Jedro

Glede na to, da je bil toženi stranki predlog za izdajo začasne odredbe vročen in se je o predloženih dokazih lahko izjavila, kršitev načela kontradiktornosti ni podana.

Odločitev sodišča o tem, ali predlaganim pričam verjame ali ne oz. ali predlagani dokazi tudi z gotovostjo izkazujejo utemeljenost zahtevka, je pridržano za končno odločbo. Za izdano začasno odredbo pa (glede na to, da se zahteva le izkaz verjetnosti trditev) zadostuje, da je tožnica podala relevantne trditve in predlagala ustrezne dokaze.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, s katerim je prepovedana odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v družbi T. d.o.o. z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani pri vložku številka ... nad ¼ razveljavi in v presežku do ½ zavrne, v ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožene stranke, ki ga je ta vložila zoper sklep o začasni odredbi, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v družbi T., d.o.o., z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani do ½. Kot sledi iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje ostalo pri svoji ugotovitvi, da je tožeča stranka izkazala terjatev v zvezi z pridobitvijo poslovnega deleža na spornem podjetju na podlagi določila 2. odstavka 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ker je ocenilo, da bodo ostali toženčevi ugovori prišli v poštev po izvedenem dokaznem postopku in pri dokončnem odločanju o zadevi. V fazi odločanja o začasni odredbi po oceni sodišča prve stopnje ugovori tožene stranke verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke niso omajali. Ker pa je toženi v okviru pogajanj s tožnico, v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, že večkrat ustno pa tudi pisno izrekel, da namerava pridobiti partnerja v podjetju in poslovni delež v družbi odsvojiti, je po oceni sodišča prve stopnje mogoče zaključiti, da bi tožnica brez izdaje začasne odredbe utrpela hujše posledice od tistih, ki bi jih utrpel toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se ta med postopkom izkazala za neutemeljeno. Tožnica je tista, ki ne more sodelovati pri upravljanju in razpolaganju z zatrjevanim skupnim premoženjem, ker je v zunanjem razmerju do družbe udeležen le toženec, ki je družbenik družbe. Poslovni delež v družbi pa je v času izdaje začasne odredbe neobremenjen.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da so podane tudi bistvene kršitve določb postopka. Verjetnost obstoja tožničine terjatve po oceni pritožnika ni izkazana. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je v celoti prezrlo pravni pomen darila in da je darilo izločeno iz obsega skupnega premoženja ter da noben zakon ne določa, da bi darilo enemu zakoncu bilo avtomatično tudi darilo drugemu. Tožnica pri ustanovitvi družbe ni sodelovala in z družbo nikoli ni bila povezana. Ustanovitveni kapital za družbo je bil v celoti darilo toženčevega očeta tožencu. Sodišče bi moralo zaslišati predlagane priče, toženčevega očeta, ki mu je podaril ustanovni kapital, kot tudi E. B., ki je tožencu brezplačno odstopil svoj del poslovnega deleža. Prodaja poslovnega deleža je edino, kar prihaja v poštev za mirno sporazumno rešitev spora med pravdnima strankama. Za nakup deleža je zainteresiran tudi poslovni partner, zato ne vzdrži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bi nastala večja škoda kot tožnici. V nadaljevanju ponovi še vse ostale ugovore, ki jih je podal že v ugovoru zoper izdano začasno odredbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi izkazala vse pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen ZIZ. Višje sodišče nima nikakršnih pomislekov, da je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe obstoj terjatve izpolnjen. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je bila tožnica tista, ki je prispevala denar za nakup prvega stroja Minipack torre v vrednosti 1.600,00 EUR, ki ga je toženi kupil v Italiji, in da sta pravdni stranki z delom zagotovili sredstva za ustanovitev družbe in v letu 1995 tudi skupaj zagotovili denarna sredstva za povečanje osnovnega kapitala družbe tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo zadosten dokaz, ki na ravni verjetnosti izkazuje zatrjevano lastništvo na podlagi določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih na poslovnem deležu podjetja. Po oceni pritožbenega sodišča v postopku izdaje začasne odredbe tega zaključka ne morejo omajati navedbe tožene stranke v pritožbi, da bi sodišče moralo, preden je odločalo o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, izvesti tudi dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič. Tožeča stranka je zatrjevala dejstva, ki kažejo, da je najmanj 1/4 poslovnega deleža na podjetju, ki je predmet te pravde, pridobila na podlagi določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato je ocena sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve pravilna. Ker pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala in to pa ponavlja tudi v pritožbi, da je toženi ½ poslovnega deleža družbe pridobil kot darilo bivšega solastnika družbe in to priznava tudi tožnica, čeprav trdi, da je bil slednji le fiktivni lastnik, pa to zadošča za verjeten zaključek, da sta zakonca z lastnim delom skupaj ustvarila ½ poslovnega dela družbe, ki je predmet pravde. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in znižalo verjetno izkazan delež tožnice na ¼ poslovnega deleža. Ali je bil ustanovni kapital res darilo toženčevega očeta tožencu, kot trdi toženi, ali pa so bila to sredstva pravdnih strank, pridobljena z delom, kot trdi tožeča stranka, bo sodišče prve stopnje odločilo po izvedenem dokaznem postopku, enako kot o navedbah tožnice, da je bil E. B. le slamnati solastnik družbe in se do tega vprašanja opredelilo v sodbi potem, ko bo izvedlo vse predlagane dokaze.

