Jedro

V pravni teoriji kot tudi v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora dolžnikovo dejanje ali izjava, ki naj ima veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripozna dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika.

Izjava dolžnikove volje mora biti na nek način naslovljena na upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 312,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 295,13 EUR, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo in tolmačilo 364. člen OZ. Zgolj dejstvo, da pripoznava dolga ni bila sporočena tožeči stranki, ne more biti razlog, da bi to posredno pripoznavo dolga šteli kot neobstoječo, kot neveljavno. Tožeča stranka o pripoznavi dolga ni bila obveščena po krivdi tožene stranke. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da ravnanje tožene stranke ni bilo v skladu z načelom skrbnosti in ne v skladu z načelom vestnosti in poštenja.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača pritožbene trditve kot neutemeljene oziroma nerelevantne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot upravnik stanovanjske stavbe na naslovu X zahteva od tožene stranke kot lastnice stanovanja št. x te stanovanjske stavbe plačilo stroškov upravljanja po računih, ki so zapadli v plačilo v obdobju od 16. 5. 2001 do 18. 6. 2005. Tožbo je vložila 17. 2. 2010. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja, pri tem pa odločitev oprlo tudi na ugotovitev, da tožena stranka ni pripoznala dolga pred nastopom zastaranja ter da zato ni prišlo do pretrganja zastaralnega roka, kot trdi tožeča stranka. V tej zadevi je torej sporno med strankama, ali je tožena stranka pripoznala dolg s tem, ko je glede stanovanja, na katerega se nanašajo vtoževani stroški upravljanja, dne 25. 9. 2008 z najemnico Đ. B. R. kot drugo pogodbeno stranko sklenila izvensodno poravnalno pogodbo, katere 6. člen določa: "Od 10. 10. 1995 dalje prevzema druga pogodbena stranka vse na nepremičnine vezane davke, druge javne dajatve, nadomestila, stroške in vsa druga bremena ter stroške, ki so povezani z uporabo stanovanja".

6. Obligacijski zakonik v 364. členu določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Navedena določba torej v primeru pripoznave dolga določa kot posledico pretrganje zastaranja. Pripoznava dolga je lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Zakon določa primeroma ravnanja dolžnika, ki lahko pomenijo pripoznavo (da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje), sodna praksa pa kot takšna ravnanja opredeli tudi na primer dogovor upnika in dolžnika o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti, obvestilo upniku, da je dolžnik s tretjo osebo sklenil dogovor o prevzemu izpolnitve in podobno. V vsakem primeru pa je tako v pravni teoriji kot v sodni praksi uveljavljeno stališče, da mora dolžnikovo dejanje ali izjava, ki naj ima veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripozna dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika (1). Sodišče mora torej oceniti, ali se dolžnikova izjava glede na vse okoliščine primera navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Vsebina prej citirane določbe 6. člena Pogodbe, v kateri je le tožena stranka nastopala kot pogodbena stranka in ki ureja razmerje med toženo stranko kot lastnico stanovanja in bivšo najemnico, ne pomeni takšne jasno izražene volje tožene stranke, da priznava dolg tožeči stranki. Vsekakor je v teh okoliščinah razumno in v skladu z uveljavljeno sodno prakso tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti izjava dolžnikove volje na nek način naslovljena na upnika. Ne le zato, da se z njo seznani in da ga prepriča, da ni potrebno uveljavljati v sodnem postopku terjatve, pač pa tudi zaradi presoje jasnosti in določenosti dolžnikove izjave. Sporno določilo 6. člena Pogodbe (priloga B1) v nobeni smeri ne izraža jasno volje tožene stranke, da pripoznava dolg do tožeče stranke.

7. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani v pritožbi uveljavljani dopustni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi s 442. in 458. členom ZPP), pri čemer pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev temeljnih načel obligacijskega prava, na katere se sklicuje pritožnica.

(1) Na primer sodbe VS RS, II Ips 270/2007, II Ips 1035/2007, II Ips 513/2008 in komentar dr. V. Kranjc k 364. členu, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003.