Jedro

Ker je izvedenec po dopolnitvi izvedeniškega mnenja svoje delo ustrezno opravil, ni mogoče slediti tožeči stranki, da mu pravica do nagrade ne pripada.

Izrek

I. Pritožba z dne 14. 7. 2011 se zavrne.

II. Pritožbi z dne 16. 3. 2012 se delno ugodi in se izpodbijani sklep z dne 28. 2. 2012 spremeni: v II. točki izreka tako, da se za zneskom 139,17 EUR črta dostavek: „začasno v breme tožeče stranke“; v III. točki izreka tako, da sta razliko do polnega zneska 1.049,00 EUR dolžni doplačati obe pravdni stranki, vsaka do ½, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma odmerilo stroške sodnima izvedencema gradbene stroke N. R. in A. B.. N. R. je s sklepom z dne 6. 7. 2011 priznalo nagrado za izdelavo izvedenskega mnenja in stroške v višini 812,16 EUR, povečano za 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa v skupni višini 860,90 EUR, ter odločilo, da se nagrada izplača iz dobroimetja začasno v breme obeh pravdnih strank do polovice. S sklepom z dne 28. 2. 2012 pa je sodišče sodnemu izvedencu in cenilcu za gradbeno stroko A. B. odmerilo nagrado in stroške v višini 1.120,91 EUR, povečano za 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa v višini 1.188,17 EUR. Odločilo je, da se bo nagrada delno izplačala na račun iz depozita sodišča do višine 139,17 EUR, začasno v breme tožeče stranke, prav tako pa mora tožeča stranka doplačati tudi razliko do polnega zneska 1.049,00 EUR.

2. Zoper oba sklepa pritožbo vlaga tožeča stranka.

3. V prvi pritožbi opozarja, da izvedenec N. R. svojega izvedeniškega mnenja ni podal v skladu z izrecnim navodilom sodišča. Tako ni odgovoril na vprašanje o nezmožnosti uporabe za obdobje od 7. 12. 1991 do 22. 6. 2005, temveč zgolj za obdobje od 7. 12. 1999 do 22. 6. 2005. Vrednost donosa oziroma glavnice je bila izračunana za osem let krajše obdobje. Izvedenec je mnenje opravil skrajno malomarno in je takšno mnenje povsem neuporabno. Ker izvedenec ni odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča, naj se nagrada ne izplača, priloženi stroškovnik pa v celoti zavrne.

4. V pritožbi zoper sklep z dne 28. 2. 2012 pa tožeča stranka graja odločitev sodišča, da mora vse stroške za tega izvedenca plačati sama. Zoper izvedeniško mnenje izvedenca R. ni imela nobenih pripomb in ga je sprejela ter po opravljeni dopolnitvi mnenja tudi ni več predlagala postavitve drugega izvedenca. Tožena stranka bi morala zato kriti te stroške postopka. Sodišče je že pri plačilu predujma za prvega izvedenca odločilo, da vsaka stranka krije polovico stroškov. V tem smislu je izpodbijani sklep napačen, ker celotno nagrado za delo izvedenca nalaga v plačilo tožeči stranki.

5. Pritožba z dne 14. 7. 2011 ni utemeljena, pritožba z dne 16. 3. 2012 pa je delno utemeljena.

6. Po določilu 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Odmero nagrade ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Izvedenec za gradbeno stroko N. R. sicer v prvem izvedeniškem mnenju res ni upošteval celotnega obdobja, za katerega je moral izračunati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe, vendar pa je po pripombah tožeče stranke svoje mnenje dopolnil. Na takšno mnenje tožeča stranka pripomb ni imela. Celotno mnenje skupaj z dopolnitvijo je ocenila kot ustrezno, zato je izvedenec zanj upravičen do plačila. Višino le tega je sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in slednjega tožeča stranka niti ne napada. Ker je izvedenec R. po dopolnitvi izvedeniškega mnenja svoje delo ustrezno opravil, tako ni mogoče slediti tožeči stranki, da mu pravica do nagrade ne pripada. Glede na navedeno je bilo potrebno njeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, saj sodišče tudi ni zagrešilo kakšne od kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče pazilo v okviru uradnega preizkusa.

7. Iz zapisnika z naroka glavne obravnave 12. 12. 2011 izhaja, da je sodišče po zaslišanju izvedenca R. v skladu z načelom odprtega sojenja strankama obrazložilo, da varianta izračuna nadomestila s prodajo zemljišča in depozitom pri banki ne pride v poštev. Pojasnilo je, da bi bilo potrebno angažirati novega izvedenca, ki bi imel širše znanje tako glede vrednotenja zemljišč, kot tudi glede vrednotenja gradnje. Obe stranki sta se očitno s takim stališčem sodišča strinjali, saj sta prepustili izbiro izvedenca sodišču. Slednje je na naroku tudi odločilo, da bosta obe stranki založili stroške za izvedbo dokaza z novim izvedencem (primerjaj list. 199 spisa). Tožeča stranka zato v pritožbi utemeljeno opozarja, da sklep sodišča, s katerim je v celoti naložilo plačilo stroškov za postavitev novega izvedenca zgolj tožeči stranki, ni pravilen. Že stroške prvega izvedenca sta založili obe pravdni stranki, vsaka v višini 500,00 EUR, in tako je na depozitu ostal znesek 139,17 EUR, ki bi pripadal obema strankama. Obe pa sta skladno z dogovorom s sodiščem dolžni tudi nositi stroške za dokončno poplačilo izvedenca A. B. V tej smeri je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe v skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP. V preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, saj je tudi sama na naroku sprejela zavezo do plačila polovice stroškov za postavitev novega sodnega izvedenca.