Jedro

Otroci so samostojni nosilci pravic in obveznosti. Pravice otrok niso pravice njihovih staršev. Zato tožnik kot oče ne more biti prizadet (pravno relevantno oškodovan) zaradi kršitve pravic otrokoma. Le vsakemu oškodovancu zase gre odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 1. točki izreka glede zneska 9.599,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2008 dalje in v 2. točki izreka glede stroškovne odločitve ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (za znesek 20.400,62 EUR s pripadajočimi obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da mu tožnica zaradi razveljavitve pogodbe in zaradi nje nastalih finančnih posledic plača (odškodnino) 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2008. Tožniku je naložilo, da povrne toženki 1.343,95 EUR pravdnih stroškov z obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se laično pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, neenakopravnega obravnavanja pred zakonom, neodločitve o predmetu tožbe in nerazumnega časa sojenja o zadevi. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi tožnik v bistvenem navaja, da sta bila leta 1993 otroka pravdnih strank G. in J. dodeljena v varstvo in oskrbo materi – toženki, tožencu pa je sodišče naložilo, da zanju plačuje preživnino toženki na roke, kar se je izvajalo do leta 2000, ko se je sin G. preselil k tožniku. Tedaj sta se pravdni stranki dogovorili, da vsak prevzame skrb in varstvo za enega otroka in da drug do drugega nimata preživninskih obveznosti. Izjavo o dogovoru je toženka potrdila na sodišču. Toženec je na podlagi sklenjenega dogovora skrbel za sina, toženka pa bolj ali manj uspešno za hčerko. Kljub takšnemu dogovoru je toženka v letu 2001 zahtevala nadaljevanje izvršbe (opr. št. I 236/96) zaradi neplačevanja preživnine in je izterjala 1.324.000,00 SIT, približno 7.800,00 EUR. Iz naslova izvršbe je plačal še štirikrat po 70.000,00 SIT (približno 1.150,00 EUR) na račun toženke. Toženka je v letu 2007 vložila predlog za izvršbo za izterjavo preživnine za čas od leta 2002 do 2007. Izterjala je 7.250,00 EUR. Ves ta čas je tožnik izpolnjeval svojo obveznost po dogovoru, torej skrbel in preživljal sina G. Zanj je v letih od 2002 do 2005 dal 400.000,00 SIT letno. Ko je sin postal polnoleten, pa mu je dajal redne mesečne prejemke v višini 400,00 EUR. Sin je tako v letih od 2005 do 2007 prejel več kot 11.000,00 EUR. Tudi hčerki je v tem času redno dal 50,00 EUR mesečno. Ker je izpolnjeval vse svoje obveznosti in dolžnosti skladno z dogovorom, je bil oškodovan za izterjano neplačano preživnino, čeprav je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da drug do drugega nimata preživninskih obveznosti. Uveljavlja odškodnino za škodo zaradi kršitve dogovora. Toženka dogovora ni spoštovala, zato se mu morajo stroški, ki jih je imel z dogovorom, povrniti. Neutemeljena je navedba sodišča prve stopnje, da prisilna izterjava preživnine s pomočjo izvršilnega postopka predstavlja kršitev prava. Ni bilo osnove za kakšno prisilno izterjavo, saj je tožnik svoje obveznosti iz dogovora v celoti izpolnjeval. Tožnik je na podlagi poziva sodišča prve stopnje tožbo popravil in dopolnil. Že v tožbi je navedel, kakšna je bila vsebina dogovora in zahteval, da sodišče v zvezi s tem zasliši toženko in otroka ter vpogleda v priložene listine. Sodišče prve stopnje na edinem naroku ni izvedlo predlaganih procesnih dejanj. Tudi iz razlogov sodbe ne izhaja, na katere dokaze toženke je sodišče oprlo svojo odločitev. Tožnik je pojasnil, da mu je nepremoženjska škoda nastala zaradi duševnih bolečin, ki so neposredna posledica toženkinih predlogov za izvršbo in uspešno opravljenih izvršb. Sodišče napačno meni, da oporeka korektno izvedenim izvršilnim postopkom. Šlo je za nekorektne temelje, podlage teh izvršb s strani toženke. Temelj obravnavane tožbe je nespoštovanje in kršitev sklenjenega dogovora med pravdnima strankama glede preživnine, ne pa neplačevanje preživnine. Po mnenju sodišča naj bi tožnik plačeval tudi preživnino za hčerko J. čeprav sta se pravdni stranki dogovorili, da skrbita vsak za enega otroka. Zastavlja se vprašanje, zakaj mora tožnik plačevati preživnino za oba otroka. S prisilno izvršbo je nastalo nedopustno škodno dejstvo, saj je tožnik izpolnil vse svoje obveznosti v zvezi z varstvom in skrbjo sina G., z izvršbo pa je moral plačati še preživninsko obveznost za hčer J., ki je živela pri toženki, čeprav je bil med njima dogovor, da medsebojno nimata preživninskih obveznosti, ker vsak skrbi za enega otroka. Nastanek škode se kaže v izterjanih zneskih. Če ne bi bil sklenjen dogovor, bi plačeval preživnino za oba otroka. Toženkino ravnanje, ko je kljub dogovoru zahtevala preživnino za hčerko, je zato nedopustno. Tožniku je tako nastala škoda zaradi kršitve dogovora. Ne očita protipravnosti sprožitve izvršilnih postopkov in tudi ne toži zato, ker je toženka sprožila izvršbe, pač pa tožba temelji na kršitvi dogovora o skrbi vsak za enega otroka in neobstoju preživninskih obveznosti drug do drugega. Toženkina kršitev dogovora pomeni zlorabo pravic. Zaradi tega je tožniku nastala prepovedana posledica.

Pritožba je bila vročena toženki, ki v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval, da zahteva od toženke plačilo odškodnine v znesku 30.000,00 EUR z obrestmi od 12.3.2008. Uveljavljani denarni tožbeni zahtevek kvalificira kot odškodnino (1) iz naslova materialne škode v znesku 24.000,000 EUR (2), iz naslova nematerialne škode pa v višini 6.000,000 EUR. Določba 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predvideva, da kdor drugemu povzroči škodo, mu jo mora povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral tožnik, ki zahteva povračilo škode, trditi (in dokazati), da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, in sicer: nedopustno ravnanje oziroma škodno dejanje toženke, nastanek škode in vzročno zvezo med škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja.

Tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek s trditvami, da mu je škoda nastala zaradi tega, ker se toženka ni držala (ustnega) dogovora med njima, sklenjenega junija 2000. (3) Takrat naj bi se dogovorila, da bo vsak od njiju od tedaj preživljal enega otroka in zato drug do drugega nimata preživninskih obveznosti. Kljub temu naj bi toženka sprožila izvršilne postopke za izterjavo preživninskih obveznosti (4). Tožnik je v svojih trditvah opredelil materialno škodo v višini preživninske obveznosti (z obrestmi in izvršilnimi stroški) izterjane v izvršilnih postopkih zoper njega. Zatrjeval je (glej list. št. 48, 49), da je bila preživnina v izvršilnem postopku opr. št. I 236/96 (5) izterjana v letu 2002 in 2003 v skupnem znesku 6.954,32 EUR (glej list. št. 50). Iz tožbenih trditev je razbrati, da je tožnik s temi plačili plačal zapadle preživninske obveznosti, ki se nanašajo na preživninsko obdobje pred letom 2000, se pravi pred sklenitvijo zatrjevanega dogovora. Glede na zatrjevano vsebino dogovora, da od leta 2000 dalje, ko se je sin pravdnih strank preselil k tožniku, vsaka stranka skrbi za enega otroka (tožnik za sina, toženka pa za hči) in posledično tako nimata drug do drugega preživninskih obveznosti, zatrjevana škoda (v višini izterjane preživnine v izvršilnem postopku I 236/96, kjer oba otroka nastopata kot upnika - stranki izvršilnega postopka) ne izvira iz morebiti nedopustnega ravnanja toženke. Sklenitev dogovora v letu 2000, ki se nanaša na preživninske obveznosti v bodoče (oziroma zapadle po sklenitvi), je bila kasnejša. Tako ni mogoče govoriti, da bi toženka (kot zakonita zastopnica obeh otrok) s sprožitvijo in zaključitvijo (četudi šele v letu 2003) izvršilnega postopka I 236/96 kakorkoli kršila dogovor. Toženkino ravnanje tako ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek v znesku 14.400,62 EUR (6), ki se nanaša na preživninsko obdobje, katero je bilo predmet izvršbe I 236/96, neutemeljen.

