Jedro

Prejšnji imetniki stanovanjske pravice so lahko uveljavljali dvoje vrst privatizacijskih pravic: ali odkup stanovanja ali izplačilo 30% nadomestila vrednosti stanovanja v primeru njegove izpraznitve, če so izpolnjevali predpisane pogoje. Lastniki iz 111. do 115. člena SZ so morali prodati tudi stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo ali pa če je bila taka zahteva zavrnjena (prvi odstavek 123. člena SZ, ki sicer ureja roke za uveljavljanje pravice nakupa, medtem ko obveznost prodaje stanovanj določa že 117. člen SZ). Pravico do izplačila 30% nadomestila pa ureja 126. člen SZ. Ta sicer v prvem odstavku ne določa obveznosti izplačila tudi za lastnike stanovanj iz drugega odstavka 113. člena SZ. Toda razlaga privatizacijskih določb stanovanjskega zakona pripelje lahko le do sklepa, da zadeva obravnavana obveznost tudi lastnika takih stanovanj, kadar ga prejšnji imetnik stanovanjske pravice izprazni. Namreč kadar denacionalizacijski zavezanec ne vrne stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu, mora stanovanje prodati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Če se ta ne odloči za nakup, ostane denacionalizacijski zavezanec lastnik stanovanja (tako kot ostalih stanovanj, olastninjenih po določilu 112. člena SZ). Čeprav veljajo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ določene modalitete, sta prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na takih stanovanjih ostali obe spredaj omenjeni privatizacijski pravici. To je razvidno predvsem iz (noveliranega) 125. člena SZ, katerega srž je glede privatizacijskih upravičenj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v naslednjem: če mu denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, ne proda stanovanja oziroma ne izplača odpravnine, mora te obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice izpolniti denacionalizacijski zavezanec. Če mora tako navedene obveznosti izpolniti celo v primeru, ko vrne stanovanje denacionalizacijskemu upravičencu, je pravno logičen edino sklep, da njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ne morejo biti manjše v primeru, ko stanovanja ne vrne in mu torej to ostane. Njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice so v takih primerih torej enake kot do imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, na katerih je postal lastnik po določbah 112. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici 30% vrednosti izpraznjenega stanovanja v znesku 369.064,00 SIT z obrestmi ter ji povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni ter tožnica obsodi tudi na povračilo stroškov postopka. Po revizijskih izvajanjih je nadomestilo iz 126. člena SZ dolžna plačati prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice le določena kategorija lastnikov, med katere pa ne spadajo lastniki iz drugega odstavka 113. člena SZ. Toženka je postala imetnica pravice uporabe na spornem stanovanju na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu ZDen. Tožnica pa od toženke ni zahtevala prodaje stanovanja. Zato ji ne gre nadomestilo ter je drugačno pravno stališče sodišča zmotno. Sicer pa bivši imetniki stanovanjske pravice nimajo vsi pravice do odkupa stanovanj, med drugim na primer ne tisti, ki so uporabljali pozneje denacionalizirana stanovanja. Če bi sodbi obstali, bi morala toženka plačati odpravnino iz svojih sredstev, vso morebitno kupnino pa odvesti v sklad. Spremenjen 125. člen stanovanjskega zakona tudi ne vsebuje več prejšnje določbe iz petega odstavka istega člena.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga, ki sta jo sodišči druge in prve stopnje ugotovili med postopkom in na katero sta oprli svojo odločitev, je naslednja: tožnica je bila ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, ki se nahaja v hiši, ki je bila prejšnjim lastnikom odvzeta na podlagi 22. člena zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. list FLRJ, št. 61/46 in 74/46), denacionalizacijski upravičenci pa zahtevka za vrnitev podržavljene nepremičnine niso vložili; tožnica je omenjeno stanovanje izpraznila 11.10.1993 in zahtevala od toženke, ki je bila imetnica pravice uporabe in je sedaj lastnica tega stanovanja, odpravnino; toženka zahtevane odpravnine po določbah stanovanjskega zakona ni hotela izplačati tožnici.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožbenemu zahtevku ugodilo. Ocenilo je, da je toženka postala lastnica predmetnega stanovanja v smislu 112. člena stanovanjskega zakona (SZ), ker ni bil vložen zahtevek za denacionalizacijo. Ker pa je tožnica izpraznila stanovanje, ji mora toženka v skladu z določilom 126. člena SZ izplačati odpravnino v višini 30% od vrednosti stanovanja (ki po ugotovitvi sodišča ni sporna, ker jo je izračunala toženka). Sodišče druge stopnje je tako pravno presojo sodišča prve stopnje v bistvenem sprejelo.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili o sporu ter da so toženkina drugačna v reviziji iznešena pravna naziranja zmotna.

