Jedro

Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo temelji na dejanskih ugotovitvah, da ne gre za veljaven prenos (cesijo) terjatve na novega upnika, ker tožnik ni izkazal, da bi bil njegov singularni prednik iz pogodbe o odstopu terjatve M. L. posojilodajalec oziroma imetnik terjatve do tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.357.474 SIT kot tolarske protivrednosti 36.000 DEM. Presodilo je, da tožnik ni upravičen zahtevati izpolnitve obveznosti od tožencev, ker terjatev, ki jo je cedent M. L. prenesel na tožnika, M. L. ni pripadala.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku v ponovljenem postopku.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati so, da je bila s pogodbo o odstopu terjatev z dne 17. 9. 1996 tožniku s strani odstopnika M. L. odstopljena terjatev do tožencev v znesku 36.000 DEM, vendar ta pogodba ne izkazuje, da bi bil M. L. dejanski upnik tožencev. Dne 8. 5. 1996 je bil sklenjen sporazum o zavarovanju terjatve iz posojilne pogodbe s hipoteko na nepremičnini tožencev, ki jo je sklenil M. L. kot vodja Z. d.o.o. Z. d.o.o. pa tudi ni bil posojilodajalec v razmerju do tožencev, temveč samo posrednik pri sklenitvi posojilne pogodbe med J. Š. kot posojilodajalcem in tožencema. Ni izkazano, da bi M. L. kot fizična oseba nastopal kot posojilodajalec in ni izkazano, da bi kakorkoli pridobil terjatev do tožencev, zato do njiju ni imel nobene terjatve in tako tudi terjatve v znesku 36.000 DEM ni mogel veljavno prenesti na tožnika. Ob ugotovitvi, da terjatev ni pripadala M. L. kot cedentu, sledi, da ni pripadala niti tožniku kot prevzemniku po cesijski pogodbi z L. z dne 17. 10. 1996. 7. Zavrnitev tožbenega zahtevka, ker tožnik s cesijo ni pridobil terjatve s strani M. L., izpodbija tožnik s trditvijo, da je takšen zaključek obeh sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi, zaradi česar se obe sodbi ne moreta preizkusiti v svojih odločilnih razlogih. Te trditve so neutemeljene, naj sta izpodbijani sodbi jasni, razumljivi in logični ter tako obrazloženi, da je preizkus mogoč. Zatrjevane protispisnosti ni, saj je že iz revizijskih trditev razvidno, da ne gre za nepravilen prenos vsebine katerekoli listine v izpodbijano sodbo kar bi sicer lahko bila zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ko tožnik trdi, da ni upoštevano, da je toženec sam priznal, da ni dolžan ničesar tožniku, gre zgolj za izpodbijanje dejanskega stanja, saj sodišči nista upoštevali te toženčeve navedbe na list. št. 2, kot tudi ne drugačne toženčeve navedbe, da je najel posojilo pri Z. (list. št. 20) in ne nadaljnje navedbe, da je jemal kredite preko Z. (list. št. 46). Dejanske ugotovitve so rezultat celotnega dokaznega postopka in ocene dokazov, tako da tožnik s trditvijo o neupoštevanju ene navedbe le prikrito (nedovoljeno) izpodbija dejansko stanje.

8. Revizija kot kršitev tudi navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, ker je v spisu sporazum o zavarovanju terjatve, ki sta ga toženca podpisala z L. kot upnikom, ta listina pa je overjena pri notarju, zato predstavlja listino, ki ji mora sodišče verjeti. Te trditve niso utemeljene, saj je ugotovljeno, da je v spisu pomanjkljiva fotokopija tega sporazuma z 8. 5. 1996 in iz nje ni razvidna overovitev pri notarju, na podlagi drugih dokazov pa je sodišče prišlo do zaključka, da je ta sporazum sklenil M. L. v imenu Z. d.o.o. in ne v svojem imenu.

9. Tožeča stranka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, češ da je sodišče napačno uporabilo določbe 438. in 439. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da te trditve ne držijo. Zavrnitev tožbenega zahtevka ni v nobeni zvezi z določbami 438. člena ZPP o dolžnosti obvestitve dolžnika o odstopu terjatve oziroma o tem, komu je dolžnik dolžan izpolniti obveznost. Odločitev sodišča temelji na dejanskih ugotovitvah, da ne gre za veljaven prenos terjatve na novega upnika po 436. členu ZOR, ker tožnik ni izkazal, da bi bil njegov singularni pravni prednik iz pogodbe o odstopu terjatve M. L. posojilodajalec oziroma imetnik terjatve do tožencev. Brez pomena pa je tudi sklicevanje na 439. člen ZOR, saj v postopku ni bilo nobenih trditev in nobenih ugotovitev o tem, da bi nek upnik tožencev odstopil isto terjatev več osebam. M. L. ni ne trdil in ne dokazal, da bi mu bila sporna terjatev predhodno cedirana, kot neresnična pa se je izkazala njegova trditev, da je bil on posojilodajalec. Njemu torej terjatev do tožencev ni pripadala, zato je tožnik od njega tudi ni mogel pravno veljavno pridobiti.

10. Končno so neutemeljene tudi revizijske trditve, češ da toženca nista izkazala vračila dolga nikomur, zato sta neupravičeno obogatena. Tožnik se šele v reviziji prvič sklicuje na to pravno podlago, za katero ni pravočasno podal nobenih ustreznih dejanskih trditev.

11. Revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljana revizijska razloga, zato je tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.