Jedro

ZObr je v 2. odstavku 97.g člena določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti.

Glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, je potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/1 in II. izreka delno spremeni tako, da se ugotovi, da določbe 1., 2. in 3. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu nasprotnega udeleženca, opr. št. ... z dne 13. 12. 2013, niso v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena Zakona o delavcih v državnih organih ter, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da predlagatelju povrne stroške postopka v znesku 98,45 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 378,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek predlagatelja za ugotovitev, da 3. alineja 1. odstavka 7. člena in 1. odstavek 8. člena Pravilnika o letnem dopustu nasprotnega udeleženca opr. št. ... z dne 13. 12. 2013, nista v skladu s 3. odstavkom 159. člena Zakona o delovnih razmerjih, 2. odstavkom 38. člena in 2. odstavkom 39. člena Zakona o delavcih v državnih organih; zavrnilo je tudi zahtevek, da se določba 3. alineje 1. odstavka 7. člena Pravilnika o letnem dopustu nasprotnega udeleženca z dne 13. 12. 2013 nadomesti tako, da delavcu za delo z razstrelivi pripada do 5 dni letnega dopusta, 1. odstavek 8. člena istega pravilnika pa tako, da se delavcu letni dopust poveča zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti in sicer: delavcu, ki je dopolnil 50 let starosti za 5 dni, delavcu z najmanj 60 % telesno okvaro za 5 dni, delavcu invalidu za 5 dni, delavcu, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke za 5 dni in za skrb za vsakega otroka do 15 leta starosti za 1 dan (točka I izreka). Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka, nasprotni udeleženki pa mora v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 895,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se predlagatelj pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na pavšalno ugotovitev, da je vsebina Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu (v nadaljevanju Pravilnik) skladna z izvršilno klavzulo iz 2. odstavka 97.g člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami). Navedeno niti ne more biti predmet kolektivnega delovnega spora, saj gre pri prekoračitvah zakonskih izvršilnih klavzul za ustavno pravna vprašanja. Obrazložitev izpodbijane sodbe dejansko ne vsebuje niti zgornje premise pravnega silogizma, še toliko manj pa spodnjo premiso, saj v njej ni pojasnjeno, na kakšen način je sodišče prve stopnje prišlo do odločilnih ugotovitev in kako je te ugotovitve povezalo s pravnimi pravili. Objektivno izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti, njena obrazložitev pa ustreza kvečjemu standardu t.i. navidezne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je očitno presojalo po prostem preudarku in zunaj mej svoje pristojnosti. S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na skladnost vsebinskih določb Pravilnika s pooblastilno klavzulo iz 97.g člena ZObr, je kršilo predlagateljeve ustavno varovane pravice enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebinske neskladnosti spornih določb pravilnika in jih primerjalo z zakonskimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/1990 s spremembami). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je področje letnega dopusta za delavce na obrambnem področju celovito urejeno v 97.g členu ZObr in da se zato pri odmeri letnega dopusta tem delavcem ne uporabljajo določbe ZDR-1 in ZDDO. Pri 1. odstavku 97.g člena ZObr gre le za tehnično nepotrebno ponavljanje obligatorne določbe 2. odstavka 159. člena ZDR-1. Drugi in tretji odstavek 97.g člena ZObr sta po svoji vsebini le t.i. izvršilni (napotilni) klavzuli, torej določbi, ki vsebujeta pooblastilo za odobritev letnega dopusta z izvršilnim predpisom oziroma z internim aktom delodajalca. Z obema določbama so tako določeno le meje pooblastila za podrobnejše urejanje, pri čemer so v 2. odstavku 97. člena ZObr te meje skladne s pravnimi pravili ZDDO. Glede na celotno notranjo strukturo 97.g člena ZObr gre za t.i. blanketno pravno normo oziroma nepopolno pravno pravilo. Iz namena določbe 97.g člena ZObr je evidentno, da ne gre za „popolno“ pravno pravilo, oziroma da je zmotno stališče sodišča prve stopnje v tem, da področje letnega dopusta oziroma odmere dopusta za delavce na obrambnem področju celovito ureja 97.g člen ZObr. V kolikor bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, potem bi bilo brezpredmetno zakonsko pooblastilo za podrobnejše urejanje, vsebovano v 2. in 3. odstavku 97.g člena ZObr. Brezpredmeten in nepotreben pa je bil tudi sam pravilnik, saj ob popolnosti zakonske ureditve niso potrebna nepopolna pravna pravila iz Pravilnika. Z nobeno od določb ZObr niso opredeljeni posamezni kriteriji za določitev dolžine letnega dopusta, so pa ti kriteriji na zakonodajni ravni določeni z ZDDO. Ob odsotnosti specialne zakonske ureditve tega področja za delavce na obrambnem področju, pride zato v poštev minimum pravic, ki je za delavce v državni upravi določen z ZDDO. Delavci z obrambnega področja sistemsko sodijo med delavce v državni upravi, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se ureditev iz ZDDO nanje ne nanaša. Še bolj zmotno in pravno nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da se za obrambne delavce ne uporabljajo določbe ZDR-1 ob odsotnosti podrobnejše ureditve kriterijev za določitev dolžine letnega dopusta v ZObr in ob upoštevanju minimuma pravic po ZDDO, je evidentno, da je Pravilnik v svojem 7. in 8. členu neskladen z ZDDO in ZDR-1, ter ob pravilnem razumevanju in umestitvi določbe 97.g člena ZObr v sistem urejanja pravic delavcev, tudi z ZObr. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom, kot jo določa 14. člen URS, saj ustavnopravno ni dopustno, da bi za isto skupino oseb (delavcev v državnih organih), veljali različni kriteriji urejanja istega vprašanja, ne da bi bil podan stvaren razlog za neenako obravnavanje. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi.

Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se pri odmeri letnega dopusta delavcem na obrambnem področju ne uporabljajo določbe ZDR in ZDDO, saj je to področje celovito urejeno v ZObr. Določitev dolžine letnega dopusta, kot ga predlaga predlagatelj, bi bila v nasprotju z ZObr. ZObr je specialni predpis, ki lahko drugače kot ZDR-1 in ZDDO uredi področje določitve dolžine letnega dopusta. Nasprotna udeleženka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da jo sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Tako iz izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da sodišče prve stopnje šteje, da je zahtevek za ugotovitev neskladnosti določil Pravilnika z določbami ZDDO in ZDR-1 ni utemeljen zaradi tega, ker je navedeni Pravilnik v skladu z ZObr in tako sploh ne pride v poštev ugotavljanje njegove skladnosti z določbami ZDDO in ZDR-1, saj je področje letnih dopustov delavcev na obrambnem področju v celoti urejeno z ZObr, ki ga je potrebno uporabiti kot specialni predpis. Odločitev sodišča prve stopnje tako temelji na ugotovitvi, da so sporne določbe Pravilnika v skladu z določbami ZObr o letnem dopustu. Takšni obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni možno očitati, da bi bila nejasna ali pa zgolj navidezna, kot trdi predlagatelj v pritožbi.

