Jedro

Tožniku pripada dodatno plačilo za ure, opravljene preko polnega delovnega časa, kljub odsotnosti pisne odredbe delodajalca, saj ga je opravil z vednostjo in po naročilu (odločitvi) nadrejenega delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe v 4. točki izreka (nadurno delo in stroški prehrane) in izpodbijani sklep v 3. točki izreka (stroškovna odločitev) se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku izplača plačo za mesec februar 2007 v neto znesku 406,37 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh (1. točka izreka), da obračuna in tožniku izplača stroške prevoza na delo in z dela za čas od 1. 12. 2006 do 28. 2. 2007 v znesku 305,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih v 2. točki izreka, in da obračuna regres za letni dopust za leto 2006 v znesku 42,63 EUR in regres za leto 2007 v znesku 102,93 EUR ter tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožnikova zahtevka za obračun in plačilo dela preko polnega delovnega časa za čas od 1. 12. 2006 do 28. 2. 2007 v neto znesku 645,13 EUR z zamudnimi obrestmi (4.1. točka izreka) in dnevnice za čas od 1. 12. 2006 do 28. 2. 2007 v neto znesku 677,50 EUR z zamudnimi obrestmi (4.2. točka izreka). Sklenilo je še, da se postopek v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov od plače za februar 2007 ter za 50,00 EUR iz naslova prevoza na delo in z dela, ustavi (1. točka izreka sklepa), da se pobotni ugovor tožene stranke zavrže (2. točka izreka sklepa) in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti stroške postopka v višini 131,47 EUR (3. točka izreka sklepa).

Zoper 4. točko izreka sodbe glede zavrnitve zahtevka za plačilo nadur in dnevnic ter 3. točko izreka sklepa (odločitev o stroških) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni pravilno sklepanje sodišča o pogojenosti nadurnega nadurnega dela s predhodno pisno odredbo. Zakon o delovnih razmerjih ne določa, da nadurno delo brez pisne odredbe ne obstaja. Obstoj nadurnega dela mora v sporu dokazati tožnik, zato je tudi predlagal, da se v zvezi s tem zasliši stranke, pri katerih je delal, in ugotovi, ali so bile njegove evidence o številu opravljenih nadur pravilne. Teh evidenc tožena stranka ni potrdila, saj sta se stranki razšli v sporu. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni vodila evidenc o prisotnosti na delu, niti ni ponudila nasprotnega dokaza, da tožnikove evidence niso pravilne. Izpovedbi priče S. in tožene stranke nista natančni, saj sta le zanikala obstoj nadurnega dela in ocenila, da tožnikovo delo ni trajalo več kot 8 ur. Pri zavrnitvi dokaznega predloga po zaslišanju tožnikove žene je sodišče vnaprej zavzelo stališče, da tožnik ni direktno hodil v službo. Dokaz po zaslišanju tožnikovih sodelavcev P. in K. po prepričanju tožene stranke ni prepozen. Šele po prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik izvedel, da imata tudi sodelavca terjatve iz naslova neplačanih nadur, predlagani dokaz po njunem zaslišanju pa ne more biti prepozen tudi zato, ker je tožnik na prvem naroku predlagal, da se zaslišijo vse stranke tožene stranke in pridobijo fakture, sodišče pa temu predlogu ni sledilo. V pripravljalni vlogi je predlagal zaslišanje sodelavcev glede neplačila nadur, saj tudi njima tožena stranka iz tega naslova ni ničesar plačevala, poleg tega pa je bil dokazni predlog podan v točki XIII., kjer je tožnik podal trditve o neplačanih nadurah. Nadalje ne drži niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel, katere dneve je delal z obema sodelavcema. To vprašanje tožniku ni bilo postavljeno, zato nanj ni mogel odgovoriti. V zvezi z zavrnjenim zahtevkom za plačilo dnevnic tožnik navaja, da ni prejel povračila stroškov za prehrano. Ne strinja se s stališčem sodišča, da zahtevek za povračilo stroškov za prehrano ni vsebovan v zahtevku za izplačilo dnevnic. Takšna razlaga ni skladna s panožno kolektivno pogodbo in Kolektivno pogodbo o načinu usklajevanja plač. Dnevnica je oblika stroškov za prehrano, ki je odvisna od dolžine dela na službeni poti. Temelj tožnikovega zahtevka je neplačilo stroškov za prehrano, ki mu na delu ni bila zagotovljena. Temu je tožena stranka sicer oporekala, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da se mu stroški prehrane niso plačevali. Izpodbija tudi odločitev o stroških tako po temelju kot po višini, saj so bili toženi stranki priznani previsoki stroški za kilometrino in odsotnost pooblaščenca iz pisarne. Meni, da tožnik ni dolžan nositi breme stroškov, ki nastanejo pri zastopanju stranke, če stranka izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov. Pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka tožnik navede, vendar ga določno ne opredeli, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Delavec je v primerih, določenih v 143. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa. Pritožba ima prav, da za plačilo opravljeni nadur ni nujno potrebna pisna odreditev nadurnega dela. Ali in na kakšen način bo nadurno delo uvedeno, je stvar delodajalčeve organizacije delovnega časa. Pravice do dodatnega plačila za ure, opravljene preko polnega delovnega časa pa ni mogoče odrekati zgolj zaradi tega, ker takšno delo ni bilo pisno odrejeno s strani nadrejenega delavca. Četudi delodajalec nadurnega dela formalno ne odredi skladno z 2. odstavkom 143. člena ZDR, lahko delavec dejansko opravi delo preko polnega delovnega časa. Delodajalec ali pristojni delavec lahko npr. od delavca zahteva, da se določen obseg dela opravi v določenem roku oziroma da se začeto delo dokonča izven rednega delovnega časa oziroma v času, ki presega polni delovni čas. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (priloga B/5) je bil dogovorjen polni delovni čas (40 ur na teden). Če delavec opravi svoje delo preko polnega delovnega časa, je tudi upravičen do izplačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, da tega dela ni opravljal na podlagi posebne (pisne) odredbe delodajalca. Stališče, da ima delavec pravico do plačila za delo preko polnega delovnega časa, če ga je opravil z vednostjo in po naročilu (odločitvi) pristojnega delavca delodajalca, pa je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII 28/99 z dne 25. 5. 1999. Vprašanje opravljanja dela preko polnega delovnega časa, ki je med strankama sporno, ni odvisno niti od tega, ali delodajalec naknadno odobri evidenco o nadurnem delu. Po določbah 7., 12., 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) je evidenco o izrabi delovnega časa v času trajanja zaposlitve dolžan voditi delodajalec. K evidentiranju prisotnosti in odsotnosti posameznih delavcev z dela je ZEPDSV obvezal delodajalca, iz dosedanjega postopka pa izhaja, da tožena stranka ni vodila evidence o tožnikovem delovnem času. Osebno evidenco (priloga A/3) je vodil tožnik in z njo dokazoval število opravljenih ur nadurnega dela, k odgovoru na tožbo pa jo je predložila tudi tožena stranka (B/1) in ob tem navedla, da je terjatev iz tega naslova tudi plačana. Pri tem je sicer res, da je evidenco sestavil tožnik, ki je opravljal delo v delavnici oziroma na terenu v gibljivem delovnem času, v okviru katerega naj bi dela montiranja oken in vrat občasno opravljal tudi v odsotnosti nadrejenega delavca. V takšnih okoliščinah je običajno, da je osebna evidenca o nadurnem delu podprta še s kakšnim drugim dokazom (npr. izpovedjo prič), s katerim se dokazuje, da je bilo delo na terenu res takšno, da ga v polnem delovnem času ni bilo mogoče opraviti. Sodišče ni sprejelo dokaza tožnika o evidenci opravljenih nadur, ker jo je tožnik sestavil sam in ker ni bila potrjena s strani tožene stranke, pri čemer pa iz izpovedi tožnika izhaja, da je nadurno delo opravljal na zahtevo moža tožene stranke S., slednji in tožena stranka pa je opravljenim naduram in vsebini evidence, kljub temu da jo je v spis tudi sama priložila, ugovarjala. Pritožbeno sodišče zato na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je zaradi zmotne presoje, da mora biti nadurno delo vselej tudi (pisno) odrejeno, vprašanje, ali je tožnik na zahtevo delodajalca v spornem obdobju opravil v seznamu navedeno številu ur, ostalo nerazčiščeno. Zato je izpodbijano odločitev glede zahtevka za plačilo nadur v znesku 645,13 EUR za čas od 1. 12. 2006 do 28. 2. 2007 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Po prvem odstavku 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in iz dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov iz prejšnjega odstavka ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom (drugi odstavek 130. člena ZDR). V spornem obdobju je povračilo stroškov v zvezi z delom urejala tudi Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 s spremembami), ki je v 56. členu nalagala delodajalcem, da delavcem zagotovijo prehrano prehrano med delom v ustreznem obratu prehrane ali pogodbeno s prodajalnami z delikatesnim oddelkom. V drugem odstavku omenjenega člena je bilo poudarjeno, da delavcu pripada mesečno za prehrano med delom nadomestilo. V 1. točki prvega odstavka 57. člena je bilo med drugim tudi določeno, da se šteje dnevnica za povračilo stroškov za prehrano, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Glede višine povračila stroškov prehrane med delom se je smiselno sklicevala na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in sindikalno listo, ki pa v spornem obdobju nista bili več aktualni. Do 1. januarja 2007 se je glede višine stroškov v zvezi z delom uporabljala Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/2004), ko jo je nadomestila Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/2006, v nadaljevanju: Uredbi). Pomembni sta tudi določbi 13. in 15. člena Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (KPPI, Ur. l. RS, št. 76/2006), ki določata višino povračilo stroškov v zvezi z delom, če ni bilo organizirane prehrane pri delodajalcu oz. na službenem potovanju glede na čas njegovega trajanja.

