21. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarju 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRpv 331/2005 z dne 6. 4. 2005 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Sevnica št. PRs-978/03 z dne 20. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista upoštevali njegovega sklicevanja na skrajno silo ter na institut actiones liberae in causa. Višje sodišče naj ne bi upoštevalo teh pritožbenih navedb.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik z navedbami, da v odločbah niso upoštevane določbe o skrajni sili ter institut actiones liberae in causa, smiselno zatrjuje kršitev 22. ter 25. člena Ustave. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz povedanega tudi izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako že v odločbi št. Up-7/98 z dne 23. 9. 1998, OdlUS VII, 233).

5.Iz prvostopenjske odločbe je razvidno, da je Okrajno sodišče ugotovilo vse subjektivne in objektivne znake prekrška. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da se je pritožnik zavedal, da je bil na praznovanju in je nekaj popil, pa se je kljub temu odločil, da se odpelje do Zdravstvenega doma po ženo in je ravnal naklepno. Tudi očitek, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede skrajne sile in actiones liberae in causa, ni utemeljen. Višje sodišče je razumno pojasnilo, da je že prvostopenjsko sodišče navedlo, da okoliščine, ki jih je pritožnik navedel v zagovoru, niso posebne olajševalne okoliščine, temveč okoliščine osebne narave, s čimer zavrača zagovor o skrajni sili. Po oceni Ustavnega sodišča je Višje sodišče razumno pojasnilo, da v pritožnikovem primeru ne gre za ravnanje v skrajni sili, saj pritožnikove vožnje motornega vozila v cestnem prometu v času, ko je imel v organizmu večjo stopnjo alkohola od dovoljene, ni mogoče šteti kot ravnanja v skrajni sili. Glede na pritožnikov zagovor, da se ni strinjal z rezultatom elektronskega alkotesta, je Višje sodišče zaključilo, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo dejanje storjeno v okoliščinah začasno bistveno zmanjšane prištevnosti. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 22. in 25. člena Ustave.

6.Pritožnik očitka, da mu je bila kršena pravica iz 23. člena Ustave ni utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer