Jedro

Če je tožba vložena pri nepristojnem sodišču, se šteje za pravočasno le ob upoštevanju v 8. odstavku 112. člena ZPP predvidene izjeme. Ker 23. člen ZPP nima posebnih določb glede vprašanja pravočasnosti tožbe (vložene pri nepristojnem sodišču), je treba uporabiti 8. odstavek 112. člena ZPP, ki ureja to vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 09. 01. 2009, ker je na pristojno sodišče (Okrožno sodišče v Ljubljani) prispela po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ).

Zoper sklep se je pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v odločanje drugemu sodniku, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da je sodišče prve stopnje, kljub jasnemu napotilu višjega sodišča, ponovno zavrglo zahtevek z obrazložitvijo, da je po uradni dolžnosti dolžno paziti na materialni prekluzivni rok iz 65. člena ZIZ. Čeprav je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe po 274. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; s spremembami; ZPP) očitno ugotovilo, da je tožba pravočasna, saj jo je poslalo toženi stranki v odgovor, je, namesto da bi izdalo zamudno sodbo, tožbo zavrlo. Tožbo je po 274. členu ZPP možno zavreči le ob predhodnem preizkusu tožbe, vsekakor pa preden sodišče tožbo pošlje toženi stranki. Izpodbijana sodba (pravilno sklep) predstavlja popolno presenečenje. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pričakovala izdajo zamudne sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Gre za kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je prepoved sodbe presenečenja eden izmed vidikov načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje pa je napačno razlagalo 6. odstavek 112. člena ZPP, saj se le-ta lahko uporablja le v primerih, ko je vloga izročena ali poslana pristojnemu sodišču, ne pa v primerih, kot je predmetni, ko je bila vloga odstopljena stvarno pristojnemu sodišču šele s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani o stvarni nepristojnosti. Upoštevaje 2. odstavek 23. člena ZPP bi moralo pristojno sodišče nadaljevati postopek, kot da bi se začel pred njim, torej, kot da bi bila tožba že takoj vložena pravočasno pri njem. Tako je tudi stališče sodne prakse in sicer sklep Višjega in delovnega sodišča Pdp 625/2006 z dne 14. 12. 2006, katerega jedro povzema. Ker je bila šele s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani o stvarni nepristojnosti zadeva odstopljena v reševanje pristojnemu naslovnemu sodišču, določb 112. člena ZPP ni mogoče uporabiti. Do takšnega rezultata pripelje gramatikalna razlaga 6. odstavka 112. člena ZPP. Razlaga, kot jo je v predmetni zadevi uporabilo naslovno sodišče, privede do notranjih neskladij v samem ZPP. Je namreč v nasprotju s 23. členom ZPP, ki jasno določa, da sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu nadaljuje postopek, kot bi se začel pred njim. Nepravilna uporaba odstavka 112. člena ZPP predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na odločitev v zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, ker ni prišlo do meritorne sodne odločitve, ni podana. Do vsebinskega obravnavanja zadeve ni prišlo, ker zanjo (po krivdi tožnika) niso bile izpolnjene procesne predpostavke (pravočasna vložitev tožbe). Zaradi pričakovanja tožnika, da bo izdana zamudna sodba, ker toženec na tožbo ni odgovoril, izdan pa je bil sklep o zavrženju tožbe, tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot uveljavlja pritožnik. Sodišče prve stopnje je odločitev o nepravočasnosti tožbe oprlo na dejstva in dokaze, ki jih je predložil tožnik, zato izdani sklep ne more predstavljati sodbe oziroma pravilno sklepa presenečenja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 6. odstavek (pravilno 8. in 9. odstavek ZPP) 112. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da si tožnik, ki tožbe v roku, predvidenem v 65. členu ZIZ, ni vložil pri stvarno in krajevno pristojnem Okrožnem sodišču v Ljubljani, temveč jo je naslovil in poslal na nepristojno sodišče (Okrajno sodišče v Ljubljani), ni varoval prekluzivnega roka za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe po 65. členu ZIZ. Tožba bi bila pravočasna le, če bi jo, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, stvarno nepristojno sodišče poslalo pristojnemu sodišču in bi jo le-to prejelo pred potekom roka za vložitev tožbe. Tožnik je vrednost spornega predmeta v tožbi označil na 15.000,00 EUR, kar ob upoštevanju 1. odstavka 30. člena ZPP in določbe 2. člena ter prehodnih določb 132. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS, št. 45/08; ZPP-D) spada v pristojnost okrožnega sodišča (1. odstavek 32. člena ZPP). Po izrecni določbi 8. odstavka 112. člena ZPP, ki velja tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, je predvidena sicer izjema (šteje se, da je tožba pravočasno vložena, tudi če prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka) v primeru, da je vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima kvalificiranega pooblaščenca (3. odstavek 86. člena; 3. odstavek 87. člena ZPP) ali očitni pomoti vložnika. Razlogov sodišča prve stopnje, ki je štelo, da vložitve tožbe po odvetniku pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati nevednosti oziroma očitni pomoti vložnika, pritožnik obrazloženo ne izpodbija. V ZPP pa sicer ni podlage, kot se zavzema pritožnik, za razlikovanje med primerom, ko bi nepristojno sodišče le posredovalo tožbo (poslalo ali izročilo), in primerom, ko bi bila zadeva odstopljena s sklepom o nepristojnosti (v predmetni zadevi sklep okrajnega sodišča II P 58/2009 z dne 22. 01. 2009 v zvezi s sklepom I Cp 1121/2009 z dne 23. 07. 2009). V zadevi, na katero se pritožnik sklicuje (Pdp 625/2006), zavzeto drugačno pravno stališče ne predstavlja ustaljene sodne prakse, na katero bi bilo (pravdno) sodišče, ki je že odločalo drugače, vezano (primerjaj drugačne odločitve II Cp 4113/2008; I Cp 4009/2009).

Po določbi 2. odstavka 23. člena ZPP, na katero se pritožnik sklicuje, sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, res nadaljuje postopek, kot da bi se začel pred njim in pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče, kar pa ne pomeni, da (glede ugotovitve pravočasnosti tožbe) ne pride v poštev določba 1. odstavka 112. člena ZPP. Za vlogo, ki je vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če je vložena pri nepristojnem sodišču, se šteje za pravočasno le ob upoštevanju v 8. odstavku 112. člena ZPP predvidene izjeme. Ker 23. člen ZPP nima posebnih določb glede vprašanja pravočasnosti tožbe (vložene pri nepristojnem sodišču), je treba uporabiti 8. odstavek 112. člena ZPP, ki ureja to vprašanje. Z njegovim upoštevanjem ne pride do „notranjih nesoglasij v samem ZPP“, kot trdi pritožnik. Očitana bistvena kršitev (nepravilna uporaba 6. odstavka, pravilno 8. odstavka 112. člena ZPP) ni podana. Po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je rok iz 65. člena ZIZ prekluzivni rok, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Čeprav ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo (274. člen ZPP), to ne pomeni, da bi jo moralo vsebinsko obravnavati. Neupoštevanje prekluzivnega roka (pritožbeni očitek, da ob predhodnem preizkusu sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo) bi predstavljalo izničenje pomena prekluzije iz 65. člena ZIZ in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), kot je zapisalo že sodišče prve stopnje. Na obstoj procesnih predpostavk (pravočasnost tožbe) mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Če sodišče tožbe ne zavrže, jo zavrže namesto njega tudi pritožbeno sodišče (Jan Zobec, Komentar Zakona o pravdnem postopku, stran 442, 443).

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.