Pritožbeno razlogovanje o tem, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje niti zgornje niti spodnje premise sodniškega silogizma je povsem neprepričljivo. V kolikor bi bilo to res, bi predlagatelj prav gotovo uveljavljal tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odsotnost spodnje premise sodniškega silogizma bi namreč pomenila, da izpodbijana sodba nima ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih. Vendar pa predlagatelj niti formalno niti vsebinsko ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se na ta pritožbeni razlog v pritožbi ne sklicuje in tudi ne navaja, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo zmotno. Sicer pa tudi te pritožbene navedbe pomenijo neutemeljeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nekorekten je pritožbeni očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje pri oceni vsebinske skladnosti določb Pravilnika z ZObr sklicevalo le na pooblastilno klavzulo iz 97.g člena ZObr. Očitek bi bil utemeljen, če bi odločitev sodišča prve stopnje temeljila zgolj na ugotovitvi, da je minister za obrambo sporni Pravilnik izdal na podlagi pooblastila, ki mu ga daje 97.g člen ZObr. Ta v resnici določa, da kriterije za določitev dolžine letnega dopusta predpiše minister. Vendar pa odločitev sodišča prve stopnje ne temelji le na ugotovitvi, da je bil minister pooblaščen za sprejem Pravilnika, temveč tudi na ugotovitvi, da ZObr v 97.g členu celovito ureja področje letnega dopusta za delavce na obrambnem področju, zaradi česar naj bi bilo relevantno zgolj vprašanje skladnosti določb Pravilnika z določbami ZObr, ne pa tudi vprašanje njegove skladnosti z določbami ZDR-1 in ZDDO. Ugotovitev, da je ZObr v celoti uredil vprašanje letnih dopustov za delavce na obrambnem področju je sicer delno zmotno, kar bo razloženo v nadaljevanju, vendar pa sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi odločalo zgolj na podlagi pooblastilne klavzule iz 97. člena ZObr, kar bi pomenilo (če bi bil očitek utemeljen), da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je ali so sporne določbe Pravilnika v skladu z zakonom.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo po prostem preudarku in izven meja svoje pristojnosti. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na upoštevanju osnovnih pravnih pravil, kar pomeni tudi upoštevanje načela lex specialis derogat legi generali. ZObr je v odnosu do ZDDO specialen predpis, pa tudi kasnejši predpis in njegove določbe je potrebno uporabiti že zaradi tega načela (seveda le glede vprašanj, ki jih ZObr dejansko ureja drugače kot ZDDO). Povsem nerazumljiv pa je očitek o odločanju izven meja pristojnosti sodišča prve stopnje. V tej zadevi gre za kolektivni delovni spor o skladnosti splošnega akta z zakonom. Za takšnem spor je na podlagi točke c 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) pristojno delovno sodišče in o takšnem sporu je sodišče prve stopnje tudi odločilo. Če pa predlagatelj meni, da sodišče sploh ne bi smelo presojati kateri zakon je glede letnih dopustov potrebno uporabiti za delavce na obrambnem področju, pa je takšno stališče zmotno. Bistvo kolektivnih sporov o skladnosti splošnih aktov z zakoni je v tem, da je to skladnost vedno potrebno presojati glede na zakone, ki veljajo za posameznega udeleženca.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je skladnost določb Pravilnika z zakonom potrebno presojati glede na določbe ZObr, ne pa glede na določbe ZDDO in ZDR-1. Vendar pa navedeno lahko velja le glede tistih vprašanj, ki jih je ZObr dejansko uredil drugače kot ZDDO ali pa ZDR-1, ne pa tudi glede tistih vprašanj, ki jih ZObr sploh ni uredil. V skladu z 97.g členom ZObr se minimalni letni dopust v trajanju 20 delovnih dni glede na delovno dobo poveča do 25 dni, za zahtevnost dela za največ 5 dni, za delovno uspešnost do 3 dni, zaradi delovnih pogojev do 10 dni in zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti do 5 dni. Sporne določbe Pravilnika so glede največjega možnega povečanega števila dni letnega dopusta zaradi delovnih pogojev ter zaradi socialnih in zdravstvenih razmer in starosti v celoti skladne z določbo 97.g člena ZObr.