Pravno podlago za odločitev predstavljajo določila stanovanjskega zakona (SZ, Ur. list RS, št. 18/91) z obsežnejšo novelo (objavljeno v Ur. listu RS, št. 21/94). Ker mora sodišče odločati na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršni sta bili na dan zadnje obravnave (v tem primeru 29.11.1994), sta sodišči prve in druge stopnje morali upoštevati pri odločanju tudi določbe že omenjene novele (objavljene 22.4.1994).

Revizijsko osporavanje sprejeti odločitvi sodišč nižjih stopenj zadeva lastninjenje in privatizacijo takoimenovanih družbenih stanovanjskih hiš in stanovanj. Lastninjenje je stanovanjski zakon uredil v členih 111 do 116, v katerih je določil subjekte, objekte in tudi kriterije lastninjenja. Lastninjenje na podlagi kriterija imetništva pravice uporabe je izključno izpeljano za subjekte iz 112. člena SZ (to je za vse subjekte, ki niso Republika Slovenija ali občine). Republika Slovenija in občine so postale lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe in še na nekaterih drugih (111. člen SZ). V korist občine oziroma Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije so bila olastninjena družbena stanovanja in stanovanjske hiše glede na vrsto sredstev (prvi odstavek 113. člena SZ) oziroma namen zgraditve (114. člen SZ), medtem ko je drugi odstavek 113. člena SZ uredil lastninjenje družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so postale splošno ljudsko premoženje na podlagi predpisov, navedenih v 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Privatizacijo (olastninjenih stanovanj oziroma hiš) je stanovanjski zakon uredil v 117. in naslednjih členih. Po teh določbah so lahko prejšnji imetniki stanovanjske pravice uveljavljali dvoje vrst privatizacijskih pravic: ali odkup stanovanja ali izplačilo 30% nadomestila vrednosti stanovanja v primeru njegove izpraznitve, če so izpolnjevali predpisane pogoje. Lastniki iz 111. do 115. člena SZ so morali prodati tudi stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo ali pa če je bila taka zahteva zavrnjena (prvi odstavek 123. člena SZ, ki sicer ureja roke za uveljavljanje pravice nakupa, medtem ko obveznost prodaje stanovanj določa že 117. člen SZ). Pravico do izplačila 30% nadomestila pa ureja 126. člen SZ. Ta sicer v prvem odstavku ne določa obveznosti izplačila tudi za lastnike stanovanj iz drugega odstavka 113. člena SZ. Toda razlaga privatizacijskih določb stanovanjskega zakona pripelje lahko le do sklepa, da zadeva obravnavana obveznost tudi lastnika takih stanovanj, kadar ga prejšnji imetnik stanovanjske pravice izprazni. Namreč kadar denacionalizacijski zavezanec ne vrne stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu, mora stanovanje prodati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Če se ta ne odloči za nakup, ostane denacionalizacijski zavezanec lastnik stanovanja (tako kot ostalih stanovanj, olastninjenih po določilu 112. člena SZ). Čeprav veljajo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ določene modalitete, sta prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na takih stanovanjih ostali obe spredaj omenjeni privatizacijski pravici. To je razvidno predvsem iz (noveliranega) 125. člena SZ, katerega srž je glede privatizacijskih upravičenj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v naslednjem: če mu denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, ne proda stanovanja oziroma ne izplača odpravnine, mora te obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice izpolniti denacionalizacijski zavezanec. Če mora tako navedene obveznosti izpolniti celo v primeru, ko vrne stanovanje denacionalizacijskemu upravičencu, je pravno logičen edino sklep, da njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ne morejo biti manjše v primeru, ko stanovanja ne vrne in mu torej to ostane. Njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice so v takih primerih torej enake kot do imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, na katerih je postal lastnik po določbah 112. člena SZ. Tako pravno stanje ob ugotovljenem dejanskem stanju pa utemeljuje uporabo tudi pravne podlage, na katero sta svojo odločitev oprli sodišči nižjih stopenj to je določila prvega odstavka 126. člena SZ. V zvezi z ostalimi revizijskimi izvajanji je še dodati, da je toženka lastnica stanovanja, ki ga je tožnica kot imetnica stanovanjske pravice izpraznila in je zato lahko le ona zavezana k izplačilu spornega 30% nadomestila. Ta obveznost pa ni pogojena s predhodno zahtevo za odkup stanovanja kot zmotno meni toženka. V obrazložitvi te sodbe navedeni razlogi kot tudi sedanje lastninsko stanje stanovanja, na katerega se nanaša sporno nadomestilo, pa zavračajo tudi revizijske očitke o zmanjšani pravni varnosti.

Glede na obrazloženo zaključuje revizijsko sodišče, da je podana toženkina obveznost za plačilo 30% nadomestila (odpravnine) tožnici in da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodili. Zato ni podan v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je neutemeljeno revizijo toženke zavrnilo (393. člen ZPP).