Jedro

2. odst. 37. člena ter 40. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS št. 41/94) ne omogočata, da se delavca razporedi v višji plačilni razred tudi, če ne izpolnjuje pogoja števila let dejanske delovne dobe. Ti določbi je potrebno interpretirati upoštevajoč 1. odst. 37. člena in 33. člen pravilnika in se uporabljata le za tiste zaposlene, ki bi imeli ob prvi razporeditvi pogoje za napredovanje za štiri ali pet plačilnih razredov, tožnik pa na dan 27.7.1994 ni imel niti enega leta dejanske delovne dobe, zato zanj napredovanje po 2. odst. 37. člena in po 40. členu ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke št. 355588 z dne 26.9.1994 in št. 0433-11 z dne 27.1.1995 o razporeditvi tožnika na delovno mesto inšpektorja za posebne naloge, v tistem delu, ko je bil tožnik razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 3,40 ter na izdajo nove odločbe, s katero bo tožnik razporejen na isto delovno mesto, vendar v plačilni razred s količnikom v višini 4,00 z veljavnostjo od 23.4.1994 dalje, na izplačilo razlike v osebnem dohodku za čas od 23.4.1994 dalje pa do izdaje nove odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter na povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 18.000,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni. Navaja, da mu je tožena stranka z odločbama z dne 26.9.1994 in 27.1.1995 odvzela že dane pravice iz delovnega razmerja, podrejeno pa, da se niso upoštevale pravice, ki so mu bile dane z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS št. 18/94) in Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi (pravilnik, Ur. l. RS št. 41/94). Odgovorni na ministrstvu so zavestno kršili veljavne predpise s tem, ko pri določenih delavcih niso izvedli potrebnih izračunov primerjav plač, da bi se delavcem ohranile že dane pravice. Tožniku se je dejansko znižala osnovna plača za polno delovno obveznost za 10,00 do 11,00 SIT na uro s tem, ko so spremenili sistem obračunavanja plač. Opozarja na 2. alineo 40. čl. pravilnika, ki govori o 37. členu istega pravilnika ter navaja, da 37. člen pravilnika v 2. odstavku daje možnost, da se delavca razporedi v ustrezni plačilni razred, ne glede na število let delovne dobe. Gre namreč za prvo razporeditev v plačilne razrede in pravilnik, oziroma zakon ne določa pogoja izobrazbe. Isti pravilnik v 33. členu določa za uvrščanje v plačilne razrede dva pogoja in sicer število let dejanske delovne dobe, ki jo je delavec dopolnil ob uveljavitvi pravilnika in oceno pristojnega organa o izpolnjevanju pogojev za napredovanje. Tudi določilo 35. člena pravilnika ne govori o pogoju izobrazbe za napredovanje, temveč zahteva ustrezno število točk, ki pa jih je na podlagi postavljenih kriterijev tožnik zbral (8,5 točke) in s tem izpolnil pogoj za napredovanje najmanj po 3. tč. 1. odstavka 35. člena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka z izpodbijanima odločbama posegla v pridobljene pravice tožnika, ker mu na podlagi novega količnika 3,40 izplačuje nižjo plačo, kot pred uvrstitvijo v ta plačilni razred. Pravica do plačila za opravljeno delo ni ustavna pravica, temveč to pravico delavcem zagotavja Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 v zvezi s 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91). ZTPDR zagotavlja delavcem plačo v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom (1. odst. 49. čl. ZTPDR) ter pravico do zajamčene plače v skladu z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo (51. čl. ZTPDR). Zaposlenim sta torej zakonsko zagotovljeni pravica do plače in zajamčena plača. Ni pa mogoče šteti kot pridobljene pravice do plače v določeni višini, ker se ta lahko spreminja v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom delodajalca (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-152/94, z dne 14.9.1995). Neutemeljene so zato tožnikove navedbe, da je na podlagi drugačnega obračunavanja plač prišlo do posega v njegove pridobljene pravice ter da je bila tožena stranka dolžna izvesti izračune primerjav plač zaposlenih po starih in novih koeficientih plač. Tožnik si napačno razlaga 2. odst. 40. člena pravilnika, da bi bil lahko uvrščen za štiri ali pet plačilnih razredov višje od plačilnega razreda, v katerega je uvrščen količnik njegovega delovnega mesta, ker glede na uvrstitev na podlagi 37. člena prejema nižjo plačo, kot je znašala njegova povprečna plača v obdobju zadnjih treh mesecev pred uveljavitvijo pravilnika. Ta določba se nanaša le na zaposlene, ki izpolnjujejo pogoje po 2. odst. 37. člena, kar pritožbeno sodišče pojasnjuje v nadaljevanju.

