Jedro

Dogovarjanje pravdnih strank o tem, da bo iz posojenega denarja vzpostavljena proizvodnja izdelkov iz gliv, še ne daje podlage za zaključek, da pravdni stranki nista imeli pogodbene volje za nastanek posojilnih pogodb, temveč za nastanek družbene pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

I. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 81.924,19 EUR s pripadajočimi obrestmi ter tožniku naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da posojilni pogodbi nista pravni in dejanski temelj za reševanje medsebojnih zahtevkov pravdnih strank in da sta bili sestavni del širšega skupnega projekta pravdnih strank. Navaja, da je imel toženec v času sklenitve pogodb voljo skleniti posojilni pogodbi, saj ju je podpisal pri polni zavesti in brez prisile, napak volje ni izpodbijal, njune ničnosti ni uveljavljal, obveznostim iz posojilnih pogodb nikoli ni ugovarjal, ter je svoje obveznosti iz teh pogodb tudi deloma izpolnil. Posojilni pogodbi natančno določata toženčeve obveznosti, tudi datume zapadlosti vseh obrokov vrnitve. Trdi, da niti sam, niti toženec nikoli nista imela volje skleniti družbene pogodbe, na kar kažejo izvedeni dokazi (predvsem elektronska sporočila, v katerih se navaja zgolj obstoj posojil ter celo, da do poslovnega sodelovanja s tožnikom ni prišlo), pa tudi dejstvo, da je toženec navedbe o skupnem sodelovanju začel podajati šele tik pred pravdo. Glede plačila laboratorijske opreme pa trdi, da so razlogi za neprevzem opreme na strani toženca, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

Glede posojil

5. Odločilni razlog za zavrnitev zahtevka v predmetni zadevi po materialnopravnem izhodišču prvostopnega sodišča predstavlja zaključek, da je tožnik utemeljeval svoj zahtevek zgolj z dejstvi iz posojilnih pogodb, ki pa sta bili le sestavni del širšega skupnega projekta pravdnih strank. Pri tem je s sklicevanjem na zadevo II Ips 204/2016 zavzelo stališče, da je potrebno v primeru, ko gre za ″širši skupni projekt‶1 pravdnih strank, izvrševanje pravic in obveznosti v družbi presojati na podlagi družbene pogodbe (po 990. členu Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da ugotovitev, da je med pravdnima strankama obstajal ″skupen projekt vzpostavitve proizvodnje izdelkov iz gliv‶, sama po sebi še ne daje podlage za zaključek, da toženčeva obveznost vrnitve posojil ne obstaja.

7. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da dogovarjanje pravdnih strank o tem, da bo iz posojenega denarja vzpostavljena proizvodnja izdelkov iz gliv, še ne daje podlage za zaključek, da pravdni stranki nista imeli pogodbene volje za nastanek posojilnih pogodb, temveč za nastanek družbene pogodbe. Toženčev ugovor, da izročeni znesek dejansko ni bil posojen, je potrebno presojati na podlagi 50. člena OZ o navidezni pogodbi. Poleg tega pa toženec niti ni zatrjeval, da bi se s tožnikom dogovarjala o skupnosti premoženja družbe, na podlagi česar bi bilo sploh moč sklepati, da je obstajalo potrebno soglasje volj pogodbenih strank o bistvenih sestavinah družbene pogodbe (990. člen OZ). Toženec je zatrjeval le, da je tožnik ponudil finančno pomoč pri dokončanju razvoja antiretroviralov (kar je bil zgolj toženčev projekt2), ter da je bilo dogovorjeno, da bo vračilo denarja tožniku (torej kot posojilodajalcu, in ne izplačilo prihodka kot družbeniku) potekalo iz proizvodnje, ko bo ta vzpostavljena in katera bi šele zagotovila denarni tok. Ob odsotnosti relevantne trditvene podlage (doseganja določenega smotra družbe za oba družbenika, ne pa zgolj za toženca, kateri je z denarnimi sredstvi, ki mu jih je nakazal tožnik, nakupil zgolj nepremičnine, na katerih naj bi se šele vzpostavil laboratorij za razvoj antiretroviralov, ter katere niti niso premoženje družbe), zaključek o obstoju družbene pogodbe med pravdnima strankama niti ni možen.

Glede laboratorijske opreme

8. Glede zneska, plačanega za laboratorijsko opremo, je sodišče stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožnik še ni izročil tožencu in da je zato toženec tudi ni dolžan plačati.

9. Po 300. členu OZ upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. V tej smeri sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo, čeprav je tožnik zatrjeval, da so razlogi za neprevzem opreme na strani toženca.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker se sodišče prve stopnje o navedbah strank niti glede obstoja ter vsebine posojilnih pogodb, niti glede neprevzema laboratorijske opreme ni opredelilo, pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, saj bi na ta način stranke prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Po drugem odstavku 355. člena ZPP pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v primeru, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Ker v danem primeru zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje do kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja niti ne bo prišlo, saj potrebna dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje traja enako časa kot pred pritožbenim sodiščem.

11. Kakšni posebni napotki za novo sojenje sodišču prve stopnje niti niso potrebni, saj so dovolj jasno razvidni iz gornje obrazložitve.

12. O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo zaradi razveljavitve odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zgolj zaradi jasnosti velja izpostaviti, da iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 204/2016 izhaja, da je bila dejanska ugotovitev o „širšem skupnem projektu“ sprejeta na podlagi ugotovitev o številnih dejanskih ravnanjih treh fizičnih oseb, iz katerega je bilo moč sklepati o soglasju strank glede bistvenih sestavin družbene pogodbe (skupni namen, prispevek, prizadevanje). Tako je bilo v zadevi II Ips 204/2016 ugotovljeno, da sta tožnik in pravna prednica druge toženke sklenila kreditno pogodbo, da je tožnik dobil gotovinski kredit, da je bil sklenjen sporazum o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu, da je druga toženka kredit v skladu s tožnikovim navodilom nakazala na račun prve toženke, da je obstajal dogovor o namenu kredita, ki je bil del širšega skupnega projekta med tožnikom, prvo toženko in A. A. v smeri ustanovitve vmesne družbe (R., d. o. o., kasneje P., d. o. o.), ki bi upravljala s kazinom C., d. d., da je bila ustanovljena družba P., d. o. o., da je tožnik zavestno investiral v skupni projekt z željo in v upanju, da projekt uspe, da je bil tudi predsednik uprave C., d. d., ter da je prva toženka pripravila družbeno pogodbo, v kateri je določila deleže investitorjev (tudi tožnika), vendar do njenega podpisa ni prišlo, očitno iz razloga, ker je do prevzema C., d. d., s strani družbe P. d. o. o., sicer prišlo, vendar pa prevzem ni pokazal želenega poslovnega rezultata. 2 Toženec je zatrjeval, da se je že pokojna profesorica zavezala zagotoviti financiranje tega projekta ter da je po njeni smrti sam iskal finančna sredstva, s katerim bi ta (svoj) projekt financiral.