Tako je glede dolžine letnega dopusta zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti v 8. členu Pravilnika določeno, da se dopust iz teh razlogov lahko poveča za največ 5 dni. Zmotno je predlagateljevo stališče, da število dodatnih dni letnega dopusta iz tega naslova ne bi smelo biti omejeno na največ 5 dni, ker ZDDO v 2. odstavku 39. člena ne določa takšne omejitve, temveč se za vsakega od tam navedenih primerov (starost nad 50 let, najmanj 60 % telesna okvara, status delovnega invalida, negovanje in varovanje težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe) letni dopust poveča za 5 dni, skupno torej za 20 dni, če so pri delavcu podani vsi navedeni razlogi. Ne glede na to, da je sporno(1) , ali 2. odstavek 39. člena ZDDO res določa, da se letni dopust za vsakega od navedenih kriterijev poveča za 5 dni ali pa določa skupno povečanje za vse kriterije, pa je dejstvo, da je ZObr v 2. odstavku 97.g člena izrecno določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, kar pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje, zaradi česar za te delavce ne bi bilo mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 39. člena ZDDO, niti v primeru, če bi ZDDO glede tega vprašanja v resnici določal več pravic kot ZObr. Vendar pa je pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu Pdp 766/2005 z dne 6. 7. 2016 zavzelo izrecno stališče, da 1. odstavek 38. člena ZDDO delavcu ne daje pravice do največ 3 dni dopusta za vsakega v tej določbi naštetih pogojev, ampak daje pravico do največ 3 dni dodatnega dopusta, če delavec izpolnjuje enega, dva ali vse tri pogoje. Navedeno pomeni, da je ZObr v tem delu za delavce na obrambnem področju celo bolj ugoden od ZDDO, saj določa povečanje letnega dopusta iz navedenih razlogov za največ 5 dni. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da je ZObr v odnosu do ZDDO specialen predpis in obenem tudi kasnejši predpis pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da določba 8. člena Pravilnika o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, ni v nasprotju z zakonom, saj je v skladu z ZObr, ki ga je glede tega vprašanja potrebno uporabiti. Isto velja glede določbe 7. člena Pravilnika o tem, da se letni dopust delavcu zaradi delovnih pogojev poveča za največ 10 dni.

Povsem enaki argumenti veljajo glede stališča predlagatelja, da je določba o največjem možnem povečanju števila dni letnega dopusta zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti (1. odstavek 8. člena Pravilnika) v nasprotju z 3. odstavkom 159. člena ZDR-1. Slednji določa, da ima starejši delavec, invalid delavec z najmanj 60 % telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pravico do najmanj 3 dodatnih dni letnega dopusta. Tudi tukaj velja, da je določba 2. odstavka 97.g člena ZObr specialna napram ZDR oziroma ZDR-1. Razen tega je tudi za določbo 3. odstavka 159. člena ZDR-1 potrebno uporabiti stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi in sklepu Pdp 766/2005 z dne 6. 7. 2006 v zvezi z podobno določbo 2. odstavka 39. člena ZDDO.

Pač pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je ZObr v 97.g členu uredil vsa vprašanja v zvezi z odmero letnega dopusta, zaradi česar ne pride v poštev uporaba nobene od določb ZDDO. Tudi delavci na obrambnem področju so javni uslužbenci in zato glede njih veljajo določbe 34. do 42. člena ZDDO glede tistih vprašanj letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil drugače, kot pa so urejena v ZDDO. Določbe 34. do 42. člena ZDDO se za javne uslužbence uporabljajo na podlagi prehodne določbe 203. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki določa, da prenehajo veljati določbe 2. poglavja ZDDO, razen določb 34. do 42. člena. Te določbe pa se nanašajo ravno na dopuste in odsotnosti z dela. Navedeno pomeni, da je glede tistih vprašanj odmere letnega dopusta, ki jih ZObr ni uredil, potrebno uporabiti določbe ZDDO, ki je specialni predpis tudi v odnosu do ZDR-1. Za predlagatelja so sporne naslednje konkretne določbe pravilnika, ki določajo povečanje letnega dopusta zaradi delovnih pogojev oziroma zaradi socialnih in zdravstvenih razmer ter starosti: - določba 3. alineje 1. odstavka 7. člena Pravilnika o tem, da se delavcu za delo z razstrelivi letni dopust poveča do 3 dni letnega dopusta (in ne do 5 dni); - določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravnika o tem, da se delavcu, ki dopolni 55 let starosti (in ne 50 let) letni dopust poveča za 5 dni; - določba 2. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o povečanju letnega dopusta delavcu z najmanj 60% telesno okvaro za 3 dni letnega dopusta (in ne za 5 dni); - določba 3. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o povečanju letnega dopusta delavcu invalidu za 3 dni letnega dopusta.