V zvezi s pritožnikovim tolmačenjem prehodnih in končnih določb pravilnika pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil tožnik razporejen v plačilni razred 3,40 skladno s pravilnikom. Pravilnik v 1. odst. 33. člena določa, da je zaposleni ob prvi razporeditvi v skladu z ZRPJZ in pravilnikom uvrščen v plačilni razred na podlagi števila let dejanske delovne dobe na delovnih mestih enake ali podobne zahtevnosti in ocene pristojnega organa o izpolnjevanju pogojev za napredovanje. Res je, da je izpolnil pogoje za napredovanje po 2. alinei 1. odstavka 33. člena pravilnika, ker je prejel oceno 8,5. Ni pa izpolnil pogoja dejanske delovne dobe (2. alinea 1. odst. 33. člena), kajti za napredovanje v naslednji višji plačilni razred bi tožnik potreboval vsaj tri leta delovne dobe (1. odst. 37. člena). Tožena stranka je zato tožnika pravilno uvrstila v izhodiščni plačilni razred za skupino VII/26. Tožnik napačno interpretira 2. odst. 37. člena ter 40. člen pravilnika in tako neutemeljeno navaja, da 2. odst. 37. člena omogoča, da se delavca razporedi v višji plačilni razred tudi, če ne izpolnjuje pogoja števila let delovne dobe. Obe določbi je potrebno interpretirati, upoštevajoč 1. odst. 37. člena in 33. člen pravilnika in se nanašata na zaposlene, ki bi imeli ob prvi razporeditvi veliko let delovne dobe, tako da bi jih na podlagi dejanske delovne dobe (ob izpolnjenem pogoju za napredovanje) lahko uvrstili štiri ali pet plačilnih razredov višje od plačilnega razreda, v katerega je uvrščen količnik delovnega mesta. Gre torej za zaposlene, ki bi imeli več kot 12 let delovne dobe na delovnih mestih enake ali podobne zahtevnosti, kot je zahtevnost delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen ob uveljavitvi tega pravilnika. Tožnik pa ni imel niti enega leta dejanske delovne dobe na delovnem mestu enake ali podobne zahtevnosti, kot je zahtevnost delovnega mesta, na katerega je bil razporejen ob uveljavitvi tega pravilnika, zato zanj določbe 2. odst. 37. člena in 40. člena pravilnika ne veljajo.

Neupoštevne v tem sporu pa so tožnikove pritožbene navedbe, da ni napredoval, ker ni izpolnjeval pogoja dosežene strokovne izobrazbe. Tožnik ima VI. stopnjo izobrazbe, ob uveljavitvi pravilnika pa je delal na delovnem mestu, za katerega pravilnik zahteva VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Tožnik je pri prvi razporeditvi ohranil delovno mesto VII. stopnje zahtevnosti, ker je delal na delovnem mestu pooblaščene uradne osebe (2. odst. 44. člena). Pritožbeno sodišče presoja, da tožnik ni napredoval zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanske delovne dobe po 1. odst. 37. čl pravilnika v zvezi s 33. členom istega pravilnika, ne pa zaradi neizpolnjevanja pogoja zahtevane strokovne izobrazbe po 1. alinei 2. čl. pravilnika. Pritožbeno sodišče presoja, da je tožena stranka na podlagi pravilnika o napredovanju in pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ z dne 1.8.1994 tožnika pravilno razporedila v plačilni razred 3,40. Glede na vse navedeno in skladno z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.