Jedro

S spregledom pravne osebnosti po šestem odstavku 580. člena ZGD ni določeno pravno nasledstvo družbenika, pač pa dvojna odgovornost za obveznosti družbe: družbe same in družbenika. Šele po prenehanju družbe z izbrisom iz sodnega registra postane družbenik glede določene obveznosti oziroma upravičenja družbe pravni naslednik družbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženec obračunati tožnici bruto plačo za čas od 1.9.1992 do 31.12.1996, obračunati in plačati prispevke in davke iz bruto zneska 2.846.207 SIT ter tožeči stranki izplačati neto zneske za posamezne mesece z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska. Poleg tega je naložilo tožencu, da plača tožnici regres za letni dopust za leta od 1993 do 1996 z zamudnimi obrestmi in da ji povrne 392.895 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela v Brežicah opr. št. S 43/93 z dne 21.10.1993 ugotovljeno, da je tožnica od 1.1.1993 dalje v delovnem razmerju pri družbi T. d.o.o. in odločeno, da jo mora ta družba poklicati na delo in ji od 12.9.1992 dalje plačati plačo po IV.

tarifnem razredu kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije z zamudnimi obrestmi. Družba T. d.o.o. ni uskladila svojega statusa z Zakonom o gospodarskih družbah, dne 7.7.2000 pa je bila izbrisana iz sodnega registra. Toženec je kot edini ustanovitelj družbe na podlagi šestega odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah odgovoren za obveznosti družbe do tožnice.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo prve stopnje in zavrglo tožbo ter tožnici naložilo, da povrne tožencu 491.433 SIT pravdnih stroškov. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. To ugotovitev je oprlo na stališče, da je bilo z odločbo Sodišča združenega dela v Brežicah opr. št. S 43/93-4 z dne 21.10.1993 odločeno o istem zahtevku, ki je predmet odločanja v tej pravdi, in da se učinek pravnomočne odločbe sodišča združenega dela razteza na obe pravdni stranki v tem postopku. Toženec kot edini družbenik družbe T. d.o.o. na podlagi šestega odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah odgovarja za obveznosti te družbe tako, kot bi odgovarjal družbenik za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo, torej osebno z vsem svojim premoženjem. Po 25. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju sme upnik neposredno vložiti izvršbo proti družbeniku na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo. Tožnica bi torej morala v izvršilnem postopku uveljaviti svojo terjatev po izvršljivi odločbi sodišča združenega dela nasproti tožencu. Namesto tega je vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je z ugoditvijo tožbenemu zahtevku storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

Tožeča stranka vlaga proti temu sklepu revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo (mišljen je sklep), zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo prve stopnje, oziroma da sodbo (mišljen je sklep) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma omenja svoj socialni položaj in meni, da izpodbijani sklep ni pravičen. Navaja, da ne gre za istovetnost strank in tudi ne za istovetnost zahtevka. Nasprotuje uporabi 25. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je začel veljati šele leta 1998, tožba pa je bila vložena že leta 1997. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Z odločbo Sodišča združenega dela v Brežicah opr. št. S 43/93-4 z dne 21.10.1993 je bilo glede tožnice E. P. ugotovljeno, da je od 1.1.1993 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri podjetju T. d.o.o. in odločeno, da jo je podjetje dolžno poklicati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto, ki odgovarja njeni strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim, ter ji plačati plačo po IV. tarifnem razredu kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije z zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače dalje za obdobje od 1.9.1992 dalje. Odločba je postala pravnomočna dne 24.11.1993. Na podlagi te odločbe bi mogla tožnica predlagati izvršbo po 18. poglavju tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP). Na podlagi 232. člena tega zakona bi lahko poleg vrnitve na delo predlagala tudi izvršbo za izterjavo mesečnih plač za čas od pravnomočnosti odločbe pa dotlej, dokler ne bo vrnjena na delo. V tem členu je podrobno določen postopek, v šestem odstavku pa je izrečno rečeno, da z določbami tega člena ni prizadeta delavčeva pravica, da lahko svojo terjatev za nadomestilo mesečnega osebnega dohodka uveljavlja v posebnem postopku pred pristojnim sodiščem. Če bi torej tožnica nasproti družbi T. d.o.o. uveljavljala z izvršbo vrnitev na delo, pravnomočna odločba sodišča združenega dela, ki nalaga udeleženki obračun in plačilo plače, ne bi bila ovira za vodenje tega postopka. Vendar tožnica ne trdi, da je vodila tak izvršilni postopek proti T. d.o.o. in zato 232. člen ZIP neposredno ni uporabljiv. Je pa to vendarle treba omeniti v zvezi s 25. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki je podlaga za odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi.