V zvezi s plačilom odškodnine za materialno škodo (v znesku 9.599,38 EUR (7)), ki naj bi tožniku nastala z izvršbo začeto v letu 2007 zaradi izterjave preživnine za hčerko J. za preživninsko obdobje 2002 do 2007, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik v izvršilnem postopku (v katerem je kot upnica nastopala mladoletna hčerka, ki je preživninska upravičenka, toženka pa je v njem sodelovala le kot njena zakonita zastopnica) v bistvu plačal tisto, kar je bil dolžan plačati na podlagi izvršilnega naslova – sodbe o določitvi preživnine. S sklenitvijo dogovora med pravdnima stranka (staršema mladoletne hčerke), da drug do drugega nimata preživninskih obveznosti, hčerkina pravica terjati preživnino od preživninskega zavezanca (tožnika) ni prenehala. Z ozirom na navedeno tožniku ni nastala škoda, ki bi bila pravno priznano. Zato sodišče prve stopnje zatrjevani odškodninski podlagi upravičeno ni sledilo. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik pravočasno podal tudi trditve za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka na drugi materialnopravni podlagi. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni od pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne kvalifikacije, na katero se sklicuje tožnik. Glede na podano trditveno podlago (med pravdnima strankama je obstajal dogovor, da vsak od staršev skrbi za enega otroka v skladu s svojimi zmožnostmi, in sicer toženka za hčerko, tožnik za sina; da se toženka dogovora ni držala, saj je izterjala preživnino za hčerko v letu 2007 za čas od 2002-2007; da je tožnik ves čas po sklenitvi dogovora skrbel za sina in ga preživljal; da je glede na plačano preživnino za hčerko po sklenitvi dogovora tako dejansko preživljal sina in hčerko; da bi toženka zato morala povrniti stroške za preživljanje sina (8)) tožnik smiselno uveljavlja tožbeni zahtevek tudi na verzijski podlagi (9.599,38 EUR) oziroma iz naslova neupravičene pridobitve. Utemeljenost vtoževane denarne terjatve bi bilo tako treba presojati tudi na temelju verzije v okviru določbe 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerji (v nadaljevanju ZZZDR) na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka. Kdor je imel izdatke zaradi preživljanje kake osebe, sme namreč s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča dokaznega postopka v nakazani smeri ni izvajalo in ni ugotavljajo okoliščin pomembnih za presojo utemeljenosti zahtevka na tej podlagi, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Kar zadeva tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (6.000,00 EUR), je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek zato, ker tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja toženke. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti že zato, ker nepremoženjska škoda, za katero tožnik zahteva odškodnino, ni pravno priznana. Tožnik je v bistvenem trdil, da je njemu in otrokoma zaradi toženkinih nečednih ravnanj (ko ni spoštovala dogovora, pač pa je - uspešno - vlagala izvršbe), nastala nepremoženjska škoda, ki se je kazala v duševnih bolečinah (list. št. 30, 50), kar pritožba tudi izrecno izpostavlja. V zvezi s tem gre najprej poudariti, da lahko stranka postopka (v konkretnem primeru torej tožnik) praviloma uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo le zase. Otroka sta namreč samostojna nosilca pravic in obveznosti. Pravice otrok niso njegove pravice. Zato tožnik ne more biti prizadet (pravno relevantno oškodovan) zaradi kršitve pravic otrokoma. Le vsakemu oškodovancu zase gre odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel. OZ v 179. členu priznava denarno odškodnino (za nepremoženjsko škodo in sicer) za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega. Zakon je oblike nepremoženjske škode omejil le za primere, ki so taksativno (in ne primeroma) našteti v navedeni določbi. S tem je vzpostavil zaključeno število oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Glede ostalih morebitnih oblik nepremoženjske škode je možnost uveljavljanja denarne odškodnine izključena. Nepremoženjska škoda, kot jo uveljavlja tožnik, po presoji sodišča druge stopnje ni pravno priznana škoda, saj ne sodi v okvir v 179. členu OZ opredeljenih oblik nepremoženjske škode. Nepremoženjske škode za primer nespoštovanja sklenjenega dogovora namreč ni mogoče uvrstiti v zakonsko omejen krog primerov, za katere se lahko zahteva odškodnina za nepremoženjsko škodo. Tožnik tudi ni trdil, da bi toženka s svojim ravnanjem morebiti kršila kakšno njegovo osebnostno pravico. Trditve tožnika tako ne utemeljujejo odškodninskega zahtevka. Zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode je materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu s 355. členom ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 9.599,38 EUR s pripadajočimi obrestmi ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica (delne) razveljavitve odločitve o glavni stvari (4. odst. 164. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

(1) Sprva je tožnik zahteval iz naslova materialne in nematerilane škode po 15.000,00 EUR (glej list. št. 30), po pozivu sodišča prve stopnje na dopolnitev tožbe (list. št. 34) pa je tožnik z vlogo z dne 2.10. 2010 zahteval odškodnino iz naslova materialne škode v znesku 24.000,00 EUR (list. št. 50), iz naslova nematerialne škode pa v znesku 6.000,00 EUR (list. št. 52)

(2) Iz naslova glavnice 14.515,90 EUR, ostalo pa iz naslova obresti (list. št. 50).

(3) Po trditvah tožnika se je tedaj sin pravdnih strank G. odselil od toženke in sestre J. ter se preselil k njemu.

(4) Po tožbenih trditvah sta bila otroka ob razvezi zakonske zveze dodeljena toženki, tožniku pa je bila naložena dolžnost plačevanja preživnine za otroka toženki.

(5) Kot izhaja iz same opravilne številke zadeve, gre torej za izvršbo, ki je bila za izterjavo zapadle preživnine predlagana leta 1996. (6) Od tega predstavlja glavnica 6.954,32 EUR, ostalo pa obresti od plačanih zneskov v letu 2002 in 2003 do 1.10.2010 (list. št. 50)

(7) Ta sestoji iz glavnice 7.561,58 EUR in obresti 2.037,80 EUR (list. št. 50)

(8) V tem okviru velja pojasniti, da sta oba starša dolžna preživljati skupnega otroka in da je zato roditelj, pri katerem otrok ne živi, dolžan kriti le del njegovih potrebnih stroškov preživljanja glede na svoje (materialne in pridobitne) zmožnosti. Zato lahko tisti izmed staršev, ki je imel s preživljanjem stroške, ki presegajo njegov delež, od drugega zahteva povračilo izdatkov.