Predlagatelj ima prav, ko opozarja, da določbi 2. in 3. alineje 8. člena Pravilnika nista v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZDDO. Zakonodajalec bi v ZObr vprašanje dodatnih dni letnega dopusta za delavce z najmanj 60 % telesno okvaro in za delavce invalide lahko uredil drugače, tudi tako, da jim gre samo 3 dni dodatnega letnega dopusta, vendar tega ni storil. Zaradi navedenega je tudi za delavce na obrambnem področju glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbo 2. odstavka ZDDO oziroma bi Pravilnik v tem delu moral biti v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZDDO. S Pravilnikom kot podzakonskim aktom vprašanj, ki so že urejena z zakonom, ni mogoče urediti tako, da bi imel delavec na podlagi splošnega akta manj pravic kot pa jih daje zakon.

Določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika o tem, da se delavcu, ki je dopolnil 55 let starosti dopust poveča za 5 dni je glede števila dodatnih dni letnega dopusta sicer skladna z določbo 2. odstavka 39. člena ZDDO, ne pa tudi glede starostne meje, od katere je delavec upravičen do povečanja letnega dopusta. Za določitev starostne meje 55 let v Pravilniku ni podlage v ZObr, saj ta vprašanja starostne meje sploh ni uredil. Drugi odstavek 97.g člena ZObr namreč določa zgolj to, da se zaradi starosti letni dopust lahko poveča do 5 dni. Glede na to, da ZObr vprašanja starostne meje sploh ni uredil, minister za obrambo ni imel zakonske podlage, da to mejo določbi pri 55 letih, temveč bi moral upoštevati določbo 2. odstavka 39. člena ZDDO, ki pravico do povečanja letnega dopusta daje delavcem, ki so dopolnili 50 let starosti.

Določbe 2. odstavka 97.g člena ZObr o tem, da se zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti dopust lahko poveča do 5 dni tudi ni mogoče razlagati tako, da je izraz „starost“ potrebno enačiti z opredelitvijo starejšega delavca po ZDR-1. Če bi zakonodajalec z določbo 2. odstavka 97.g člena ZObr želel doseči, da se dodatni dnevi dopusta priznajo starejšim od 55 let bi bodisi moral uporabiti izraz starejši delavci ali pa opredeliti, da gre za starost nad 55 let, česar pa ni storil. Navedena opustitev v ZObr ima za posledico, da glede starosti, od katere je delavec upravičen do dodatnih dni letnega dopusta, tudi za delavce na obrambnem področju velja določba 2. odstavka 39. člena ZDDO, da so ti delavci do dodatnih dni letnega dopusta upravičeni že po 50 letu starosti. Navedeno pomeni, da določba 1. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika ni v skladu z zakonom, v tistem delu, ki pravico do dodatnih 5 dni letnega dopusta veže na dopolnjenih 55 let starosti in ne na 50 let, kot je to določeno v 2. odstavku 39. člena ZDDO.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je v nasprotju z zakonom tudi določba 3. alineje 1. odstavka 7. člena Pravilnika o tem, da se letni dopust za delo z razstrelivi poveča do 3 dni letnega dopusta. Predlagatelj meni, da bi Pravilnik moral upoštevati določbo 2. odstavka 38. člena ZDDO o tem, da se delavcu letni dopust poveča do 5 dni za delo pod vplivom ionizirajočih sevanj in za delo z razstrelivi. V obeh predpisih je določena le zgornja meja povečanja letnega dopusta zaradi dela z razstrelivi. Ni mogoče šteti, da gre za neskladje z zakonom, če v Pravilniku ni določeno najvišje možno število dni dodatnega dopusta, temveč nižje. Določbe 2. odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci v svojih splošnih aktih morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi dela pod vplivom ionizirajočih sevanj in zaradi dela z razstrelivi. Kadar zakon določa najvišje možno število dni dodatnega letnega dopusta, potem delodajalcu ni možno očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta. Enako pa velja tudi za splošni akt, v katerem so potem opredeljeni tudi kriteriji za določitev dodatnih dni letnega dopusta.