Z navedeno odločbo sodišča združenega dela je glede tožničine plače odločeno o istem zahtevku, kakršnega uveljavlja tožnica v tej pravdi. O višini zahtevka je sicer odločeno le opisno, vendar na način, ki ga je tedanja sodna praksa dopuščala, ker je takšen izrek štela kot določljiv in zato izvršljiv. V tem delu sta torej izreka odločbe sodišča združenega dela in prvostopenjske sodbe v tem postopku istovetna, čeprav se ne glasita enako. ZIZ v 25. členu dovoljuje neposredno izvršbo zoper družbenika na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo. Na podlagi te določbe bi bilo torej mogoče neposredno zoper toženca voditi izvršbo zaradi izterjave plače glede na ugotovitev, da je podana toženčeva odgovornost za obveznosti družbe T. d.o.o. po šestem odstavku 580. člena ZGD. Toda ZIZ, ki je začel veljati 15.10.1998 torej po začetku te pravde, ni mogel za nazaj ustvariti učinka rei iudicatae; lahko bi le povzročil, da je tožeča stranka izgubila pravni interes na nadaljnjem vodenju pravde, kar bi povzročilo sicer enako odločitev, kakršno je sprejelo sodišče druge stopnje, vendar s stroškovnimi posledicami le od začetka veljavnosti zakona dalje, ne pa za cel postopek. Vendar obstajajo razlogi, zaradi katerih 25. člena ZIZ ni mogoče uporabiti niti v tem obsegu.

Z odločbo sodišča združenega dela ni bilo razsojeno o regresu za letni dopust za leta od 1993 do 1996, kar pa je tudi predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi. Zato v tem delu izreka sodnih odločb nista istovetna.

Vse do izbrisa družbe T. d.o.o. iz sodnega registra dne 7.7.2000 je toženčeva odgovornost za obveznosti družbe nasproti tožnici, glede na izkazane pogoje iz šestega odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) obstajala sicer subsidiarno, a po vzpostavitvi te subsidiarne odgovornosti solidarno z odgovornostjo družbe. Ko gre za spregled pravne osebnosti po šestem odstavku 580. člena ZGD, ne gre za pravno nasledstvo družbenika, pač pa za dvojno odgovornost za obveznosti družbe: družbe same in družbenika. Šele po prenehanju družbe z izbrisom iz sodnega registra (drugi odstavek 171. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji) postane družbenik glede določene obveznosti oziroma upravičenja družbe pravni naslednik družbe (394. in 398. člen ZGD ter prvi in četrti odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij). Ker se je v obravnavani zadevi to zgodilo šele 7.7.2000, toženec v času celega postopka do navedenega datuma ni bil pravni naslednik družbe, ampak njen solidarni sozavezanec. Naknadni izbris družbe iz registra, s pravno posledico prenehanja družbe kot pravne osebe in z nastankom pravnega nasledstva toženca, pa ne more za nazaj učinkovati tako, da bi postala tožba nedopustna in bi jo bilo treba zavreči. Zato tudi glede strank v postopku pri sodišču združenega dela in v tem postopku po stanju ob vložitvi tožbe ni niti istovetnosti, niti pravnega nasledstva. Zato tudi v tem pogledu ni razlogov, ki bi preprečevali tožbo nasproti sedanjemu tožencu kot družbeniku T. d.o.o. Drugostopenjski sklep izhaja iz pravilnega izhodišča, da ni dovoljena pravda o pravnomočno razsojeni stvari, kadar ima upnik možnost neposredno z izvršbo izterjati to, kar uveljavlja v pravdi. Prezrl pa je, da bi možnost izvršbe po 25. členu ZIZ nasproti tožencu nastala šele po začetku te pravde in da regres ni bil predmet zahtevka v postopku pri sodišču združenega dela. Poleg tega je pritožbeno sodišče napačno presodilo pravni učinek šestega odstavka 580. člena ZGD. Zato odločitev o zavrženju tožbe ni pravilna. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče druge stopnje vsebinsko odločiti o pritožbi tožene stranke.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.