Jedro

Zahtevek tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije je bil zavrnjen, ker ni bilo izkazano, da ves čas dejansko prebiva v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker je v postopku ugotovila, da tožnik ni ves čas živel v Republiki Sloveniji in zato po oceni tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da ne more soglašati z odločitvijo tožene stranke. V Slovenijo je prišel že septembra 1986. leta in od takrat dalje ves čas živi v Sloveniji. V letu 1990 se je odločil študirati na posebni zračno-tehnični akademiji v Srbiji. Študij je pričel 1.10.1990, zaključil pa maja 1992, ko se je za stalno vrnil domov. V času, ko je študiral v Srbiji je bil tožnik po 9 ali 10 mesecev od 12-ih v Sloveniji, saj se je na svojem domu pripravljal za izpite. Ker to pomeni, da je stalno bival v Sloveniji predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonitih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, dobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnik, kot državljan druge republike, je v času od 1.10.1990 do 21.5.1992 kot oficir bivše JA v Srbiji neprekinjeno študiral na vojni akademiji, to pa pomeni, da v Republiki Sloveniji dejansko ni živel. Tudi iz njegove lastne izjave, ki jo je dal na zapisnik 28.5.1992 se da sklepati, da je še 15. oktobra 1991 kot oficir bivše JA odšel v Srbijo, kjer je ostal do 21.5.1992 in tam študiral. V Slovenijo se je vrnil šele 28.5.1992. Glede na povedano je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.