Ne glede na ugotovitev, da je del Pravilnika v nasprotju z zakonom, pa ni možno slediti stališču predlagatelja, da v takšnem primeru sodišče na novo določi, kakšna bi morala biti vsebina splošnega akta delodajalca, da bi bila v skladu z zakonom. Ravno to pa je predlagatelj zahteval v tistem delu tožbenega zahtevka, o katerem je bilo odločeno s točko I/2 in I/3 izreka izpodbijane sodbe. V skladu s c točko 6. člena ZDSS-1 sodišče odloča o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. Tako določena pristojnost sodišča pa ne pomeni, da delovno sodišče v kolektivnem sporu lahko na novo napiše sporne določbe splošnega akta. Sprememba splošnega akta je vendarle v pristojnosti delodajalca. Posledica ugotovitve neskladnosti splošnega akta z zakonom pač pomeni, da se neposredno uporablja zakon in ne splošni akt. V konkretnem primeru to pomeni, da bo tožena stranka dodatne dneve letnega dopusta neposredno na podlagi zakona morala priznati vsem delavcem, ki so dopolnili 50 leto starosti ter, da bo 5 dni dodatnega letnega dopusta neposredno na podlagi zakona morala priznati delavcu z najmanj 60% telesno okvaro in delavcu invalidu. Seveda pa bo pri tem tožena stranka še vedno morala upoštevati omejitev iz 8. člena Pravilnika, da se delavcu letni dopust zaradi socialnih in zdravstvenih razmer ter starosti lahko poveča za skupno največ 5 dni. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, da se s sodbo nadomesti določba 3. alineje 1. odstavka 7. člena Pravilnika ter 1. odstavek 8. člena Pravilnika z besedilom, ki ga je v zahtevku oblikoval predlagatelj.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I/1 izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da določbe 1., 2. in 3. alineje 1. odstavka 8. člena Pravilnika niso v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena ZDDO.

Takšna sprememba pomeni tudi spremembo uspeha strank v tem sporu, kar vpliva tudi na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je predlagatelj uspel s polovico zahtevka, zato je upravičen do povrnitve takšnega deleža pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Posledično je tudi nasprotni udeleženec upravičen do povrnitve polovice utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Utemeljeno priglašeni stroški predlagatelja pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.091,90 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3420 v višini 500,00 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3421 v višini 375,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo potnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v znesku 196,90 EUR). Predlagatelj je upravičen do polovice tega zneska, kar znaša 545,95 EUR. Predlagatelj je sicer priglasil nagrado v višjem znesku, vendar je pritožbeno sodišče nagrado za postopek in nagrado za narok odmerilo v višini spodnje meje z ZOdvT predpisanega razpona, saj gre za enostavno zadevo, v kateri je bilo odločeno na podlagi enega samega naroka.

Utemeljeno priglašeni stroški nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 895,00 EUR (nagrada za postopek, nagrada za narok in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v enaki višini, kot je bila priznana predlagatelju). Nasprotni udeleženec je upravičen do povrnitve polovice tega zneska, kar znaša 447,50 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti stroške postopka v znesku 98,45 EUR. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je nasprotnemu udeležencu naložilo, da predlagatelju povrne navedeni znesek.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Predlagatelj je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povrnitve sorazmernega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Drugostopenjsko sodišče pritožbeni uspeh predlagatelja ocenjuje kot polovičen, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve polovice pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški predlagatelja znašajo 756,40 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3422 v višini 600,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % DDV 136,40 EUR). Predlagatelj je upravičen do povrnitve polovice tega zneska, kar znaša 378,20 EUR.

(1) Pravica do povečanega letnega dopusta Pravna praksa 1999/1, str. 25; sodba VDSS Pdp 766/2005 z dne 6. 7. 2006