Jedro

Tožena stranka ni dokazala svojih zatrjevanj o tem, da je bil z delavci (tudi s tožnikom) v letih 2013 do 2015 sklenjen dogovor, da se zaradi njene težke finančne situacije delavcem izplačuje nižja plača od pogodbeno dogovorjene in le delni regres za letni dopust. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Od bruto zneska regresa za letni dopust je delodajalec dolžan za delavca odvesti akontacijo dohodnine, kot se je pravilno glasil zahtevek ter nato tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje. Po 15. členu ZDoh-2, se šteje, da da je dohodek (tudi regres za letni dopust) prejet, ko je izplačan fizični osebi. Ker pa ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina, tudi ne more biti znana točna višina neto zneskov po obračunu na dan prejema. Zaradi tega se po ustaljeni sodni praksi prejemki, od katerih se plačujejo davki, dosodijo le v bruto zneskih, skupaj z naloženo obveznostjo plačila akontacije dohodnine, medtem ko se dobljeni neto zneski opredelijo le opisno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leta 2013 v znesku 391,14 EUR bruto, regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 789,15 EUR bruto in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 329,47 EUR bruto, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo glede zneska za leto 2013 od 2. 1. 2014, glede zneska za leto 2014 od 2. 7. 2014, glede zneska za 2015 pa od 2. 7. 2015, do plačila. Kar zahteva tožeča stranka iz tega naslovov več ali drugače, se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni obračunati razliko v plači v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, ki se nanašajo na čas od maja 2013 do junija 2015, torej v bruto zneskih, ko so razvidni iz izreka sodbe, z naloženim plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka); obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 391,14 EUR bruto, regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 789,15 EUR bruto ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 329,47 EUR bruto, od teh zneskov plačati akontacijo dohodnine, nato pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 328,56 EUR od 2. 1. 2014 dalje do plačila, od 662,89 EUR od 2. 7. 2014 dalje do plačila in od 276,75 EUR od 2. 7. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka); obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2015 v znesku 472,80 EUR bruto, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine ter izplačati 354,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka); izplačati iz naslova dnevnic 11,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 dalje do plačila (IV. točka izreka); izplačati iz naslova potnih stroškov 295,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 dalje do plačila (V. točka izreka); obračunati in plačati odpravnino 411,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka v znesku 688,36 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavno-procesnega jamstva obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal o tem, da obstajata kar dve podlagi za znižanje plače, in sicer dogovor med vsemi delavci, da se zaradi slabe finančne in poslovne situacije plača nekoliko zniža in zaradi pogodbenega določila o znižanju plače zaradi slabega dela. Zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni obrazložilo, zakaj mora biti dogovor med strankama glede znižanja plače pisen. Prakso znižanja plač je poznal vsak delavec podjetja in se z njo strinjal. Obstajal je konsenz z delavci, da se za voljo ohranitve delovnega mesta in upada poslovnih rezultatov tožene stranke odrečejo delu plače in regresa. Sodišče se ni opredelilo do teh dejstev, nepopolno je ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni razumelo, da dogovor z dne 22. 6. 2015 ne izkazuje vseh okoliščin, ki pojasnjujejo pravo voljo glede vseh odprtih vprašanj med strankama, saj so bili med njima še stranski dogovori. Medsebojni dogovor je le okvir, v katerem je tekel pogovor z delavci pri toženi stranki. Tožnikova zgodba o neizkoriščenem dopustu za leto 2015 ni verodostojna. Šlo je kvečjemu za dva ali tri dneve neizkoriščenega dopusta, ki pa ga tožnik ni izkoristil po lastni volji. Vedel je za datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi in vsem delavcem je bilo omogočeno, da izkoristijo še kak dan neizkoriščenega dopusta. Nekateri so to storili, tožnik pa ne. Ni jasno, zakaj sodišče verjame tožniku, da ni mogel izkoristiti dopusta in nalaga breme dokazovanja na toženo stranko. Tožena stranka še navaja, da je bil tožnik v letu 2013 del delovne ekipe pri toženi stranki, ki je šla v popravilo mobilnih hišic v A. (Italija). Odšel je nepripravljen, čeprav z navodili, da pregleda in odpravi napake na instalaciji. Kasneje je napačno priklopil še vodo na več hišah v B.. To sicer ni v neposredni zvezi z vprašanji spora, so pa to okoliščine v letih 2014 in 2015, ki kažejo na to, da tožnik ni upravičen do vtoževanega. Malomarno delo pa tudi ni nepomembno glede presoje, ali obstaja podlaga za znižanje plače do 20 %. Predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki so navedene v citirani določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev,da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo v delu odločitve, ki se nanaša na regres za letni dopust. 6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti v izreku ali obrazložitvi, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in tudi izrek sodbe je jasen, tako da je neutemeljen tudi očitek kršitve ustavno-procesnega jamstva obrazloženosti sodne odločbe (22. člen Ustave RS).

7. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev. Tudi dokazni zaključki sodišča prve stopnje, temelječi na pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu v tovrstnih sporih, so pravilni.

8. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala svojih zatrjevanj o tem, da je bil z delavci (tudi s tožnikom) v letih 2013 do 2015 sklenjen dogovor, da se zaradi njene težke finančne situacije delavcem izplačuje nižja plača od pogodbeno dogovorjene in le delni regres za letni dopust. Zavzelo je pravilno stališče o tem, da predstavitev situacije zaposlenim z dne 26. 4. 2014 in obvestilo zaposlenim z dne 30. 9. 2014 ne predstavljata dogovora tožene stranke z delavci o znižanju plač ter zamiku in znižanju regresa za letni dopust. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo vsebino medsebojnega dogovora z dne 22 6. 2015, ki se glasi, da se ob izplačilu plače za mesec junij (najkasneje 18. 7. 2015) izplača tudi neizkoriščen dopust in odpravnina, tožena stranka pa se obvezuje tudi na izplačilo regresov. Iz tega dogovora nikakor ni mogoče sklepati, da predstavlja zgolj okvir nekakšnega širšega dogovora, s katerim bi se tožnik odpovedal pravicam iz delovnega razmerja, ampak ravno nasprotno, priznanje določenih pravic s strani tožene stranke.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni raziskovalo vsebine ustnih dogovorov v zvezi s tem. Glede na to, da je tožnik, kot šibkejša stranka delovnega razmerja, takšne dogovore zanikal, obenem pa ga kot delavca ščitijo kogentne določbe, zaradi katerih niti ne more sklepati veljavnih dogovorov v svojo škodo in se odreči pravicam iz delovnega razmerja (9. člen ZDR-1), dejansko stanje v zvezi s tem ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o vtoževani razliki v plači pravilno oprlo na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki urejajo plačilo za delo v členih 126 do 129. Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Kot izhaja iz tožnikovih pogodb o zaposlitvi, je bila dogovorjena osnovna plača, in sicer za pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela. Osnovna plača se glede na delavčeve delovne rezultate lahko zniža, vendar pa mora delodajalec delavca spremljati in ugotoviti, da ob normalnih delovnih pogojih ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Tega tožena stranka ni dokazala.

11. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da naj bi bila podlaga za neutemeljenost zahtevka iz naslova razlike v plači tako v konsenzu s tožnikom kot v njegovi delovni neuspešnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do vtoževane razlike v plači za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama tudi ni bil dogovorjen zamik pri izplačevanju regresa za letni dopust, prav tako pa tudi ne za znižanje regresa. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku na podlagi 131. člena ZDR-1 ter 161. člena ZDR-1 izplačati za leto 2013 in 2015 sorazmerni del regresa za letni dopust, za leto 2014 pa celotni regres za letni dopust. Vseeno pa je ta del odločitve predmet malenkostne spremembe s strani pritožbenega sodišča. Tožnik je v zahtevku opredelil po višini tako bruto zneske kot s tem povezane neto zneske, dobljene po plačilu akontacije dohodnine. Ker mu je sodišče prve stopnje v zvezi s slednjim sledilo, pritožbeno sodišče ugotavlja zmotno uporabo materialnega prava. Od bruto zneska regresa za letni dopust je delodajalec dolžan za delavca odvesti akontacijo dohodnine, kot se je pravilno glasil zahtevek ter nato tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje. Po 15. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.), se šteje, da da je dohodek (tudi regres za letni dopust) prejet, ko je izplačan fizični osebi. Ker pa ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina, tudi ne more biti znana točna višina neto zneskov po obračunu na dan prejema. Zaradi tega se po ustaljeni sodni praksi prejemki, od katerih se plačujejo davki, dosodijo le v bruto zneskih, skupaj z naloženo obveznostjo plačila akontacije dohodnine, medtem ko se dobljeni neto zneski opredelijo le opisno, kot se glasi spremenjeni del izreka izpodbijane sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo tudi o tem, da je delodajalec v skladu s 130. členom ZDR-1 delavcu dolžan povrniti tudi stroške v zvezi z delom, kar izhaja tudi iz 51. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (KPK, Ur. l. RS, št. 99/2012 in nasl.). Ključno je, da tožena stranka ni nasprotovala dejstvu, da je tožnik odpotoval na službeno pot v A. (Italija), prav tako ni trdila, da bi mu vtoževano dnevnico ter kilometrino plačala. Kot tudi v pritožbi se je sklicevala na slabo opravljeno delo, kar pa ni odločilno za presojo utemeljenosti povračila zahtevanih stroškov. Pri odločitvi o višini terjatve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in nasl.) ter Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.).

14. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede vtoževanega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2015. Čeprav ni ugotovilo, da bi tožnik zaprosil za izrabo letnega dopusta, pa je pravilno poudarilo pomembnejše dejstvo, da je bil v zvezi s tem že sprejet medsebojni dogovor z dne 22. 6. 2015, da mu bo nadomestilo za neizkoriščen dopust plačano. Zato tožnikova prošnja za koriščenje letnega dopusta niti ni relevantna. Pritožba neutemeljeno izpodbija razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka kot delodajalec lahko dokazovala, da je tožnik letni dopust že izrabil oziroma, da mu je preostalo manj dni letnega dopusta kot je zatrjeval, pa tega ni storila. Zato je tožnikovemu zahtevku tudi v tem delu utemeljeno ugodilo.

15. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odpravnine po 79. členu ZDR1, do katere je delavec upravičen ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, česar pa tožena stranka v pritožbi obrazloženo niti ne izpodbija.

16. Pritožba tožene stranke je, razen zoper odločitev v točki II izreka, neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).