Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi bilo pri odločanju potrebno upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance, ki dokazuje, da bivši lastniki niso dobili od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje v bivši Jugoslaviji nobene odškodnine, niti je niso mogli dobiti in uveljavljati. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo A.A., B.B. in C.C. za denacionalizacijo premoženja, ki jim je bilo podržavljeno z odločbo Okrajnega sodišča na Ptuju, št. I 48/49 z dne 25. 3. 1949. Citirana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 30/2013-9 z dne 20. 1. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ sledil navodilom in napotilom, ki izhajajo iz obrazložitve citirane sodbe, pregledal celotno spisno dokumentacijo, proučil navedbe zavezane stranke, pooblaščenca vlagateljev in predložene listine ter ugotovil, da naj bi upravičenci imeli možnost dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, to je Republike Avstrije po Finančni izravnalni pogodbi z dne 27. 11. 1961 in zato po določbah drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne štejejo v smislu tega zakona za upravičence.

2. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena mirovna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o obravnavni škod izgnancem, preseljencem in pregnancem o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja – finančna in izravnalna pogodba (FIP) v skladu s katero so kot možni upravičenci do odškodnine tudi avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 do 1945. Za izvedbo citirane pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancem (UVEG). V skladu s FIP in prej navedenima izvedbenima predpisoma, je odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije v FIP navedeni kategoriji oseb določalo stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960 ter avstrijsko ali nemško državljanstvo ali pripadnost nemški narodnosti na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961. Upravičenci, so imeli na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji ter na dan podpisa FIP tudi avstrijsko državljanstvo (avstrijsko državljanstvo so pridobili dne 8. 3. 1955). Glede na navedeno so upravičenci izpolnjevali pogoje tako glede državljanstva in glede prebivališča na določen datum po določbah FIP in UVEG za pridobitev odškodnine od tuje države, zato jih ni mogoče šteti za upravičence v smislu ZDen. V zvezi z potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, ki naj bi dokazovalo, da denarne odškodnine v Avstriji niso prejeli, upravni organ ugotavlja, da gre za potrdilo o tujem pravu in da nanj upravni organ ni vezan. Avstrijsko ministrstvo je namreč svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

3. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. Pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da FIP predstavlja pravno podlago za možnost odškodovanja od tuje države in po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, iz točke C priloge 1 pa je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Na podlagi listin in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku izhaja tudi, da so se imenovani že pred 4. 12. 1948 nahajali v tujini, saj so ob osvoboditvi skupaj z očetom pobegnili v Avstrijo in tudi Nemčijo, kar dokazuje dopis pooblaščenca z dne 16. 7. 2015, da ne morejo predložiti dokazila o bivališču imenovanih na dan 1. 1. 1960 zaradi pogostih selitev iz Nemčije v Avstrijo, na podlagi česar je upravni organ z veliko verjetnostjo zaključil, da so leta 1960 imeli stalno prebivališče v tujini, Avstriji in (ali) Nemčiji. V tujini tožeče stranke še vedno živijo. Ugotavlja tudi, da je bilo prejšnjim lastnikom premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da v last FLRJ preide in postane splošno ljudsko premoženje vse premoženje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki je v območju FLRJ ter vse premoženje oseb nemške narodnosti, ne glede na državljanstvo, z izjemo tistih oseb nemške narodnosti, ki so se borili v partizanskih vrstah ali kot vojaki sodelovali v narodnoosvobodilni borbi ali aktivno sodelovati v NOB, ali so bili pred vojno asimilirani kot Hrvati, Slovenci ali Srbi, pa med vojno niso prestopili h „Kulturbundu“ in tudi niso nastopali kot člani nemške narodnostne skupine, ali so pred okupacijo odklonili, da bi se izjavili za pripadnike nemške narodnostni skupini ali pa so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedle sovražno in niso bili okupatorjevi pomagači. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v tem zakonu, ki je nadomestil Odlok ANOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, to je premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, kar pomeni, da premoženje, ki je bilo odvzeto na njegovi podlagi spada v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bilo imenovanim premoženje podržavljeno v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni in da jim je pri tem nastala tako imenovana premoženjska škoda (v smislu 1. člena FIP), ter da je bilo ugotovljeno, da gre za škodo, ki je nastala na območju pregona oziroma škodo, ki je nastala na območju na katerem so stalno prebivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubili (v smislu tretjega odstavka B točke priloge 1 k FIP), je sprejeti zaključek, da je upravičence A.A., C.C.. in B.B. šteti za pregnance, ki jim je zaradi posledic druge svetovne vojne nastala tako imenovana pregnanska škoda – premoženjska škoda, ki je nastala zaradi izgube premoženja na ozemlju, s katerega so bili pregnani (iz C točke priloge 1 FIP je razvidno, da so bile med pregnanci izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ), s čimer so izpolnjevali pogoje po določbah FIP za pridobitev odškodnine od tuje države. Pri tem je bistveno samo to, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen, in določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile pri tem izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih nekdanja Jugoslavija ni sodelovala, na kar opozarjata pritožnika. O tem se je izrekla že večkrat tudi upravnosodna praksa (npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014), zato pritožbeni organ ta ugovor zavrača kot neutemeljen. Kot neutemeljene je zavrnil tudi pritožbeni ugovor glede nepravilne presoje uradnega potrdila Zveznega ministrstva za finance iz katerega izhaja, da imenovani za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine nit do nje niso bili upravičeni. Priloženo potrdilo je kot dokaz v skladu z načelom proste presoje dokazov, kot vsi ostali predloženi dokazi, podvrženo prosti dokazni oceni upravnega organa in lahko upravni organ veže zgolj s prepričljivostjo v njem navedenih stališč. Vendar pa je vsebina navedenega potrdila zgolj pravno stališče, da bivši lastniki po avstrijski zakonodaji niso bili upravičeni do nikakršne odškodnine, tako stališče pa slovenskega upravnega organa, ki odloča o postopku denacionalizacije, v ničemer ne zavezuje, ker mora sam interpretirati pravne podlage, ki lahko pomenijo izključitev iz denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Zato navedeno potrdilo ni možno šteti za potrdilo v smislu 171. člena ZUP. V zvezi z vrsto odškodnine, ki se jo tuja država odloči izplačevati, pa se je izrekla tudi že upravno sodna praksa in sicer, da ni pomembno za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnino in tudi ne kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je le, da je imel podržavljenec v tuji državi na volji pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Zato je ta ugovor kot neutemeljen zavrnila.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravila postopka. Ugovarja dejstvu, da je bila FIP pravna podlaga za izplačilo odškodnin posameznikom. Navaja, da je FIP kot dvostranska mednarodna pogodba zavezovala samo državi pogodbenici in imela učinek samo med pogodbenimi strankami in ni pozitivno pravo, ki je omogočalo posameznikom izplačilo odškodnin za nastalo škodo. V pogodbi navedeni kriteriji kaj je pravno priznana škoda, kot tudi to kdo so upravičenci do povračila škode so določali samo pogodbeno zavezo ZR Nemčije napram Republiki Avstriji in ti kriteriji ne morejo služiti organom, ki odločajo o denacionalizaciji pri reševanju predhodnega vprašanja – obstoja okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen. Iz predloženega potrdila namreč izhaja, da upravičenci niso prejeli odškodnine, pa tudi to, da do nje niso bili upravičeni. Zato predloženo potrdilo ni potrdilo o tujem pravu kot to zmotno zaključuje organ, temveč dokaz, da Republika Avstrija o tem komu je izplačala odškodnino vodi evidence in citirano potrdilo pristojnega avstrijskega državnega organa v Republiki Avstriji velja za javno listino. Zato navedeno potrdilo v smislu prvega odstavka 164. člena ZUP predstavlja javno listino in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Ker je organ predloženo potrdilo zmotno upošteval kot potrdilo o tujem pravu in ne kot dokaz, je zmotno ugotovil dejansko stanje in v posledici navedenega napačno uporabil materialno pravo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

