialni spor, kar pomeni, da bo morala v primeru drugačne odločitve v tem sporu to ustrezno upoštevati. V postopku pri zavodu je sodelovala korektno in na njegovo zahtevo posredovala vse potrebne podatke o delovno pravnem statusu. V tej zvezi ni posredovala nikakršnih zmotnih podatkov o njegovem psihofizičnem stanju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sicer iz pritožbe izhaja, da tožnik izpodbija sodbo v celoti, vendar je iz vsebina njene obrazložitve razvidno, da se v bistvu ne strinja z datumom in načinom prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ter s postopkom ugotavljanja invalidnosti in s sprejeto invalidsko odločbo, o čemer je sprožil socialni spor. Iz takšne pritožbe tako ni razvidno, da se ne strinja tudi glede zavrnitve dajatvenih zahtevkov, ki se poleg reintegracije nanašajo na plačilo nadomestila plače, nadomestila za neizkoriščeni letni dopust in nadurno delo. Zato je pritožbeno sodišče sprejeto presojo o takšnih zahtevkih preizkusilo samo iz razlogov, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 49/2007 z dne 11. 3. 2008 in o tožnikovih zahtevkih pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz listinskih dokazov je razvidno, da je tožena stranka z izpodbijanima sklepoma z dne 16. 3. 2004 in 21. 4. 2004 ugotovila, da je tožniku 16. 3. 2004 pri njej prenehalo delovno razmerje na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območne enote Maribor (v nadaljevanju zavod) št. 834362 z dne 13. 2. 2004 iz razloga ugotovljene I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni. Tožnik je zoper odločbo zavoda vložil pritožbo, saj se ni strinjal z datumom priznane pravice do invalidske pokojnine. Zavod je temu sledil in s sklepom o popravi pomote z dne 29. 3. 2004, izdanim na podlagi določbe 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 in spremembe) v odločbi z dne 13. 2. 2004 o ugotovljeni invalidnosti spremenil datum pridobitve pravice do invalidske pokojnine iz 1. 4. 2004 na 1. 2. 2004. Sodišče prve stopnje je, kot mu je v razveljavitvenem sklepu naložilo Vrhovno sodišče RS, preizkusilo takšno odločitev in ugotovilo, da je bil tožniku vročen zavodov popravni sklep dne 5. 4. 2004. Poleg tega je ugotovilo, da se zoper sklep ni pritožil, pri čemer tega tudi ni zatrjeval, to pa ni razvidno tudi iz upravnega spisa. Zato tožnikova pritožba zoper invalidsko odločbo z dne 13. 2. 2004, s katero je dosegel, da je zavod pravilno korigiral zgolj datum pridobitve pravice do invalidske pokojnine s 1. 2. 2004, po vsebini ni vplivala oz. zadržala ugotovljeno dejstvo v navedeni odločbi, da je tožnik I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 7. 1. 2004 dalje. Za presojo je tako v konkretnem primeru pomembno, da je bila tožena stranka na takšno ugotovitev v pravnomočni invalidski odločbi vezana, zaradi česar je imela v skladu z določbo 1. odstavka 119. člena ZDR vso podlago za odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Vendar pa bi morala tožena stranka v svojih odločbah z dne 16. 3. 2004 in 21. 4. 2004 upoštevati pravilen datum pravnomočnosti zavodove invalidske odločbe o ugotovljeni invalidnosti tožnika 15. 3. 2004 (in ne zmotno 14. 3. 2004, saj je bila takrat nedelja), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo takšen datum za prenehanje delovnega razmerja tožnika. Tožniku je tako prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi določbe 1. odstavka 119. člena ZDR z dnem pravnomočne odločbe o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, kar pomeni, da je s tem dnem prenehala veljati pogodba o zaposlitvi po samem zakonu, ne glede na zatrjevano dejstvo, da je ta dan pri toženi stranki še dejansko delal. Zato tožnik v nadaljevanju tudi ne more biti upravičen do reintegracije in na tej podlagi do zahtevanih dajatvenih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi se moralo v primeru tožnika upoštevati sprožen socialni spor in pravice, ki jih uveljavlja na podlagi invalidnosti pred sodiščem prve stopnje v zadevi opr. št. Ps 1674/2007. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre v navedeni zadevi za spor o pravici do invalidske pokojnine zaradi statusa vojnega veterana po določbi 74. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe), pri čemer tožnik v socialnem sporu dejansko izpodbija odločbi zavoda z dne 26. 2. 2007 in 15. 5. 2007, zaradi česar v tej zadevi ne gre za presojo I. kategorije invalidnosti na podlagi odločbe zavoda z dne 13. 2. 2004, ki je bila podlaga v delovnem sporu za odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Glede tega je potrebno ločiti med institutom kategorije invalidnosti ter pravicami, ki jih zavarovanec pridobi na tej podlagi. Invalidnost, ki je opredeljena v določbi 60. člena ZPIZ-1, ni pravica iz obveznega zavarovanja, temveč pravno dejstvo, ki se posebej ugotovi in ki v nadaljevanju predstavlja podlago za priznanje pravic po določbah ZPIZ-1. Zato je potrebno v primerih, ko zavarovanec zahteva priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, najprej odločiti o samem dejstvu, to je o kategoriji invalidnosti. Zato je bila v tožnikovem primeru ugotovitev I. kategorije invalidnosti iz določbe 60. člena ZPIZ-1 podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, pravica do invalidske pokojnine pa se mu je priznala od 1. dne naslednjega meseca po nastanku invalidnosti (163. člen ZPIZ-1). V konkretnem primeru je zavod v pravnomočni invalidski odločbi z dne 13. 2. 2004, v zvezi s popravnim sklepom z dne 29. 3. 2004 to upošteval in priznal tožniku s 7. 1. 2004 invalidnost I. kategorije ter pravico do invalidske pokojnine od 1. 2. 2004 dalje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev v delu sodbe, ki se nanaša na zavrnitev dajatvenih zahtevkov v mejah razlogov, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, saj pritožba glede tega po vsebini ni konkretizirala razlogov, v čemu je odločitev napačna. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, saj tožnik v sporu v skladu s trditvenim bremenom ni izkazal utemeljenost uveljavljenih dajatvenih zahtevkov iz naslova nadomestila plače, neizkoriščenega letnega dopusta in nadur, sodišče prve stopnje pa je odločitev o zavrnitvi takšnih zahtevkov tudi ustrezno obrazložilo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).