Jedro

Tožeča stranka glede na ugotovljen dogovor med pogodbenicama računov ni bila dolžna izstavljati mesečno, saj to ni bilo dogovorjeno, mesečni način obračunavanja pa tudi ni predmet kogentnih predpisov.

Zastaranje je za celotno vtoževano terjatev začelo teči šele po poteku leta, v katerem je bil izdan račun.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v 1. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 197901/2009 z dne 29. 12. 2009 v dajatvenem delu izreka: za znesek glavnice 11,70 EUR in v tem delu postopek zaradi umika tožbe ustavilo in za zakonske zamudne obresti od zneska 49,11 EUR od 24. 12. 2009 do 28. 12. 2009 in zahtevek v tem delu zavrnilo; - v 2. točki izreka v preostalem delu dajatvenega dela izreka in v stroškovnem delu vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 197901/2009 z dne 29. 12. 2009 v veljavi; - v 3. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 92,16 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti 2. in 3. točki izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v 2. točki izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči strani pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ga uveljavlja pritožnik v zvezi s kršitvijo 451. in 180. člena ZPP, ob povedanem ni dopusten. Pritožbeno sodišče pa zgolj dodaja, da predstavlja račun tako dokaz o višini terjatve, kot tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja, dokler tožena stranka ne postavi določnega ugovora zoper terjatev.

6. V sporu majhne vrednosti je dolžna skladno s 451. členom ZPP tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi (v predmetnem postopku v dopolnitvi tožbe), tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (v predmetnem postopku v prvi pripravljalni vlogi). Vsaka stranka lahko nato vloži še eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek 452. člena ZPP). Za toženo stranko po četrtem odstavku 452. člena ZPP velja, da lahko v njej odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni upoštevalo navedb tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 9. 9. 2011 (r. št. 58) v zvezi z opravljenimi plačili, saj te navedbe ne predstavljajo odgovora na trditve tožeče stranke, zaradi česar je glede njih prekludirana (453. člen ZPP).

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se pravdni stranki v Pogodbi o dobavi električne energije dogovorili za letni način obračunavanja električne energije. Upoštevaje 355. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je presodilo, da terjatev tožeče stranke za dobavljeno elektriko v letu 2007 ni zastarala, saj zanjo tega leta ni izdala računa in ga tudi ni bila zavezana izdati. Terjatev za dobavo električne energije za obdobje od 2. 11. 2007 do 26. 6. 2008 je namreč zapadla v plačilo šele po izdaji vtoževanega računa dne 12. 7. 2008. Pritožnik opisanemu zaključku sodišča prve stopnje nasprotuje z navedbo, da je bilo obračunavanje električne energije mesečno. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je bila tožena stranka dolžna izstaviti le en račun letno, zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Pri letnem načinu obračuna električne energije gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano in je ne more presojati (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP).Ugotavljanje pomena in učinkov tega pogodbenega določila pa predstavlja pravno vprašanje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka glede na ugotovljen dogovor med pogodbenicama računov ni bila dolžna izstavljati mesečno, saj to ni bilo dogovorjeno, mesečni način obračunavanja pa tudi ni predmet kogentnih predpisov. Zato terjatve za dobavljeno električno energijo v letu 2007 niso zapadle že v tem letu, temveč v letu 2008, to je po koncu obračunskega obdobja oziroma ob spremembi lastnika, ko je tožeča stranka skladno s pogodbo tudi izdala vtoževani račun. Šele takrat je obveznost tožene stranke dospela v izpolnitev. Zastaranje pa je za celotno vtoževano terjatev začelo teči šele po poteku leta, v katerem je bil izdan račun, torej dne 1. 1. 2009 (prim. drugi odstavek 355. člena OZ). Sodišče prve stopnje je zato ugovor tožene stranke glede zastaranja zahtevka pravilno zavrnilo.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka, katere odgovor na pritožbo k predmetni odločitvi ni pripomogel, pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).