Jedro

Toženec je s svojo hčerko surovo ravnal in jo trpinčil že pri njeni starosti štirih mesecev ter je grdo ravnal in pretepal tožnico in je bil zaradi navedenih ravnanj obsojen na enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora. Pravdni stranki že od maja 2004 ne živita več skupaj. Ob navedenih ugotovitvah in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so medsebojni odnosi pravdnih strank porušeni tako, da skupno življenje ni več možno, je nedvomno izkazan pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveže zakonska zveza, ki sta jo sklenili pravdni stranki 31.5.2003 pred Matičnim uradom v Kopru, določilo stike med mladoletnim otrokom in tožnico tako, da ti potekajo po sprotnem dogovoru med tožnico in njenima staršema. Hkrati je odločilo, da se stiki med mladoletnim otrokom in tožencem zaenkrat ne izvajajo. Tekom postopka je bila sklenjena tudi sodna poravnava, da se mladoletna hčerka pravdnih strank Z. zaupa v varstvo, vzgojo in preživljanje tretji osebi (otrokovima starima staršema) in da pravdni stranki za njeno preživljanje prispevata vsaka po 50,00 EUR mesečno.

Toženec je proti sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da medsebojni odnosi pravdnih strank niso porušeni do te mere, da skupno življenje ne bi bilo več možno. Sodišče je prezrlo, da je bila tožeča stranka ves čas sodnega postopka pod vplivom psihoaktivnih substanc. Njeno zatrjevanje nevzdržnosti zakonske zveze je verjetno le posledica njenega ne povsem realnega zaznavanja življenjskih situacij. Zaradi navedenih okoliščin se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da stiki z materjo otroka potekajo tako, kot je zapisano v izreku sodbe. Nesprejemljiva pa je zanj odločitev, da se stiki z njim ne izvajajo. Njegovo duševno stanje se je tekom postopka izboljšalo do te mere, da bi bili stiki z otrokom, pod nadzorstvom tretje osebe, možni, na kar je opozoril ob svojem zaslišanju. Njegovo psihično stanje se je izboljšalo zlasti potem, ko je sodišče že prejelo izvedenski mnenji sodnih izvedenk. Če bi sodišče upoštevalo duševno stanje toženca v času odločanja bi ugotovilo, da bi bili njegovi stiki z otrokom, pod nadzorom tretje osebe, možni in celo potrebni. Takšna ugotovitev izhaja iz ugotovitev njegovega lečečega psihiatra, ki ugotavlja, da se je v zadnjih šestih mesecih njegovo psihično stanje bistveno izboljšalo. Ta je stike z otrokom pod nadzorom tretje osebe priporočil. Tožeča stranka in stranska intervenienta sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo predvsem na navedbe tožnice, pri tem pa naj bi prezrlo, da je njeno zatrjevanje nevzdržnosti zakonske zveze posledica njenega ne povsem realnega zaznavanja življenjskih situacij, ki so vplivale tudi na njeno izpovedovanje ob zaslišanju. Najmanj dve, povsem objektivni okoliščini, potrjujeta pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o nevzdržnosti zakonske zveze pravdnih strank. Prva je v ugotovitvi, potrjeni s pravnomočno sodbo, da je toženec s svojo hčerko surovo ravnal in jo trpinčil že pri njeni starosti štirih mesecev ter da je grdo ravnal in pretepal tožnico in da je bil zaradi navedenih ravnanj obsojen na enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora. Druga pa je v ugotovitvi, da pravdni stranki že od maja 2004 ne živita več skupaj. Ob navedenih ugotovitvah in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so medsebojni odnosi pravdnih strank porušeni tako, da skupno življenje ni več možno, je nedvomno izkazan pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze, katere vsebina je v svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja za razvezo zakonske zveze iz 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) nedvomno pravilen.