6. Slovenski državni holding d.d. (prej Slovenska odškodnina družba d.d.) v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da tožniki kot bivši lastniki podržavljenega premoženja izpolnjujejo pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje.

9. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen).

10. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, upravna organa pa sta jo tudi ustrezno utemeljila. Sodišče tudi ugotavlja, da je v zvezi s pravnimi vprašanji, ki so sporna v tem upravnem sporu (ali FIP in njeni izvedbeni akti predstavljajo prepis, ki je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije in pravna narava potrdila tujega državnega organa), pravno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še pojasnjuje.

11. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oz. madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oz. Madžarska, Potsdamski sporazum je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

12. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

13. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, ki je bil podlaga podržavljanja prejšnjim lastnikom je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da v last FLRJ preide in postane splošno ljudsko premoženje vse premoženje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki je v območju FLRJ ter vse premoženje oseb nemške narodnosti, ne glede na državljanstvo, z izjemo tistih oseb nemške narodnosti, ki so se borili v partizanskih vrstah ali kot vojaki sodelovali v narodnoosvobodilni borbi ali aktivno sodelovali v NOB, ali so bili pred vojno asimilirani kot Hrvati, Slovenci ali Srbi, pa med dvojno niso prestopili h „Kulturbundu“ in tudi niso nastopali kot člani nemške narodnostne skupine, ali so pred okupacijo odklonili, da bi se izjavili za pripadnike nemške narodnostne skupine ali pa so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno in niso bili okupatorjevi pomagači. Navedena opredelitev predmeta podržavljenja v tem zakonu, ki je nadomestil Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem opravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, to je premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti, kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

14. Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah ( KVSG), glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

15. Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako ga je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, kot je pojasnjena v točki 13. te obrazložitve (podržavljanje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 14 obrazložitve, se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje podržavljeno z Zakonom o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva ( ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Pravilnost tega stališča potrjuje tudi Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi X Ips 85/2013. 16. V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, osebe z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oz. narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (paragraf 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oz. na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

17. Glede na zgoraj navedeno stališče in nesporno ugotovitev, ki izhaja iz podatkov predložnega upravnega spisa (odločba Upravne enote Maribor, št. 201-755/94-52 (9302) z dne 24. 4. 2009), so tožniki sodili v skupino oseb iz priloge 1 k FIP. Bili so slovenski in jugoslovanski državljani in sicer od 28. 8. 1945 do 8. 3. 1955, ko so pridobili avstrijsko državljanstvo na podlagi paragrafa 3 Zveznega zakona o državljanstvu iz leta 1954, ki je uredil pridobitev državljanstva za „Volksdeutscherje“, to je osebe nemške narodnostni in da se je družina že pred 4. 12. 1948 nahajala v tujini. Prav tako med strankami niso sporne ugotovitve upravnega organa glede izpolnjevanja nadaljnjih pogojev po FIP (avstrijsko državljanstvo v času podpisa FIP in stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960 na območju Republike Avstrije). Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da so tožeče stranke izpolnjevale pogoje za pridobitev odškodnine po FIP. Zato tožeča stranka z ugovori, da FIP ne predstavlja pravno podlago za možnost odškodovanja, ne more biti uspešna.

18. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi bilo pri odločanju potrebno upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 13. 4. 2011, ki dokazuje, da bivši lastniki niso dobili od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje v bivši Jugoslaviji nobene odškodnine, niti je niso mogli dobiti ne uveljavljati. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 85/2013). To pa zato, ker kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino odškodnine in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

20. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.