Jedro

S tem, da sta izdali sodbi proti podružnici, ki ni pravna oseba, sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (1977).

Ugovor zavarovalnice proti oškodovancu, ki uveljavlja plačilo odškodnine iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da zavarovanec, ki je sklenil zavarovalno pogodbo, ni plačal premije, ne more biti uspešen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 565.662,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek predstavlja regres tožeče stranke, ki je vstopila v pravice svojega zavarovanca, ki mu je plačala odškodnino za škodo na osebnem avtomobilu iz naslova kasko zavarovanja. Uveljavlja ga proti toženi stranki, s katero je imel povzročitelj škode sklenjeno pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Glede na 1. odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče odločalo o reviziji po določbah ZPP iz leta 1977. Po 386. členu ZPP (1977) pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v obravnavanem primeru je revizijsko sodišče ugotovilo, da je ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta bili namreč izdani proti toženi stranki, ki ni pravna oseba in ne more biti pravdna stranka. Kot tožena stranka se je pravde udeležila SLOVENICA Zavarovalna hiša d.d. Koper, zoper katero je bila tudi vložena tožba. Iz podatkov sodnega registra sledi, da taka pravna oseba ne obstoji. V Kopru ima namreč SLOVENICA Zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana registrirano Filialo KOPER kot "del podjetja", torej kot podružnico po 1. odstavku 31. člena ZGD. Firma te podružnice je SLOVENICA Zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana, Celovška cesta 206, Filiala KOPER, Ljubljanska 3. Podružnica pa po določbi 2. odstavka 31. člena ZGD ni pravna oseba, zato po 1. odstavku 77. člena ZPP (1977) ne more biti pravdna stranka (lastnost pravdne stranke po 3. odstavku 77. člena ZPP (1977) ji ni bila podeljena). Zaradi opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče na podlagi določb 1. in 3. odstavka 394. člena ZPP (1977) sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje pozove tožečo stranko, da navede kot toženo stranko pravno osebo, ki bo sposobna biti pravdna stranka. Če bo tožeča stranka navedla kot toženo stranko SLOVENICO Zavarovalniško hišo d.d. Ljubljana, bo moral njen pooblaščenec predložiti ustrezno pooblastilo. Pooblastilo sedanji pooblaščenki je namreč dal direktor podružnice, ki pa bi moral izkazati, da lahko da tako pooblastilo (na primer na podlagi kakšne statutarne določbe), saj iz podatkov sodnega registra to ne izhaja.

Poleg tega pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati, katere določbe materialnega prava je treba uporabiti za pravilno sodbo o tožbenem zahtevku. V izpodbijani sodbi je namreč pravilno ugotovilo, da sta tožena stranka in M.B. (povzročitelj škode) sklenila pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti (1. odstavek 901. člena ZOR). Materialnopravno zmotna pa je ugotovitev, da je bila zaradi neplačila premije z zapisom "storno" na zavarovalno polico ta pogodba razvezana. Posledice neplačila premije ureja ZOR v določbah 913. člena. Te pa v 1. in 2. odstavku določajo, v katerih primerih je posledica v tem, da zavarovalnici ne začne teči obveznost plačila odškodnine (zavarovalna pogodba pa še vedno velja), v 3. in 4. odstavku pa, kdaj zavarovalna pogodba zaradi neplačila premije preneha veljati. Stališče pritožbenega sodišča, da je zaradi neplačila premije zavarovalna pogodba med toženo stranko in M.B. prenehala veljati na podlagi določbe 1. odstavka 913. člena ZOR, je torej zmotno. Na tej pravni podlagi lahko samo ne nastopi obveznost zavarovalnice zavarovancu izplačati odškodnino. Na ta ugovor, ki bi ga sicer proti zavarovancu imela, pa se tožena stranka proti oškodovancu (ki ni zavarovanec) glede na določbo 1. odstavka 95. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja v tem primeru ne more sklicevati.

Skladno z določbo 3. odstavka 166. člena ZPP (1977) je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.