Ker tožnica ni družbenica in nima nikakršnega vpliva na poslovanje družbe, toženi pa tudi sam priznava, da razmišlja o prodaji poslovnega deleža, da bo lahko uredil premoženjska razmerja s tožnico po razvezi zakonske zveze, je ugotovitev sodišča prve stopnje o potrebi začasne odredbe utemeljena. Pravilen je zaključek, da z izdajo začasne odredbe tožena stranka ne bo trpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Izdana začasna odredba za toženo stranko pomeni le, da z delom poslovnega deleža, za katerega je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je last tožnice, ne more razpolagati, brez izdane začasne odredbe pa bi toženi lahko odsvojil celoten poslovni delež, tudi del za katerega ni verjetno izkazano, da je njegov lastnik. Tožeča stranka na delu poslovnega deleža zatrjuje svojo lastninsko pravico, iz katere ima terjatev na prepoved posegov in je jasno, da je začasna odredba potrebna, da bo varovala lastnino, če se bodo tožbene navedbe potrdile kot resnične.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo glede obstoja vseh predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje bodoče nedenarne terjatve, ter je tudi materialno pravo pravilno uporabilo, v postopku pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti pa ni kršilo načela kontradiktornosti. Kršitev tega načela je podana le, če toženi stranki ne bi bila dana možnost razpravljanja o dokazih, ki jih je v podlago svoje odločitve vzelo sodišče prve stopnje, o čemer pa v tem primeru ne moremo govoriti, saj je bila toženi stranki tožba in predlog za izdajo začasne odredbe z vsemi dokazi poslana v odgovor in se je tako imela možnost izjaviti o predloženih dokazih tožeče stranke. Kot pa je že bilo enkrat pojasnjeno v obrazložitvi tega sklepa, je dokazna ocena oziroma odločitev sodišča o tem, ali predlaganim pričam obeh pravdnih strank verjame ali ne in ali predlagani dokazi tudi z gotovostjo izkazujejo zatrjevani tožbeni zahtevek, pridržano za končno odločbo, medtem, ko je za izdano začasno odredbo dovolj ugotovitev, da je tožnica podala relevantne trditve in predlagala ustrezne dokaze za svoje trditve, saj se v tej fazi postopka zahteva le izkaz verjetnosti trditev.

Zato je višje sodišče v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje in pritožbo v preostalem delu zavrnilo (1. točka 368. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).