Jedro

Pogoj za uspešno uveljavljanje pogodbene kazni zaradi zakasnitve je, da upnik brez odlašanja sporoči dolžniku, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. Upnikov molk, ko sprejme izpolnitev, pomeni, da se je svoji pravico do pogodbene kazni odrekel.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka A d.d. Ljubljana dolžna plačati tožeči stranki S d.d. Ljubljana znesek 8.653.223,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od

17.1.1997 do plačila se z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 328.532,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh." Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti še 458.798,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izročitvijo nepremičnine. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o nakupu in prodaji nepremičnin z dne

19.11.1993, ki je predvidevala izročitev poslovnih prostorov dne

1.5.1994. Nadalje je ugotovilo, da je bil primopredajni zapisnik sestavljen in podpisan dne 30.9.1994, na podlagi česar je zaključilo, da je tožena stranka zamudila z izpolnitvijo svoje obveznosti in da je zato tožeči stranki dolžna plačati dogovorjeno pogodbeno kazen in od te še obresti zaradi zamude v skladu z 277. členom ZOR od dne

17.1.1997, kot je to zahtevala tožeča stranka.

Tožena stranka se je zoper tožbo pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je prišlo do dejanskega prevzema posesti in tudi do uporabe že 7.7.1994. Prvostopenjskemu sodišču pa tudi očita, da ni upoštevalo določila 5. odstavka 273. člena ZOR, ki bi ga v navedeni zadevi moralo upoštevati, ker meni, da tožeča stranka ni nemudoma po sprejemu izpolnitve od tožene stranke zahtevala plačila pogodbene kazni. Meni, da izraz "nemudoma" pomeni najkrajši možni čas, ki pa mora vsekakor biti krajši od osem dni. Navaja, da je o tem zavzelo stališče že Vrhovno sodišče Slovenije s svojo odločbo II Ips 273/83 z dne 16.12.1983. Tožena stranka pa je od tožeče prejela dopis z dne

13.10.1994, kjer sporoča prvič "obračun zamudnih obresti siceršnje pogodbene kazni za čas od 2.5.1994 do 14.9.1994." Ta dopis kaže, da je sama tožeča stranka menila, da je prevzela nepremičnino v posest že 14.9.1994 in nadalje, da po prejemu izpolnitve od tožene stranke ni nemudoma zahtevala plačila pogodbene kazni.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napravilo pravilen zaključek o tem, da je bila nepremičnina izročena v posest šele s primopredajnim zapisnikom. Glede pritožbenih trditev, da tožeča stranka ne more uveljavljati plačila pogodbene kazni, ker naj ne bi ravnala v skladu z zakonom, pa navaja, da je tožena stranka del pogodbene kazni pripoznala s plačilom zneska

3.386.392,80 SIT dne 7.10.1996, torej še pred sprožitvijo predmetne pravde. Če bi tožena stranka menila, da so bila določila ZOR kršena, bi že takoj zavrnila celotno izplačilo pogodbene kazni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje. Po izvedenem postopku z vpogledom v listine v spisu in po zaslišanju prič je napravilo pravilen zaključek o pravnorelevantnem dejstvu, to je o tem, kdaj je prišlo do izročitve nepremičnine v posest tožeče stranke. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz 5. člena pogodbe o nakupu in prodaji nepremičnin (priloga A2 spisa) izhaja dogovorjeni način izročitve in prevzema nepremičnin: "izročitev in prevzem nepremičnin in opreme v posest se izvrši zapisniško. Zapisnik podpišeta pooblaščenca obeh pogodbenih strank". Tak zapisniški prevzem je bil opravljen s primopredajnim zapisnikom dne 30.9.1994. Zato ugovori tožene stranke o tem, da je bil prevzem opravljen prej, preden je bil podpisan primopredajni zapisnik, niso utemeljeni. Utemeljen pa je ugovor tožene stranke, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko ni upoštevalo določila 5. odstavka 273. člena ZOR, ki določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. To določilo zakona bi pogodbeni stranki lahko s pogodbo izključili, česar pa očitno nista storili, saj iz pogodbe možnost ali drug določen rok za zahtevo plačila pogodbene kazni, ne izhaja. Tožeča stranka je sama v tožbi navedla, da je bila tožena stranka v izročitveni zamudi od 1.5.1994 do 30.9.1994, ko je tožena stranka izpolnila svoj del obveznosti. Nadalje je navedla, da je dne

13.10.1994 toženi stranki poslala obračun zamudnih obresti za čas od

2.5.1994 do 14.9.1994. To trditev tožeča stranka dokazuje z listino - bremepis z dne 13.10.1994 (priloga A5 spisa). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo presojati to trditev in predloženo listino tožeče stranke v skladu z določilom 5. odstavka

273. člena ZOR. Od vprašanja, ali je tožeča stranka po prejemu izpolnitve tudi nemudoma zahtevala plačilo pogodbene kazni, je odvisno vprašanje ali je tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni utemeljen. Tožnik mora dokazati, da je zahtevo za plačilo pogodbene kazni nemudoma sporočil dolžniku. Pogoj za uspešno uveljavljanje pogodbene kazni zaradi zakasnitve je, da brez odlašanja upnik sporoči dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Upnikov molk, ko sprejme izpolnitev, namreč pomeni, da se je svoji pravici do pogodbene kazni odrekel. V zakonu je torej določen pogoj za uveljavljanje pogodbene kazni. Če ta pogoj ni izpolnjen, upnik ne more več zahtevati pogodbene kazni.