Toženec pa tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o poteku stikov med mladoletnim otrokom in tožnico ter odločitev, da se stiki mladoletne hčerke Z. z njim ne izvajajo. Toženčeva pritožbena trditev, da bi bili stiki mld. Z. s tožnico otroku v škodo, so zgolj pavšalni. Po drugi strani iz ugotovitev centra za socialno delo in izvedenke klinične psihologinje izhaja primernost in potrebnost vzdrževanja stikov mld. Z. s svojo materjo v vsebini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Tako so delavci CSD tekom postopka večkrat ugotovili, da je tožnica do svoje hčerke skrbna, nežna, ljubeča, da zanjo lepo in primerno skrbi. Navedena izvedenka pa je ugotovila, da je materina skrb in nega otroka v njegovem zgodnjem otroštvu med njima vzpostavila pomembno čustveno vez. Pri tožnici je izražen materinski čut, prepoznava potrebe deklice in se boji za njeno varnost. Po drugi strani je omenjena izvedenka ugotovila, da je tudi deklica materi naklonjena in da je med njima videti opazne interakcije. Glede na navedeno je nedvomno pravilna odločitev, da stiki med tožnico in mladoletnim otrokom, ki je zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo tretji osebi potekajo v vsebini, kot jo je z izpodbijano sodbo določilo sodišče prve stopnje.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zaenkrat ne izvajajo stiki mld. Z. s tožencem. Pri tem je treba navesti, da je pravica do stikov tako pravica staršev kot pravica otroka. Vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stiki otroka s tožencem ne bi bili otroku v korist. Zaradi okoliščin na strani očeta obstaja ponovitvena nevarnost nasilja, ki je tako velika, da se ne priporoča stikov očeta z otrokom niti pod nadzorom tretje osebe, saj bi lahko bil ob stikih ogrožen tako otrok kot posredno tudi druge osebe. Takšen zaključek temelji na izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologinje in izvedenskem mnenju psihiatrinje, ki sta ga podali v marcu 2007, koncem meseca novembra 2007 pa na njem v celoti vztrajali. Pri tem je izvedenka psihiatrične stroke poudarila, da so psihiatrične motnje toženca takšne vrste, ki se v teku enega leta predvideno bistveno ne izboljšalo. Pri tem je ciljala na toženčevo osnovno impulzivnost, nepredvidljivost, nasilnost in že izkazano agresivnost do lastnega otroka. Mnenje toženčevega psihiatra, ki ga prilaga k pritožbi, pri tem nič ne spremeni. Pri tem dr. D. negotovo zaključuje "da bi morda kazalo poizkusiti in tožencu omogočiti občasne stike z otrokom pod nadzorom tretje osebe, s čemer bi ga dodatno motivirali, da nadaljuje s procesom zdravljenja in socialne rehabilitacije". Spremembo sodne odločitve naj bi torej pogojevala večja možnost toženčevega uspešnejšega zdravljenja in socialne rehabilitacije. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, res pomeni omejitev pravice toženca do stikov, ki mu gre po zakonu. Vendar pa ima takšna omejitev zakonsko podlago. Zakon namreč določa, da sodišče lahko pravico do stikov omeji, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki pa niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (5. odstavek 106. člena ZZZDR). Negotova prognoza glede korektnosti toženčevega ravnanja v odnosu do otroka in predvsem načelo največje otrokove koristi, ki jo je treba postaviti pred tiste koristi, ki bi jih stiki z otrokom prinesli tožencu oziroma njegovemu zdravljenju in socialni rehabilitaciji, izkazuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki pa je v sami odločitvi izrazilo pričakovanje njene začasnosti. Ta je prvenstveno odvisna od toženca, od njegove pripravljenosti in sposobnosti za kritično presojo lastnih ravnanj in vedenja in hkrati uvida v otrokove koristi in interese. Ob ustreznem nadaljnjem trudu, sodelovanju in pripravljenosti toženca za zdravljenje in socialno rehabilitacijo, bo mogoče odločitev o stikih tudi spremeniti.

Glede na navedeno je toženčeva pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.