Jedro

Ob parcelaciji so bile novonastale parcele zamejene z mejniki, poleg tega je bila postavljena lesena ograja. Tako je nemogoče, da kupec ne bi bil seznanjen z rezultati delilnega načrta; pojaviti bi se mu moral najmanj dvom o površini in meji nepremičnin, ki so bile predmet nakupa. Sploh upoštevaje dejstvo, da so stranke pogodbe vedele, da v tistem času poteka parcelacija predmetnih nepremičnin, bi v primeru, če bi kupec res menil, da je sporni svet njegov, v to podvomil najkasneje takrat, ko je videl novo postavljeno leseno ograjo in mejnike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da sta tožnika na podlagi priposestvovanja solastnika vsak do ½ dela parc. št. 797/3 k. o. X z ID znakom parc. št. 000 797/3, last tožene stranke do celote, v izmeri cca. 250 m2. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajata, da je glede priposestvovalne dobe treba sešteti dobo, ki je za M. P. tekla od nakupa nepremičnine do leta 1982 ter dobo od ukinitve družbene lastnine 1997 do leta 2015, ko je bila vložena predmetna tožba. Opozarjata na protispisnost zaključka sodišča, da naj bi navedba izmere 1000 m2 v prodajni pogodbi z dne 21. 6. 1970 predstavljala ocenjeno izmero vseh nepremičnin, ki jih je kupil M. P. Takšen zaključek je v očitnem nasprotju z dejansko vsebino kupoprodajne pogodbe. Določba je jasna, gre zgolj za površino nepremičnine 796/2. Dejstvo, da so bile številke vpisane naknadno oziroma ročno, na njihovo pravilnost ne vpliva. Zakaj se je dejanska parcelacija kasneje od tega razlikovala, tožnikoma ni jasno, očitno pa za to ni vedel niti M. P., saj je v vseh dopisih navajal, da je s pogodbo kupil 1367 m2. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča na naznanilni list z dne 23. 6. 1970, kjer je med ugotovitvami katastrskega organa po izvršenem ogledu zapisano, da naj bi bila nova meja označena z leseno ograjo, saj ga stranke niso podpisale in z ugotovitvami organa niso bile seznanjene. Ni mogoče zaključiti, da je M. P. vedel, da lesena ograja označuje novo mejo, saj pri postopku razdelitve sploh ni sodeloval. V praksi glede uživanja spornega dela ni bilo nobenega spora, zato ni imel nikoli razloga, da bi podvomil v pravilnost navedenih površin iz pogodbe. Neutemeljen je tudi zaključek, da je M. P. izkoristil dejstvo, da prodajalci niso živeli v A., in si skušal prisvojiti del njihovega zemljišča; gre zgolj za ugibanje sodišča. Prav tako trditev tožnikov ne ovrže izpovedba priče D. Z., saj kot pravni laik ni znala opredeliti, za kakšno listino naj bi šlo, in zato ne more biti podlaga kakšnim konkretnim zaključkom.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov. Navaja, da je bila parcelacija izvedena 23. 6. 1970 in je bila potrebna pred podpisom kupoprodajne pogodbe, saj so šele s to parcelacijo nastale nepremičnine, ki jih je kupil M. P. Tako tudi izmera 1000 m2, ki je v kupoprodajni pogodbi napisana naknadno, ni mogla biti točna, ker parcelacija še ni bila opravljena, zato tudi ni prišlo do protispisnosti zaključka. Tudi iz preostale razpoložljive dokumentacije je mogoče ugotoviti, da M. P. spornega zemljišča s kupoprodajno pogodbo ni kupil, ampak si je prizadeval, da bi poleg kupljenega zemljišča pridobil še dodatno zemljišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, brez relevantnih napak.

6. Pogoje za priposestvovanje v konkretnem primeru opredeljujeta Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je začel veljati leta 2002, in pred tem veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). ZTLR je v 28. členu določal, da dobroverni zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem po preteku 10 let, le dobroverni posestnik pa po poteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, pod pogojem, da ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja. SPZ v drugem odstavku 43. člena določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Dobrovernost je podana, če posestnik ne ve in ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, pri čemer se dobrovernost domneva. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice so torej dobra vera, lastniška posest in potek časa.

7. V obravnavani zadevi je bistven zaključek sodišča prve stopnje, da pravni prednik tožnikov M. P. ni imel lastniške posesti spornega dela nepremičnine v dobri veri, prav tako pa ne kateri izmed njunih preostalih pravnih prednikov ali tožnika sama. Pritožba takšno oceno neutemeljeno izpodbija.

8. Glede samih tožnikov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nista izpolnila pogojev za priposestvovanje. Nepremičnino sta kupila leta 2007, tožbo pa vložila leta 2015, tako da zahtevano desetletno obdobje sploh še ni poteklo. Poleg tega več kot očitno sploh nista bila prepričana, da je sporni svet v njuni lasti, saj je prvi tožnik celo podal vlogo za odkup tega dela nepremičnine od tožene stranke. Spornega sveta torej na podlagi svoje posesti nista priposestvovala.

9. Prav tako razlogov za opravičljivo zmoto o lastništvu in posledično dobroverno lastniško posest ni imela njuna neposredna pravna prednica, banka B d.d. Ta je nepremičnine kupila v izvršilnem postopku, kjer so bile njihove površine oziroma meje natančno opredeljene. Kasneje pa na svoje pravne naslednike (tožnika) ni mogla prenesti več pravic, kot jih je sama pridobila.

