Jedro

Zakon ne določa, kdaj začne teči oseminštirideseturni rok, v katerem je treba odločiti o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu višjega sodišča, saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 10557/2014 z dne 26. 11. 2014 zoper obtoženega D. M. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 10557/2014 z dne 28. 11. 2014 pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sodbo XI Ips 10557/2014 z dne 29. 12. 2014 ugodilo zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper obtoženca (ponovno) odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti, Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve ZKP v določbah o odreditvi pripora. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper D. M. odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje natančno odgovorilo na zagovornikov pritožbeni očitek o odreditvi pripora po poteku 24 urnega roka ter da je sodišče druge stopnje sicer res odločilo o zagovornikovi pritožbi po poteku 48 urnega roka, vendar neupoštevanje tega roka nima učinka na pravilnost in zakonitost drugostopenjskega sklepa, ker gre le za instrukcijski rok. Vrhovni državni tožilec še zatrjuje, da v ponovnem odločanju o odreditvi pripora ni prišlo do kršitve obdolženčevih pravic ter da je priporni razlog begosumnosti še vedno podan.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovemu zagovorniku.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčev zagovornik zatrjuje, da je sodišče zoper obtoženca odredilo pripor prepozno in nezakonito, ter navaja, da zunajobravnavni senat o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora ni odločil v 24 urah, kot mu je to naložilo Vrhovno sodišče v sodbi z dne 29. 12. 2014. S tem v zvezi vložnik navaja, da mu je bil sklep zunajobravnavnega senata vročen po faksu 31. 12. ob 11.51 uri, ne pa tega dne ob 10 uri in 50 sekund, sodišče prve stopnje pa je prejelo sodbo Vrhovnega sodišča 30. 12. ob 11.15 uri. Vložnik trdi, da je zahtevi za varstvo zakonitosti priložil prvo stran prvostopenjskega sklepa, iz katerega zaglavja je razviden čas pošiljanja sklepa zagovorniku, ki je drugačen od razlogovanja drugostopenjskega sodišča. Iz tega vložnik sklepa, da so bile kršene določbe ZKP glede rokov za odreditev in podaljšanje pripora. Nadalje vložnik navaja, da sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 207. člena ZKP o njegovi pritožbi ni odločilo v roku 48 ur, saj je pritožbo vložil 2. 1. 2015, višje sodišče pa je izpodbijani sklep sprejelo 8. 1. 2015. 6. Na vložnikov že v pritožbi uveljavljan očitek, da zunajobravnavni senat ob ponovnem odločanju o predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora ni spoštoval 24 urnega roka, je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Ugotovilo je, da je Vrhovno sodišče sodbo XI Ips 10557/2014 z dne 29. 12. 2014 po faksu poslalo Okrožnemu sodišču v Krškem 30. 12. 2014 ob 11.15 uri, čas prenosa dokumenta preko faksa je trajal eno minuto in 17 sekund. Okrožno sodišče v Krškem je o odreditvi pripora odločalo 31. 12. 2014, sklep o odreditvi pripora je še istega dne obtožencu poslalo po faksu ob 10.49 uri, zagovorniku pa ob 10.50 uri, pri čemer je čas prenosa dokumenta trajal 53 sekund. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je bilo o odreditvi pripora ponovno odločeno znotraj 24 urnega roka. Drugačno vložnikovo prikazovanje ugotovljenih dejstev predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Prav tako ni utemeljeno vložnikovo zatrjevanje, da sodišče druge stopnje o njegovi pritožbi ni odločilo v roku 48 ur. Iz predložitvenega poročila Okrožnega sodišča v Krškem z dne 6. 1. 2015 izhaja, da je sodišče prve stopnje sklep o odreditvi pripora zagovorniku vročilo 31. 12. 2014, obtožencu pa 2. 1. 2015, ter da je zagovornik vložil pritožbo 2. 1. 2015. Sodišče druge stopnje je zagovornikovo pritožbo prejelo 7. 1. 2015, o njej pa je z izpodbijanim sklepom odločilo 8. 1. 2015. 8. V skladu z določbo drugega odstavka 200. člena ZKP je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Ni mogoče pritrditi vložnikovim navedbam v zahtevi, da pritožbeno sodišče ni odločilo v 48 urnem roku in tako kršilo določbo 207. člena ZKP. Po prvem odstavku 207. člena ZKP mora višje sodišče, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000 presodilo, da zakon sicer ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča (obravnavanem primeru senatu višjega sodišča), saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve. Pritožba je bila v tem primeru Višjemu sodišču predložena dne 7. 1. 2015, o njej je bilo odločeno s sklepom z dne 8. 1. 2015, odpravek sklepa pa sta obtoženec in njegov zagovornik prejela po pošti 14. 1. 2015. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka prvega odstavka 207. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ni podana.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obtoženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.