Jedro

Dokazni predlog mora biti določen v tem smislu, da predlagatelj pove, kateri dokaz naj se izvede in katero dejstvo bo z njim mogoče dokazati. Obsojenčeva pripomba ob pričanju oškodovanca s predložitvijo fotokopije listine ne more imeti pravnega učinka v smislu dokaznega predloga.

Izrek

Zahteva zagovornika A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 eurov.

Obrazložitev

Z navedenima sodbama je bil A.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo po 1. in 2. odstavku 303. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri meseca zapora s preizkusno dobo dveh let s pogojem, da kazen ne bo izrečena, če v tem času ne bo storil novega kaznivega dejanja. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo odločeno, da je dolžan povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 90.000 SIT oziroma 200.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP "v povezavi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je mnenja (2. odstavek 423. člena ZKP), da je zahteva neutemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli jasno stališče glede prepoznave obdolženca, opredelili pa sta se tudi do dokaznega predloga glede žiga v potni listini, zaradi česar so očitki procesnih kršitev povsem neutemeljeni. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornik navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo "do dokaznega predloga glede žiga". Sodišče naj bi opravilo poizvedbe pri "napačnem organu in brez uporabe diplomatskih poti", saj je obsojenec na glavni obravnavi dne 9.1.2006 povedal, da ne gre za žig mejne kontrole pri vhodu v državo, kot je zmotno menilo sodišče, temveč za žig, ki ga je prejel v S. od BG policije pri S. Sodba naj bi zato temeljila na dokazu, pridobljenem s kršitvijo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Navedbe zahteve, da so zaradi omenjenih razlogov rezultati poizvedb v zvezi z žigom nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati (8. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ne utemeljujejo nobenega od razlogov iz 2. odstavka 18. člena ZKP, zaradi katerih je dokaz nedopusten, to je, da je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s kršitvijo določb kazenskega postopka ali na podlagi nezakonitega dokaza. Pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev sodišče na splošno, skladno z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila ali z njimi omejeno. Tako ga tudi ne omejuje nobena zakonska določba, na kakšen način oziroma s kakšnim dokaznim sredstvom sme preverjati vsebino oziroma pomen žiga v potni listini, kar je, po mnenju zagovornika, sporni predmet dokazovanja v konkretnem primeru. S preverjanjem pri obmejnih policijskih oziroma inšpekcijskih organih v Republiki Sloveniji in Republiki Avstriji ter na podlagi listinskih dokazov, ki so bili s tem v zvezi pridobljeni, sta nižji sodišči ugotovili vsebino žiga v obsojenčevem potnem listu in na tej podlagi presodili, da je obsojenec kritičnega dne res prestopil slovensko - avstrijsko državno mejo v obe smeri, da pa ga ta okoliščina ne izključuje kot storilca kaznivega dejanja. Uporabili sta torej dovoljeno dokazno sredstvo, zato zatrjevana procesna kršitev, da sodba temelji na nedovoljenem dokazu, ni izkazana.

Kolikor zagovornik trdi, da so dokazni zaključki sodišča zaradi preverjanja pri napačnem organu oziroma neupoštevanja vsebine "pravega" žiga zmotni, v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, na katero je Vrhovno sodišče vezano (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljen je tudi očitek zahteve sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo "do dokaznega predloga glede žiga". Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.1.2006, na katerega se zahteva sklicuje, izhaja zgolj to, da je obsojenec ob izpovedbi oškodovanca vztrajal, da ga takrat ni bilo doma in je v spis vložil fotokopijo iz potnega lista - "žig kontrole v S. blizu S.". Dokazni predlog mora biti določen v tem smislu, da predlagatelj pove, kateri dokaz naj se izvede in katero dejstvo bo z njim mogoče dokazati. Obsojenčeva pripomba ob pričanju oškodovanca s predložitvijo fotokopije listine temu procesnemu standardu ne zadosti in ne more imeti pravnega učinka v smislu dokaznega predloga. Zato je brez podlage očitek zahteve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga.

2. Zagovornik uvodoma uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer nedoločno in deloma tudi nenatančno v smislu povzemanja zakonskega besedila zatrjuje, da naj bi bili izpodbijani sodbi nerazumljivi in v obrazložitvi sami s seboj v nasprotju. Tudi razlogi, ki jih zagovornik s tem v zvezi navaja, zatrjevane procesne kršitve ne utemeljijo, saj graja način prepoznave storilca in opozarja na spreminjanje izpovedb prič policista S.Č. in oškodovanca B.P., zaradi česar dvomi v njuno verodostojnost. Utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni preizkušalo, ker prav tako sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Kot neutemeljene pa je treba zavrniti tudi posplošene trditve zahteve, da se sodišče ni opredelilo do izjave policista Č. v zvezi z oškodovančevo prepoznavo storilca po fotografijah, do izjave oškodovanca, da storilca ne pozna in do zanesljivosti v izpovedbi oškodovanca o tem, kdaj je opravil prepoznavo po fotografijah. Pregled izpodbijanih sodb pokaže, da sta se (v okviru dokazne presoje) opredelili tudi do vprašanj, ki jih izpostavlja vložnik zahteve.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljeni v postopku pred nižjima sodiščema.