Jedro

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej v korist pritožnika, zato pritožbeno sodišče pritožniku ni priznalo pravnega interesa za pritožbo, saj zase s pritožbo ne bi mogel doseči ugodnejšega položaja, kot ga ima glede na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zadržano osebo J. N., rojenega ..., odpustilo iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik.

2. Zadržana oseba Jože Novak (v nadaljevanju: pritožnik) je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, v pritožbi ni konkretiziral nobenega izmed pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja v nepravdnem postopku (42. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), ker je pristojno za odločanje o zadevah po ZDZdr sodišče v nepravdnem postopku (prvi odstavek 30. člena ZDZdr). V pritožbi je pritožnik navajal, da mu je bila postavljena odvetnica, ki pa ni bila dosegljiva, 5. 3. 2020 ga do 12.00 ure ni poklicala po telefonu, čeprav je bil klic dogovorjen s tajništvom odvetniške pisarne, zaradi kratkih rokov odvetnice ni uspel zamenjati. Nadalje navaja, da zahteva uvedbo posebnega pravnega sredstva zoper izpodbijani sklep, sodišče in policija morata po uradni dolžnosti na podlagi 26. člena Ustave RS in drugih predpisov kazensko preganjati osebje (dr. L. in njegovi podrejeni, ki so sodelovali pri odvzemu svobode, omejitvi gibanja, povzročitve poškodb in hudih telesnih in hudih duševnih bolečin ter obupa) in ustanovo, v kateri so sodelujoči pri nasilnem pridržanju in nestrokovnih vizitah sodelovali. Sodišče mora po uradni dolžnosti kazensko preganjati sodelujoča policista pri prisilnem in nasilnem pridržanju zaradi prekoračitve pooblastil in povzročitve duševnih bolečin in telesnih poškodb ter bolečin pritožnika. Sodišče je delovalo na podlagi napačnega, malomarnega strokovnega mnenja dr. L., slednji je napisal nestrokovno in malomarno mnenje, pritožniku so bile kršene človekove pravice in postavljene napačne, malomarne in žaljive diagnoze brez konkretne utemeljitve. S tem so dr. L. in drugi sodelujoči pritožnika obrekovali. Pritožnik se je pasivno fizično uprl pridržanju, ni uporabil nobene nasilne ali žaljive geste ali besede, ki bi lahko povzročila delovanje sodelujočih v afektu, z ničemer ni vzpodbudil nasilnega in prisilnega pridržanja, zdravljenja brez privolitve, nastanitve v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, nikogar ni niti fizično niti verbalno napadel ali mu grozil ali ga s kretnjami ali verbalno žalil. 3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče odločilo, da se pritožnika odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik in obrazložilo, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski pogoj po 2. alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, to je pogoj hudo motene presoje realnosti in obvladovanja lastnega ravnanja. Prav tako ni moglo z gotovostjo ugotoviti hudega in konkretnega ogrožanja po 1. alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

6. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej v korist pritožnika, zato pritožbeno sodišče pritožniku ni priznalo pravnega interesa za pritožbo, saj zase s pritožbo ne bi mogel doseči ugodnejšega položaja, kot ga ima glede na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).

7. Pritožbeno sodišče preizkuša le pravilnost izpodbijanega sklepa, zato so vse pritožbene navedbe pravno neupoštevne pri presoji pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

8. Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pa je ugotovilo, da ta ni obremenjen z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1 in v zvezi s 30. členom ZDZdr), sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo prvega odstavka 39. člena ZDZdr.