Jedro

Tožeča stranka je Republika Slovenija, ne pa Ministrstvo za obrambo. Ta dostavek k imenovanju tožeče stranke je brez pomena, služi lahko le evidenčnim potrebam tožeče stranke. Ministrstvo je namreč le organ države. Ni pravna oseba in zato praviloma ne more biti pravdna stranka. Izjeme, ki jih določa 77. čl. ZPP, v tej zadevi niso podane.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti dvosobno stanovanje v C., in ga izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je poveljstvo garnizije C. odstopilo toženki sporno stanovanje v odkup z odločbo z dne 14.8.1991. Ta odločba je bila izdana na podlagi toženkine prošnje in predloga stanovanjskega organa garnizije C. z dne 15.1.1991. Dne 30.8.1991 pa je bil med toženko in Vojaško ustanovo za upravljanje in vzdrževanje stanovanjskega sklada JLA Zagreb sklenjen še sporazum o uporabi spornega stanovanja. Odločba o odstopu stanovanja v odkup in sporazum o uporabi stanovanja nista veljavna, ker po osamosvojitvi Republike Slovenije dne 15.6.1991 JLA ni mogla več razpolagati s stanovanji, ki jih je imela do tedaj v upravljanju.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Podrobno je obrazložilo osamosvojitvene predpise, na podlagi katerih je Republika Slovenija prevzela v upravljanje premoženje JLA. Za sklep stanovanjskega organa garnizije C. z dne 15.1.1991 je ugotovilo, da ne pomeni odločbe o dodelitvi stanovanja, ampak je bila z njim le evidentirana toženkina prošnja in je predstavljal podlago za načrtovanje bodočega razpolaganja s stanovanji.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je pridobila pravico do spornega stanovanja že s sklepom z dne 15.1.1991. Odločba o prenosu stanovanja v odkup z dne 14.8.1991 predpostavlja že obstoječo pravico do uporabe stanovanje. Stanovanje pa je bilo toženki izročeno že pred 25.6.1991 in tudi ključe je dobila že tedaj. Sklicuje se na Brionsko skupno deklaracijo z dne 10.7.1991, ki jo razume kot moratorij, v času katerega bi se notranji predpisi prilagodili mednarodnim. Svoj položaj obravnava še glede na varstvo človekovih pravic in v zvezi s tem omenja Splošno deklaracijo človekovih pravic in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Končno postavlja še vprašanje aktivne legitimacije Ministrstva za obrambo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da sporno stanovanje toženki ni bilo dodeljeno s sklepom z dne 15.1.1991. S tem sklepom je bila toženkina prošnja le evidentirana. Po vsebini je to predlog stanovanjskega organa poveljstvu garnizije C. za dodelitev stanovanja toženki. Ta ugotovitev temelji na pričevanju M. R., ki je bil kot sekretar v stanovanjskem organu poveljstva garnizije C. z zadevo podrobno seznanjen. V nasprotju s podatki spisa in s toženkino lastno izpovedbo je tudi revizijska trditev, da je toženka prejela ključe od stanovanja pred 25.6.1991. O tem je toženka namreč izpovedala: "Ključe od spornega stanovanja mi je izročil T. po vojni v Sloveniji, kdaj je to točno bilo, ne vem, recimo, da je bilo to 14.8.1991, ko sem dobila tudi rešenje št..." (zapisnik o glavni obravnavi dne 19.9.1995 na l.št. 57). V zvezi s tem je pomembna tudi določba 1.čl. sporazuma o uporabi stanovanja z dne 30.8.1991, ki kot podlago za dodelitev stanovanja toženki navaja odločbo št... z dne 14.8.1991, ne pa sklepa z dne 15.1.1991. Toženkino revizijsko stališče torej nima podlage niti v vsebini listin, ki predstavljajo pravno podlago za ugotavljanje njenih upravičenj do stanovanja, niti v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe, pa celo ne v njenih lastnih izpovedbah in izpovedbah njenega očeta.

Toženkine ugovore v zvezi s pravnim pomenom Skupne brionske deklaracije izčrpno in pravilno obravnava sodba druge stopnje. Ker toženka v reviziji ne navaja novih argumetov, k razlogom sodbe druge stopnje ni treba ničesar dodati.

Sklicevanje na človekove pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije ter mednarodni akti, ne zadeva bistva tega spora. Odločilno sporno vprašanje v tej zadevi je, ali je bilo stanovanje toženki dodeljeno veljavno ali ne. Ne gre za vprašanje, ali je toženka na sploh upravičena do stanovanja, ampak ali je upravičena do stanovanja, ki je predmet tega spora. Ugotovljeno je, da stanovanje toženki ni bilo veljavno dodeljeno. Ta ugotovitev je podlaga za odločitev o izpraznitvenem zahtevku. S tem niso na nedovoljen način kršene toženkine z ustavo zagotovljene pravice, kar toženka neutemeljeno povezuje z vprašanji, ki so v tej zadevi odločilna.

Tožeča stranka je Republika Slovenija, ne pa Ministrstvo za obrambo. Ta dostavek k imenovanju tožeče stranke je brez pomena, služi lahko le evidenčnim potrebam tožeče stranke. Ministrstvo je namreč le organ države. Ni pravna oseba in zato praviloma ne more biti pravdna stranka. Izjeme, ki jih določa 77.čl. ZPP, v tej zadevi niso podane. Zato revizija tudi v tistem delu, ki osporava aktivno legitimacijo Ministrstva za obrambo, ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).