Jedro

Tožnik je bil tisti, ki je vtoževal denarno terjatev. Na njem je bilo torej dokazno breme v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je na dneve, ki so v evidenci tožene stranke opredeljeni kot tedenski počitek, dejansko delal ter v kakšnem obsegu. Tožnik tega bremena v konkretnem sporu ni zmogel, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 30. 10. 2017 do 27. 4. 2018 plačati neto znesek 3.621,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.001,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da se je napačno oprlo na trenutno sodno prakso, ter da je spregledalo, da je bil tožnik v okviru opravljanja svojega dela na misiji razporejen na dolžnost „podčastnik“. Tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, kar je pojasnil v vlogah in zaslišan na sodišču, zato je drugačen zaključek sodišča napačen. Vse naloge je tožnik opravil na podlagi ukazov, moral je nadomeščati tudi sodelavca A. A., saj je bil njegov namestnik. Za orožarno je skrbel tudi v nedeljo, če je bila potreba in je moral ves čas preverjati, ali je vse v redu. Evidence ne dokazujejo ničesar, bile so same sebi namen, ne odražajo dejanskega stanja, tožnik jih je podpisal zato, da je imel mir. Sodišče je spregledalo oziroma je napačno ocenilo izpoved priče B. B., ki je pojasnil, da je tožnik skrbel za orožarno tudi takrat, ko je bil prost. Dokazna ocena tožnika, B. B. in A. A. je napačna. Tožnik je izkazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti in se sodišče glede tega v izpodbijani sodbi ni izreklo. Tožnik je poleg v tožbi opisanih opravljal še druge naloge, nadomeščal je tudi skrbnika orožarne, kar ni bilo pravilno upoštevano. Prostega dneva ni imel, zato bi moralo sodišče njegovemu zahtevku ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), in sicer v času od 30. 10. 2017 do 27. 4. 2018, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah „JOINT ENERPRISE- KFOR Kosovo”. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen.

6. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče ničesar očitati, saj je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in preverljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedim tožnika in prič B. B. in A. A., sledilo pa je izpovedi prič C. C. in D. D. Neutemeljen je tudi neargumentiran pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič B. B. in A. A. spregledalo oziroma napačno ocenilo, saj je obe izpovedi ustrezno dokazno ocenilo v točkah 14 in 15 obrazložitve. Pritožba ne uspe zatrjevati okoliščin, ki bi pritožbenemu sodišču sprožile dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Z njo zato soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje.

7. Katero stališče sodišča prve stopnje naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso, pritožba ne pojasni, prav tako ne pojasni, zakaj naj bi bilo za odločitev bistvenega pomena, da je bil tožnik v okviru opravljanja svojega dela na misiji razporejen na dolžnost „podčastnik”, zato teh navedb pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti. Je pa iz obrazložitve sodišča prve stopnje povsem jasno razvidno, da je sodišče pri presoji vsekakor upoštevalo delo, ki ga je tožnik na misiji opravljal. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v konkretnem sporu, pa je nato sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, ki v ničemer ne odstopa od ustaljene sodne prakse.

8. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, da je moral za orožarno skrbeti tudi v nedeljo, ter da evidence ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje dokaznega zaključka o nasprotnem ni sprejelo zgolj na podlagi evidenc tožene stranke, temveč tudi na podlagi skladnih izpovedi prič C. C. in D. D. Obe priči sta potrdili, da so evidence odražale dejansko stanje ter sta slednje tudi primeroma ter logično in prepričljivo pojasnili. Razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo podvomiti v verodostojnost njunih izpovedi, pa tožnik v pritožbi niti ne izpostavlja.

9. Ne more biti uspešno ponovno (splošno) pritožbeno naštevanje del, ki jih je tožnik moral opravljati na misiji (tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da je vsa ta dela, ki jih našteva, opravljal prav na dneve, ki so bili v evidenci zavedeni kot tedenski počitek). Tožnik je bil tisti, ki je vtoževal denarno terjatev. Na njem je bilo torej dokazno breme v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je na dneve, ki so v evidenci tožene stranke opredeljeni kot tedenski počitek, dejansko delal ter v kakšnem obsegu. Tožnik tega bremena v konkretnem sporu ni zmogel, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.