10. Toženka je uspešno izpodbila tudi dobrovernost M. P. Prvi člen prodajne pogodbe (list. št. A9), katero je M. P. podpisal kot kupec, opredeljuje predmet prodaje in se glasi: „[...] ki se sestoji iz stavbne parcele št. 173 v izmeri 367 m2 ter parcele št. 796/2 v izmeri 1000 m2 tvoreče iz vložka 66 k. o. X (hiša je na naslovu ...)“. Zaključek sodišča, da se 1000 m2 v pogodbi nanaša na obe parceli, je res protispisen, saj po jezikovni razlagi iz samega besedila nikakor ne izhaja, da bi se druga navedba površine nanašala na obe nepremičnini. Tudi dejstvo, da sta bili površini vneseni naknadno (s svinčnikom, namesto s pisalnim strojem), na to ne vpliva; 1000 m2 bi lahko bila ocenjena površina druge nepremičnine (in ne nujno nepremičnin kot celote, kot razlaga prvostopenjsko sodišče). Vendar pa vsi drugi dokazi zanesljivo kažejo na to, da M. P. ni imel utemeljenih razlogov za prepričanost, da je sporni svet v njegovi lasti, vsaj ne v celotnem desetletnem obdobju, ki se zahteva za priposestvovanje.

11. Ob parcelaciji 23. 6. 1970 (kar je bilo sicer dva dni po sestavi osnutka pogodbe, a pred podpisom pogodbe s strani ostalih strank) so bile novonastale parcele, ki so bile predmet prodajne pogodbe, zamejene z mejniki, poleg tega je bila postavljena tudi lesena ograja. Tako je nemogoče, da M. P. kot kupec ne bi bil seznanjen z rezultati delilnega načrta, oziroma bi se mu moral pojaviti najmanj dvom o površini in mejah njegovih nepremičnin. Sploh upoštevaje dejstvo, da so stranke pogodbe vedele, da v tistem času poteka parcelacija predmetnih nepremičnin, bi M. P., če bi res menil, da je sporni svet njegov, v to podvomil najkasneje takrat, ko je videl novo postavljeno leseno ograjo (in mejnike).

12. Poleg tega je D. Z. (ki je kupila navedene nepremičnine od M. P.) izpovedala, da je M. P. trdil, da so na njegovem zemljišču postavljali vodovodno omrežje in da si je v zameno za to izgovoril v uporabo oziroma last zemljišče, ki je zdaj opredeljeno kot sporni svet. Vendar pa je glede na dopis na list. št. A12 gradnja vodovodnega omrežja potekala šele leta 1980. Ne glede na to, ali je pri tem dogovoru šlo za pogodbo ali ne (pritožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče pri tem ne more neposredno izhajati iz pričanja D. Z., ki je pravni laik), to le pomeni, da se pred tem ni štel za lastnika tega dela nepremičnine. To izhaja tudi iz njegovega dopisa Komunalni skupnosti Občine A. z dne 16. 8. 1982, kjer sam prosi za pisno potrdilo, da lahko kozolec stoji, tam kjer je, „t. j. deloma na vašem, sedaj odkupljenem zemljišču“. Tudi če bi šteli, da je z izgradnjo vodovodnega oziroma komunalnega omrežja začela teči priposestvovalna doba (ker bi bil M. P. od tega trenutka dalje utemeljeno prepričan, da je sporni svet njegov), in da gre pri tem tudi za zakonito dobroverno posest, ta v nadaljevanju ne bi dosegla desetletnega trajanja, saj bi za M. P. tekla le do leta 1982 (ko je sporna nepremičnina dobila status družbene lastnine in priposestvovanje skladno z 29. členom ZTLR ni bilo mogoče), za D. Z. in A. Z. pa bi bilo upoštevno obdobje lastništva od leta 2002 do 2006, ko so se njune nepremičnine prodale v izvršilnem postopku. Tudi vsi dopisi M. P., na katere se sklicujeta tožnika, so bili napisani po letu 1980, zato bi lahko prepričanost M. P. o lastništvu spornega sveta izhajala kvečjemu iz njegovega dogovora s komunalnim podjetjem in ne iz prodajne pogodbe iz leta 1970. 13. Ostali dokazi pa tudi kažejo, da M. P. ni bil v zmoti glede obsega kupljenih nepremičnin. Dne 27. 12. 1984 je bil namreč izdelan elaborat geodetske izmere, v katerem je bila njegova parc. št. 173 preoštevilčena v parc. št. 796/3 (hiša v izmeri 126 m2 in dvorišče v izmeri 241 m2), površina parc. št. 796/2 pa se je spremenila z 734 m2 na 725 m2. Ta elaborat je kot lastnik obeh nepremičnin podpisal prav M. P., kar pomeni, da je vedel za natančen obseg kupljenih nepremičnin.

14. Nobeden od pravnih prednikov tožnikov torej ni imel spornega sveta v dobroverni lastniški posesti v trajanju, ki se zahteva za priposestvovanje, prav tako ne tožnika sama, zato to ni nastopilo in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih zatrjevanih ali uradoma upoštevanih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa si s podanimi navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer koristila in je bil tedaj nepotreben. Pravdni stranki zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).