Tožnik je uveljavljal zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova dnevnic za čas od 1. 12. 2006 do 28. 2. 2007. Ob opredelitvi zahtevka po višini je kot temelj uveljavljenega denarnega zahtevka navedel dnevnice. Navedba pravne podlage je zaradi ločevanja od drugih denarnih zahtevkov v tožbi lahko sicer koristna, vendar ni odločilna, saj po tretjem odstavku 180. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago zahtevka (ali gre za obveznost plačila denarnega zneska iz naslova dnevnic ali za povračilo stroškov prehrane na kateri drugi pravni podlagi). Zadošča, da tožnik zahtevek opredeli po višini, sodišče pa je materialno pravno dolžno presojati tisto dejansko podlago, ki jo navede stranka.

V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval, da mu tožena stranka za dneve dela na terenu ni zagotovila prehrane. Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo le v povezavi z vprašanjem priznanja dnevnic. Ob ugotovitvi, da tožniku ni bila odrejena službena pot, je sicer pravilno zaključilo, da iz naslova dnevnic tožbeni zahtevek ni utemeljen, ni pa glede na trditev, da tožena stranka ni zagotavljala prehrane, presojalo, ali je tožnik morebiti upravičen do povračila stroškov prehrane med delom. Bistveno za odločitev v zadevi je torej vprašanje, ali je bila tožniku zagotovljena prehrana med delom. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo, ali je tožnik morebiti upravičen do povračila stroškov med delom. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 355. člena ZPP razveljavilo tudi odločitev v tč. 4.2. (glede povračila stroškov prehrane) in zadevo v 4. točki izreka vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti stroškovno odločitev v 3. točki izreka sklepa (člen 165/3 ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej glede na evidenco in nasprotujoče si izpovedi strank razčistiti, ali je tožnik dejansko opravil delo preko polnega delovnega časa. K razjasnitvi tega vprašanja bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko pripomoglo tudi zaslišanje tožnikovih sodelavcev K. in P.. V okviru presoje zahtevka za plačilo stroškov prehrane pa bo moralo sodišče glede na nasprotujoče navedbe in izpovedi strank razčistiti, ali je moral tožnik med opravljanjem delovnih obveznosti na terenu za svojo prehrano poskrbeti sam oziroma ali je imel s strani delodajalca zagotovljeno oziroma organizirano prehrano. Če bo ugotovilo, da je tožnik opravljal dela na terenu brez zagotovljene prehrane, bo moralo zahtevek preizkusiti tudi po višini. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo lahko sodišče razsodilo o utemeljenosti preostalih denarnih zahtevkov in plačilu stroškov postopka.

Zaradi razveljavitve sodbe in sklepa v izpodbijanem delu je pritožbeno sodišče odločitev glede stroškov pritožbe skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče po 30. členu ZDSS-1 odločitve sodišča prve stopnje ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V obravnavani zadevi je dejansko stanje glede opravljenega nadurnega dela in povračila stroškov prehrane med delom na terenu ostalo neugotovljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče še ni izvedlo relevantnih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bila tožniku zagotovljena prehrana na delu, niti, ali je tožnik dejansko opravil delo preko delovnega časa. Teh pomanjkljivosti ni mogoče popraviti le z dopolnitvijo ali ponovitvijo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.