Jedro

Po ZPP (1999) tožba za razveljavitev sodne poravnave ni več tožba v navadnem civilnopravnem sporu. Gre za posebno vrsto tožbe, ti. procesnopravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče, je sklep.

Tožnik trdi, da je bil v zmoti, ker ni vedel, da sodna poravnava predstavlja res transacta in izvršilni naslov. Gre za (ne)poznavanje procesnih učinkov sodne poravnave, ki so izenačeni s pravnomočno odločbo sodišča, torej za zmoto o pravnih posledicah, ki nastajajo neodvisno od volje stranke in po sili samega zakona. Že zato takšna zmota ne upravičuje do izpodbijanja izjave volje in kot pravna zmota tudi ni opravičljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 251,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave, sklenjene med pravdnima strankama 29. 11. 2005 na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v pravdni zadevi I P 942/2005, ter tožniku naložilo, da toženki povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je šlo pri sklepanju sodne poravnave za zmoto v nagibu. Od vsega začetka je odločno nasprotoval plačevanju preživnine. Ko je sodnica povedala, da bo v primeru, če se ne bosta zmenila za preživnino, stekla preiskava o okoliščinah oziroma zmožnostih plačevanja preživnine, pri čemer je bilo govora tudi o stvareh, ki v zapisniku niso zapisane, npr. o davčni inšpekciji in drugih nadzorstvenih organih, se je tožnik zbal in prestrašil, nenazadnje pa je mislil, da so v znesek všteti stroški za elektriko, vodo, telefon, ogrevanje itd., kot so znašali po položnicah in jih je plačeval že pred vložitvijo tožbe. Sodišče tožnika ni opozorilo na pravne posledice sklenjene sodne poravnave, da se zoper njo ni mogoče pritožiti ter ima moč pravnomočne sodne odločbe, saj sicer sodne poravnave ne bi sklenil. Ne more se strinjati z razlogi sodišča druge stopnje, da je bil o tem poučen, saj to ne izhaja iz zapisnika. Zapisnik o glavni obravnavi je dokaz o tem, kaj se je na naroku dogajalo, izpodbijana sodba pa se opira predvsem na izpovedbo priče A. K. Sodišče javno listino razlaga in izpodbija ravno z zaslišanjem priče, ki je zapisnik sestavila, iz česar izhaja, da ta priča ne more biti verodostojna, saj izpoveduje „proti sebi“, drugega dokaza za izpodbijanje vsebine javne listine pa tožena stranka ni predlagala. To pomeni, da je sodišče odločilo protispisno in tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na zapisnik glavne obravnave in glede katerega velja domneva resničnosti. Sodnica je kršila 12. člen Zakona o pravdnem postopku, po katerem bi morala tožnika poučiti, da po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ne obstajajo obligatorni pogoji za preživljanje. Dokazni postopek je tekel le v smeri ugotavljanja premoženjskega stanja tožnika, ne pa tudi toženke. Ker sodišče toženke ni zaslišalo o njenem premoženjskem stanju, zmožnosti za pridobitno delo, zdravstvenem stanju in zaposlitvi, ni zadostno ugotovilo dejanskega stanja, na podlagi katerega bi lahko presojalo, ali obstajajo zakonski pogoji za plačevanje preživnine. Res je sodišče vezano na razpolaganja strank, vendar je na drugi strani dolžno ugotavljati njihovo resnično voljo. Sodišču ni ostalo neznano, da je toženka preskrbljena in ima dohodke in pogoji za preživljanje po 81. členu ZZZDR niso izpolnjeni. Sodba druge stopnje je premalo obrazložena. Sodišče bi moralo upoštevati takraten položaj in vlogo strank, še posebej tistega, ki se je s sodno poravnavo zavezal plačevati preživnino in ni imel pooblaščenca. Bil je v podrejenem položaju, zato bi moralo sodišče ugotavljati notranje vzroke, ki so pripeljali do tega, da se je zavezal za izpolnitev, ne da bi imel pravico to svojo zavezo preklicati ali zahtevati kaj drugega. Ravnal je z zadovoljivo skrbnostjo in zaupal tako sodišču kot tudi nasprotni stranki. Mislil je, da „tako pač mora biti“ in da bi se izognil davčnemu in drugemu „inšpekciranju“ glede premoženjskega stanja, podpisal poravnavo. Predlaga, da vrhovno sodišče sodbi druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, naj jo vrhovno sodišče zavrže, ker se revizijski razlogi tičejo dejanskega stanja, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravdni stranki sta sodno poravnavo sklenili v razveznem postopku dne 29. 11. 2005. Z njo se je tožnik zavezal toženki plačevati mesečno preživnino 30.000 SIT od 29. 11. 2005 dalje, „dokler bodo za to obsojali zakoniti pogoji“. Poravnava je bila torej sklenjena po uveljavitvi ZPP iz leta 1999. Ta zakon je namreč v primerjavi s prejšnjim (iz leta 1977) tožbo za razveljavitev sodne poravnave uredil kot izredno pravno sredstvo, torej ne gre več za tožbo v navadnem civilnopravnem sporu.(1) Gre za posebno vrsto tožbe, ti. procesnopravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo.(2) ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka (peti odstavek 393. člena ZPP). Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče, je sklep (bodisi procesne narave o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP bodisi meritorne o zavrnitvi tožbe oziroma dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku, po 400. členu ZPP). Sodišči prve in druge stopnje v zadevi nista odločali v skladu s temi določili, pač pa sta vsebinsko odločili o tožbenem zahtevku, kot ga je oblikoval tožnik, zato je tudi vrhovno sodišče odločalo o reviziji s sodbo. Revizijo je štelo za dovoljeno, saj gre za spor o preživljanju, ko je preživnina prvič določena, v takih primerih pa je (bila) revizija po 1. točki tretjega odstavka 367. člen ZPP vselej dovoljena. Dejstvo, da tožnik z njo uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno dejansko stanje, ki sicer ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), na kar sicer pravilno opozarja tožnica v odgovoru na revizijo, pa ne pomeni, da revizija ni dovoljena, pač pa narekuje zgolj omejitev njene presoje na dovoljene uveljavljane razlogov in razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