Zakonodajalec glede na možnost različnih načinov izpolnitve nedenarnih obveznosti ni predpisal za vsako vrsto nedenarne obveznosti izpolnitve roka, v katerem je od trenutka sprejema izpolnitve potrebno sporočilo o pridržanju pravice do uveljavljanja pogodbene kazni. Zato je prepuščeno sodišču (če tega nista dogovorili pogodbeni stranki sami), da razloži zakonsko besedilo v skladu s poslovnimi običaji, ki veljajo za konkretno vrsto pravnega posla, glede katerega je bila dogovorjena pogodbena kazen in glede na okoliščine konkretnega primera. V konkretnem primeru sta pogodbeni stranki poslovni običaj glede prevzema nepremičnine sprejeli v pogodbo o prodaji nepremičnine. Pogodbeni stranki sta dogovorili čas izročitve nepremičnine v prvem odstavku 5. člena pogodbe. V tretjem odstavku istega člena pa sta v skladu z običajnim načinom prevzema nepremičnin dogovorili primopredajni zapisnik kot obliko opravljenega prevzema (zaradi olajšanega dokazovanja trenutka prevzema v primeru zamude z izpolnitvijo in dogovorjenih posledic zamude). V drugem odstavku istega člena sta pogodbeni stranki dogovorili višino pogodbene kazni za primer zamude z izpolnitvijo. V pogodbi ni določen čas, do katerega bi imel kupec po prejemu nepremičnine v posest, pravico sporočiti zahtevo po plačilu pogodbene kazni (da te pravice ne izgubi v skladu z določilom člena 273/V ZOR). Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na presojo 5. odstavka pogodbe (pogodbena določila so tudi del materialnega prava) mogoč le tak zaključek, da bi bilo zakonski zahtevi po nemudnem sporočilu oziroma po sporočilu brez odlašanja zadoščeno le, če bi kupec to sporočilo podal ob sami primopredaji, ki je bila opravljena v skladu s pogodbo v navzočnosti pooblaščencev obeh pravdnih strank. To je tisti trenutek, ko bi kupec in prodajalec lahko dala na zapisnik kakršnekoli pripombe v zvezi z izročitvijo oziroma prevzemom in ko bi kupec moral obvestiti prodajalca, ki je zamudil z izpolnitvijo, da sicer izpolnitev sprejema, da pa si pridržuje pravico, da od prodajalca zahteva še plačilo pogodbene kazni. Za tako izjavo kupec ni potreboval še naknadnega roka po podpisu primopredajnega zapisnika. Ker pa je tožnik šele 13 dni po podpisu primopredajnega zapisnika toženi stranki poslal bremepis za plačilo zneska

10.783.259,50 Sit, ne da bi ob prevzemu nepremičnine v posest sporočil tožencu, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, so izpolnjene predpostavke iz petega odstavka 273. člena ZOR.

Ugovor tožeče stranke iz odgovora na tožbo, da je tožena stranka pripoznala del pogodbene kazni s plačilom zneska 3.386.392,80 Sit v letu 1996 in smiselno, da je s tem pogoj za zahtevo po plačilu razlike pogodbene kazni izpolnjen, ni utemeljen. Da je tožena stranka tožeči stranki plačala navedeni znesek, je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Pravnorelevantno dejstvo za ugotovitev ali je tožena stranka priznala, da je izpolnjen pogoj za plačilo pogodbene kazni, bi bila njena izjava, da pogodbeno kazen priznava ne glede na to, da si tožeča stranka ob izpolnitvi te pravice ni pridržala. Delno plačilo ni pravnorelevantno dejstvo. Je le indic, na podlagi katerega je mogoče sklepati na pravnorelevantno dejstvo. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče dokazilo o plačilu (priloga A 7 spisa) zmotno presodilo in nepravilno štelo kot dokaz o tem, da je tožena stranka pogodbeno kazen priznala. Iz navedenega potrdila izhaja le, da je tožena stranka tožeči stranki v letu 1996 plačala 3.386.392,80 SIT z navedenim namenom nakazila: obresti - DEM

37.131,50 po tečaju NLB (91,20). Na podlagi tega dejstva pa niti ne izhaja, da je tožena stranka kakorkoli spremenila pogodbo, niti ni mogoče sklepati, da je tožena stranka tožeči stranki priznala, da je izpolnjen pogoj za uveljavljanje pogodbene kazni.

Sodišče druge stopnje je s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (tč. 2 in tč.

4 prvega odstavka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu člena 165/2 ZPP. V skladu z določilom člena 154/1 ZPP in 155 ZPP je sodišče toženi stranki odmerilo priglašene stroške prvostopenjskega postopka v skupni višini

328.532,00 SIT (za takso za odgovor na tožbo 86.532,00 SIT ter za sestavo odgovora na tožbo, zastopanja na naroku in za sestavo pripravljalnih vlog skupaj 2.420 točk po Odvetniški tarifi) in za pritožbene stroške 458.798,00 SIT (za takso za pritožbo 346.128.00 SIT, za materialne stroške 170,00 SIT ter za sestavo pritožbe 1.125 točk po Odvetniški tarifi), skupaj 787.330,00 SIT, ki jih je naložilo v plačilo tožeči stranki, ki v pravdi ni uspela.