7. Revizija kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji, je torej omejena glede razlogov, ki jo je mogoče z njo uveljavljati. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti in tudi z navideznim zatrjevanjem sicer revizijsko dopustnih razlogov zato stranka ne more doseči ponovnega preizkusa dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku potrdilo višje sodišče. Tožnik pa želi doseči ravno to. Ob vztrajanju, da je bil v zmoti pri sklepanju sodne poravnave, zatrjuje celo določene nove dejanske okoliščine, v katerih naj bi prišlo do tega (napovedana davčna inšpekcija in nadzor), ob zatrjevanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je bila na pritožbeni stopnji potrjena, kar vse glede na prej omejen preizkus na revizijski stopnji ne more biti upoštevno.

8. Tožnik vlaga tožbo za razveljavitev sodne poravnave zaradi tega, ker naj bi bila sklenjena v zmoti oziroma pod vplivom sile ali zvijače (razlog iz 1. točke drugega odstavka 392. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta mu pravilno pojasnili, da se napake volje presojajo po pravilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po teh pravilih mora biti zmota bistvena in opravičljiva, sodišči pa sta mu pojasnili tudi, zakaj to zmota, o kateri govori tožnik, ni (o tem zlasti razlogi na 6. in 7. strani sodbe prve stopnje). Drugačne presoje tožnik ne more doseči s ponavljanjem navedb o tem, da naj bi znesek zajemal le stroške, ki jih je že doslej plačeval. 9. Osrednje revizijske navedbe se tičejo tožnikove zmote o tem, da ima sodna poravnava moč pravnomočne sodne odločbe in da predstavlja izvršilni naslov, o čemer v postopku njenega sklepanja ni bil poučen, saj je sicer ne bi sklenil. Sodna poravnava se sklene o spornem predmetu (prvi odstavek 306. člena ZPP). Sporni predmet v (prejšnjem) postopku je bila razveza zakonske zveze (česar sodna poravnava ni zajemala, saj o tem delu po prvem odstavku 412. členu ZPP ni mogoča) in preživljanje zakonca. Sporni predmet, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava, je bilo torej preživljanje zakonca. Po prvem odstavku 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, takšne pogodbe ne bi sklenila. Kar navaja tožnik (vedenje, da sodna poravnava predstavlja res transacta in izvršilni naslov), pa ni zmota o okoliščinah, ki se tičejo spornega predmeta oziroma tožbenega zahtevka in v njem vsebovane terjatve, temveč gre za (ne)poznavanje procesnih učinkov sodne poravnave, ki so izenačeni s pravnomočno odločbo sodišča. Gre torej za zmoto o pravnih posledicah, ki nastajajo neodvisno od volje stranke in po sili samega zakona. Že zato takšna zmota ne upravičuje do izpodbijanja izjave volje(3) in kot pravna zmota tudi ni opravičljiva. Bistvo zmote je v tem, da je tisti, ki je v zmoti, v času sklenitve posla prepričan, da njegova volja nima napak,(4) v primeru preživljanja je torej v zmoti o tistih okoliščinah, zaradi katerih se je oziroma se sicer ne bi zavezal plačevati preživnino – zmote o teh okoliščinah pa tožnik pravzaprav ne zatrjuje. Navedeno kaže tudi na neutemeljenost sklicevanja na zmoto v nagibu(5) ter ne terja odgovora na nadaljnje revizijske navedbe o dokazni vrednosti posameznih izvedenih dokazov.

10. Na trditve o pomanjkljivi pomoči sodnice prava nevešči stranki naj bo tožniku zgolj na kratko odgovorjeno, da se dolžnost poučevanja po 12. členu ZPP nanaša samo na procesne pravice in opravljanje pravdnih dejanj, ne pa pravice materialnega prava. Ali so bili za preživljanje zakonca izpolnjeni pogoji po 81. členu ZZZDR, ga torej sodnica na eni strani ni bila dolžna poučiti, na drugi strani pa ga na to niti ni mogla opozoriti, saj dokaznega postopka v tej smeri ni izpeljala do konca, ker sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo takoj po njunem zaslišanju, pri čemer pa naj bo dodano, da vsebina zapisnika z naroka, na katerem je bila poravnava sklenjena, ne potrjuje trditve tožnika, da je dokazni postopek tekel le v smeri ugotavljanja njegovega premoženjskega stanja (pač pa sta bili obe stranki zaslišani o svojem gmotnem stanju).

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (stroške sestave odgovora v višini 450 točk po odvetniški tarifi, plačilo za to storitev pa zajema tudi stroške obvestila stranke o reviziji in konference s stranko; 2 % materialnih stroškov in 20% DDV).

Op. št. (1): Prim. Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 9. 12. 1999, Načelna pravna mnenja in pravna mnenja II/1999 stran 15. Op. št. (2): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, stran 119 in 120. Op. št. (3): Mile Dolenc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 343; tako tudi II Ips 144/2006. Op. št. (4): II Ips 752/94. Op. št. (5): Pri tem naj bo omenjeno, da tožnikove zaveze za plačevanje preživnine kljub odsotnosti nasprotne dajatve toženke ni mogoče šteti za neodplačno pogodbo (le pri tej se namreč v skladu s 47. členom OZ za bistveno šteje tudi zmota v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti), saj podlaga njegove zaveze ni bila v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi toženki.